Medtem ko v Sloveniji o tem šele razmišljamo, so v Avstriji idejo o stanovanjski skupnosti, v kateri bi živelo več starostnikov, ki ne potrebujejo oskrbe, tudi uresničili. Prvo tovrstno skupnost so namreč nedavno odprli v dunajski soseski Seestadt Aspern. Gre za projekt, s katerim želijo preprečiti osamljenost v tretjem življenjskem obdobju. Stanovanjska skupnost, ki meri 455 kvadratnih metrov, je namenjena osmim stanovalcem, ki razpolagajo vsak s svojo stanovanjsko enoto, povezujejo pa jih skupni prostori.
Osem stanovalcev na 455 kvadratnih metrih
Eden od povodov za stanovanjsko skupnost za starejše od 55 let, ki jo je v soseski Seestadt Aspern ustanovila dunajska Karitas, je bil, kot pravijo, da se naš življenjski slog spreminja, življenjska doba se podaljšuje, pričakovanja od življenja pa so drugačna, kot so bila nekoč. Vedno več ljudi tudi tretje življenjsko obdobje želi preživljati aktivno in v družbi svojih vrstnikov. Sicer na Dunaju, kot tudi drugod po Avstriji, že nekaj časa poznajo stanovanjske skupnosti za starejše občane, tokratna pa je prva, v katero se lahko vselijo le stanovalci, ki ob vselitvi ne potrebujejo varstva ali nege, saj ne gre za oskrbovana stanovanja.
Skupnost so poimenovali WG Melange - mešana stanovanjska skupnost, v njej je dovolj prostora za osem stanovalcev, saj meri 455 kvadratnih metrov. Sestavljena je iz osmih ločenih stanovanjskih enot, ki imajo vsaka svojo kopalnico in stranišče. Stanovalci se tako lahko kadarkoli umaknejo v svoje prostore, ko si zaželijo družbe, pa se srečajo v skupnem prostoru s kuhinjo in balkonom, kjer s sostanovalci kuhajo, spijejo kavo in skupaj preživljajo prosti čas. Posamezne stanovanjske enote merijo med 29 in 46 kvadratnimi metri, mesečna najemnina pa znaša med 540 in 780 evri na mesec. Karitas projekt redno spremlja in organizira srečanja med stanovalci in morebitnimi bodočimi sostanovalci, da se ti bolje spoznajo.
Ljudje potrebujejo socialno bližino
Stanovanjska skupnost je korak v smeri preprečevanja osamljenosti v tretjem življenjskem obdobju. Vodja projekta Anna Winklehner poudarja, da je pandemija dodatno pokazala, da ljudje potrebujejo socialno bližino: "Ta nam daje občutek varnosti in prispeva k psihosocialnemu in fizičnemu zdravju. Takšna stanovanjska skupnost je pravzaprav preventivni ukrep, saj tukajšnji prebivalci dlje časa ne bodo potrebovali nege na domu, ker si bodo lahko medsebojno pomagali pri vsakodnevnih opravilih."