Znan je program 59. Borštnikovega srečanja: Gledališče z izvršno močjo

Včeraj je bil prvi predstavitveni dogodek letošnjega, 59. Festivala Borštnikovo srečanje, ki bo med 3. in 16. junijem. Ker se je vzporedno z novim, pomladanskim terminom festivala spremenil tudi časovni okvir selekcije, tako da vsakokratni selektor/selektorica zdaj izbira predstave, ki so imele premiero v (preteklem) koledarskem letu, je selektor dr. Blaž Lukan že naredil svoj izbor.

Blaž Lukan si ne domišlja, da si je mogoče v enem letu ustvariti kompletno in kompleksno sliko o stanju slovenskega gledališča. "Navsezadnje gre, kot rečeno, samo za eno leto v življenju tega gledališča, ki ni niti gledališka sezona, za katero smo nekoč zapisali, da je v gledališkem življenju vendarle pomembna – kot zaokrožena manifestacija ustvarjalne volje tega gledališča, umetniškega vodje, umetniškega ansambla in, navsezadnje, njegove publike."

Kriterij konteksta in kriterij prevpraševanja odrskega izraza

Od 6. januarja, ko si je ogledal prvo uprizoritev v letu 2023, do 22. decembra, ko si je ogledal zadnjo, je videl približno sto uprizoritev v različnih produkcijskih okvirih, različnih žanrov in zasedb. Ni sledil vnaprejšnjemu konceptu, ta se je izoblikoval sproti, koncept so pravzaprav spodbudile ravno uprizoritve, v katerih je bil najbolj izražen. Koncept pa je takšen: v program je uvrstil uprizoritve, "ki so v kar največji meri upoštevale dva kriterija: kriterij konteksta in kriterij prevpraševanja odrskega izraza. Če povem drugače, zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj teksta oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v veliki meri tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem."

Predstave, "ki pomenijo zgolj idealno uprizoritev nekega teksta", ga niso nagovorile, "zazdelo se mi je celo, če povem s primero, da te uprizoritve nekako lebdijo v zraku, v praznem prostoru, brez prave navezave na svet zunaj njih, in da so torej abstraktne, samonanašalne, v neki posledici celo samozadostne".

Solidno, z nekaj izrazitimi presežki

Oba selektorjeva kriterija je izpolnilo približno 15 odstotkov predstav, tako da so zunaj izbora tekmovalnega programa ostale samo dve ali tri predstave, ki bi vanj še pogojno sodile. "Velika večina predstav, iz katerih v resnici navadno sodimo o kvaliteti gledališkega leta oziroma o kondiciji slovenskega gledališča v tem hipu, se giblje v okvirih bolj ali manj pričakovanega, repertoarno sprejemljivega, s poudarki, ki si nedvomno zaslužijo pozornost, vendar brez upoštevanja vredne prodornosti; na vprašanje o trenutnem stanju slovenskega gledališča lahko potemtakem odgovorim: solidno, brez velikih odstopanj navzgor ali navzdol, z nekaj izrazitimi presežki, ki so, tako upam, zbrani v predlogu tekmovalnega programa."

Selektor je omenil še tretji segment predstav, ki sodijo na dno nabora in "pogosto ne dosegajo pričakovanih standardov niti v zamisli niti v izvedbi in njihov izgovor nikakor ne more biti, da so pač nujni del običajne repertoarne ali abonmajske ponudbe". Takšnih predstav, ki na oder sploh ne bi smele priti, je bilo več, kot bi pričakoval.

Gledališče, ki demontira dramske prostore in penetrira v družbo

Pa vsebinsko? "V vsebinskem smislu se je skozi ogled predstav izkazalo, da me najbolj zanima gledališče, ki se naseli v svet kot njegov živi vztrajnik, v njem poišče ali proizvede znake ali oprijemališča za (nove) možnosti delovanja, koeksistence, preživetja. V tem pogledu se mi je izkazalo kot najbolj intrigantno, povedano z nekoliko pretiravanja, gledališče z izvršno močjo. Bolj kakor vase zaprto estetsko, meščansko gledališče, ki se kljub več kakor stoletni moderni in postmoderni izkušnji še vedno utemeljuje v odnosu do dramske predloge, potemtakem izstopa gledališče, ki ozke dramske prostore demontira in penetrira v družbeni prostor, marsikdaj zgolj tako, da odraža, zrcali njegova protislovja, velikokrat pa, tudi če še tako naivno, predlaga novo redistribucijo vrednot v njem, nove družbene paradigme." V takšni projekciji se znajde sodobni človek, zaznamovan z neko temeljno nemočjo uveljavitve kot polnokrvni člen družbe, družine, partnerske zveze ali korporacije ... "Tako uprizorjeni subjekt nujno osvetli sámo družbeno dogajanje, njegove hierarhije, ki se prenašajo tako navzdol kot navzgor, drugače rečeno: ta razmerja, osvetljena s subjektivnim snopom luči, sistematično problematizira."

Nasilje - družine, partnerjev, institucij, socialnih medijev, tradicije ...

Tako se predstave v letošnjem izboru "zadirajo v družbena, družinska, partnerska razmerja, v zatiralske sisteme, v na videz neprebojno korporativno in medijsko realnost ter v sama srca različnih zanikovalskih mehanizmov (rasizma, seksizma, homofobije, ksenofobije ...) in pri tem izpostavljajo eno najizrazitejših tem izbora, delno pa tudi nabora, temo nasilja."

Predstave v letošnjem izboru najdejo svoje travmatično jedro zdaj v družinskem ali partnerskem, zdaj v institucionaliziranem ali spontanem nasilju, v nasilju okostenele tradicije ali novih (socialnih) medijev in omrežij, reagirajo na nasilje nad spolom in spolnostjo, nad drugim kot takim, ne glede na njegovo pojavno obliko, še posebno nad žensko, pa nad nekonvencionalno družbeno in družinsko skupnostjo, nad izpostavljenim individuumom kot takim, navsezadnje tudi zgolj na nasilje nad jezikom." In vse to počnejo v premišljenem gledališkem jeziku. Ta je bolj snovalen kot dramski, je sodoben, pogosto sproti improviziran, "zanašajoč se na primarno aluzijo bolj kakor na kompleksne in transparentne znake, pri čemer se bolj kakor v njihovo čisto invencijo zateka v njihovo domiselno zapletanje in duhovito montažo".

Selektor je v lanskem naboru pogrešal več kompleksnejših predstav v nevladni produkciji; vesel je bil ob odkritju nekaterih izvirnih avtorskih in snovalnih gledaliških projektov, v glavnem nastalih v kreativnih delavnicah mlade in najmlajše gledališke generacije, "ki vstopa v slovensko gledališče skozi glavni vhod"; vesel pa je tudi "nad nemalokrat presežno kondicijo nekaj predstavnikov stare, že uveljavljene gledališke garde".

Že znana otvoritvena predstava

Naslednji predstavitveni dogodek bo maja, na njem bo že znan tudi spremljevalni program in razglasili bodo dobitnika Borštnikovega prstana. Umetniški direktor festivala Aleš Novak je danes že napovedal, da bosta maksimalno število predstav v tekmovalnem programu pa tudi nadstandardna dolžina nekaterih predstav vplivala na preostali festivalski program. Upa, da bo mogoče cel tekmovalni program izvesti od sobote do sobote. Znano je že, katera bo otvoritvena predstava. "Slavnostno odprtje Borštnikovega srečanja načrtujemo v petek, 7. junija, s predstavo Vezi duš v produkciji Staatstheatra Mainz, to gostovanje soorganiziramo s Cankarjevim domom," kjer bo predstava tudi gostovala, je napovedal Novak.

V tednu pred slavnostno otvoritvijo in tekmovalnim programom se bodo odvijali domači in gostujoči spremljevalni program in drugi programski sklopi, ne bo pa Mladega gledališča, se pravi programa za usposabljanje za gledališko delo z mladimi. Novak je pojasnil, da so se stroški festivala povišali, sredstva financerjev pa so ostala nespremenjena, zato brez dodatnih virov tega sklopa ni mogoče izvesti.