Čebelji pridelki: najbolj kakovosten je gozdni med

Odkar se zaveda, je Bojan Pavlin povezan s čebelami. Pravi, da je razlika med konvencionalnim in ekološkim čebelarjenjem ogromna. Ekološko čebelarjenje zahteva povsem drugačen pristop do čebelje družine. Pri tovrstnem čebelarjenju morajo biti čebele stran od industrije, vsaj kilometer od cestnih križišč in tudi stran od odlagališč odpadkov. Biti morajo na obronkih gozdov, kjer je čisto okolje. Tak način dela je čebelam prijazen. Z njimi mora čebelar ravnati tako, da jih ne moti in ne razdraži, ko pride v čebelnjak. V konvencionalnem čebelarstvu je še vedno dovoljeno maticam pristriči krila. Naravni razvoj čebelje družine je, da čebela roji. Takrat gre del čebel z matico iz panja, največkrat visoko na drevo. Ko matici krila pristrižejo, pa pade na tla, ko izleti iz panja, in čebelar nima sitnosti, saj v travi zlahka pobere roj in se mu ni treba vzpenjati za njim. V ekološkem čebelarjenju je prepovedano maticam pristriči krila. In to je prav.

Le peščica ekoloških čebelarjev

Razloga za to, da je v Sloveniji zelo malo ekoloških čebelarjev, po Pavlinovih ocenah med 50 do 60 od približno 10.000 registriranih čebelarjev, sta dva. Kot prvega navede, da so sredstva za zatiranje varoze veliko manj učinkovita, posledično ima čebelar več izgub. Potrebnega je veliko več dela in predvsem znanja, občutka,tudi izkušenj, opozori Pavlin. Kot drugi razlog navede ceno sladkorja za hranjenje čebel, saj je v konvencionalnem čebelarjenju veliko cenejši od tistega, ki se uporablja v ekološkem, in sicer za kar štirikrat. Ekološki čebelarji smejo uporabljati le naravna sredstva, kot so organske kisline in eterična olja. Z njimi je mogoče uspešno zatirati varojo, zato bi jih lahko uporabljali tudi drugi čebelarji, a jih volja mine, ko se zavejo, kako zahtevno delo je to. Veliko lažje je dati v panj palčko in čebelar je svoje opravil. Varoja je odpadla, kaj ostane v panju, se pa tudi ve. Organske kisline zahtevajo več dela, veliko več znanja in več denarja. To pa čebelarje odvrača - na škodo čebeljih pridelkov in tistih, ki jih uživajo.

Ko ni bilo bolezni, je bilo enostavno

Varoza je po Pavlinovem mnenju v čebelarstvu izredno velik problem in kaže, da bo tako ostalo. Veliko pa je mogoče narediti, da čebelje družine ne propadajo, poudari čebelar iz Semiča in doda, da je varoza kot vsaka druga bolezen. Lotiti se je je treba mirno, po pameti in se zajedavca varoje, ki povzroča to bolezen, znebiti do te mere, da ne škoduje preveč. Toda ni dovolj le, da zatiramo s kislinami, treba je tudi spremljati, koliko varoj odpade. S štetjem ugotovimo, koliko jih je še ostalo v panju. Tega pa zelo veliko čebelarjev iz malomarnosti ne počne. "Kako zagotoviti, da bodo čebele zdrave in v dobri kondiciji, je, žal, zelo odvisno od čebelarja in ne od njih samih," opozori Bojan Pavlin. "Nekdaj, pred 30 leti, ko pri nas še ni bilo varoje, je bilo dokaj enostavno, danes pa je težko. Po zadnji paši, ki je v večini Slovenije konec julija ali v začetku avgusta, mora čebelar takoj začeti zdraviti z registriranimi sredstvi in nakrmiti čebele z medom ali sladkorjem za zimsko zalogo, če je to potrebno. Prej to storimo, prej imajo čebele mir pred nami, s tem pa ne obremenimo zimskih čebel. Prav tako je treba poskrbeti za sajenje in sejanje medovitih rastlin, najraje takih, ki cvetijo v sicer brezpašnem obdobju. Nekatera čebelarska društva si za to zelo prizadevajo, tudi Čebelarska zveza Slovenije je veliko storila na tem področju."

Skoraj polovica medu je ponarejena

Kot pravi Pavlin, je vpliv čebeljih pridelkov na zdravje neprecenljiv: "Med, cvetni prah, propolis, matični mleček in še bi lahko naštevali blagodejno vplivajo na človeka. Lajšajo mnoge bolezenske simptome, predvsem pa delujejo preventivno. Še zlasti prav nam pridejo v obdobju gripe, prehladov, saj so čebelji pridelki pravi strup za viruse. Tudi samo opazovanje čebel ali njihova bližina zelo blagodejno in pomirjajoče delujeta na človeka. Zato imajo nekateri čebelarji čebelnjake prirejene kot apiterapijske, da se lahko v njih spi, hkrati pa vonjamo vse, kar pride dobrega iz čebeljega panja. Zato je potencial takega čebelarstva tudi v turizmu velik."
Med je izjemno kakovostno živilo in prehranski dodatek. Povpraševanje v svetu je večje od porabe, zato je na trgu tudi ogromno ponaredkov, opozori čebelar. Med najpogosteje ponarejajo z dodatkom sladkornega sirupa in Pavlin zatrjuje, da je skoraj polovica medu ponarejena. "Kar pa je težko dokazati. Potrošnik tega ne more ugotoviti, le nekaj laboratorijev v Evropi to lahko dokaže. Največji ponarejevalci prihajajo iz Azije, precej jih je tudi na vzhodu Evrope in v BiH. Ponarejen med smo pred leti že imeli v slovenskih trgovinah."

Priporočljiv nakup pri domačem čebelarju

Bojan Pavlin opozarja, da to še ne pomeni, da je ves med iz tujine slab ali potvorjen. "Čebelarsko društvo Semič, ki ga vodim že osmo leto, je tudi organizator ocenjevanja medu. To je največje ocenjevanje medu v Sloveniji. V oceno dobimo tudi med iz tujine in po navadi je dobro ocenjen. Res pa je, da se prijavijo čebelarji, ki vedo, da bo njihov med ocenjevan. A več medu, ki ga izločimo, je iz tujine in ne iz Slovenije." Sogovornik meni, da je še vedno garancija za kakovost med, ki smo ga kupili pri domačem čebelarju. "Slovenski med je v primerjavi z večino tujega zaradi načina čebelarjenja vsaj v eni kategoriji boljši - je bolj gost, bolj zrel, saj vsebuje manj vode. V Sloveniji velja med z manj kot 18,6 odstotka vode za višjekakovostnega. Večina čebelarjev to doseže brez težav, česar pa za med iz tujine ne moremo reči. Poleg tega je prednost, da imamo v Sloveniji veliko gozdov, ki niso obremenjeni tako kot kmetijske površine, zato je gozdni med najbolj kakovosten.