Mario Vargas Llosa je zaslovel z romanom Mesto in ščeneta iz leta 1962, v katerem je opisal izkušnje šolanja na vojaški gimnaziji. Velik del njegovega opusa je nastal pod vplivom njegovega doživljanja perujske družbe in osebnih izkušenj kot Perujca.
Sčasoma je Vergas Llosa razširil tematike in v delih obravnaval tudi druge kraje sveta. Velik preobrat na njegovi pisateljski poti je bil premik k literarni moderni in postmoderni. Med temami, ki se jih je dotikal, so bila avtoritarna družba, zgodovina nasilnih režimov, erotika in upor posameznika. Nobelovo nagrado je leta 2010 prejel za svojo "kartografijo struktur moči in izostrene podobe odpora, upora in poraza posameznika".
Veljal je za enega največjih književnikov ne le Latinske Amerike, temveč tudi v svetovnem merilu. Nekateri literarni kritiki so tudi prepričani, da ima večji mednarodni vpliv in krog bralcev kot katerikoli drugi pisatelj s tega območja.
Rojen leta 1936 v perujski družini srednjega razreda je bil poleg Kolumbijca Gabriela Garcie Marqueza in Argentinca Julia Cortazarja eden od velikanov latinskoameriškega literarnega buma v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Cenili so ga zaradi natančnega opisa družbene realnosti, a nekateri južnoameriški intelektualci so ga tudi kritizirali zaradi njegovih konservativnih stališč. Leta 1990 je kandidiral za predsednika Peruja, a je izgubil v drugem krogu predsedniških volitev. Bil je izjemno plodovit avtor, ki je napisal tudi več člankov, kolumen in esejev, največ za španski dnevnik El Pais.
Več let je pisatelj živel v Parizu in leta 2016 postal prvi tuji avtor, ki je bil za časa svojega življenja dodan v prestižno literarno zbirko Pleiade. Leta 2021 je bil imenovan v znamenito Francosko akademijo. Njegova dela so bila prevedena v približno 30 jezikov, več jih je izšlo tudi v slovenščini pri različnih založbah. Med prevodi so romani Mesto in ščeneta, Zelena hiša, Pogovor v Katedrali, Kdo je ubil Palomina Molera, Hvalnica mačehi, Pripovedovalec, Vragolije porednega dekleta in Prikriti junak.
