Miha Dajčman
Z direktorico strateških razvojnih projektov in piarja pri Dobi Polono Baloh Kremavc smo se srečali v Mitnici pri Vrbanskem platoju, blizu njenega doma, kjer se pogosto s partnerjem in otroki ustavi v popoldanskem času. Pila je kapučino in sveže stisnjen pomarančni sok. Pitje kave je za njo sprostitev predvsem ob koncih tedna: "V službi spijemo kakšno, a na hitro. Večji obred je pitje kave ob koncih tedna, ko se po obisku tržnice na kavi dobimo s kolegicami. Čez teden tega ni. Največkrat gremo v Poštno ulico, ker je blizu tržnice."
Za družinsko življenje je ob Vrbanski eden bolj prijetnih delov mesta. Blizu imate sprehajalne poti, Kalvarijo, sadovnjake, park in središče mesta.
"Všeč mi je, ker lahko grem v službo peš ali s kolesom. Smo blizu narave, pa tudi blizu središča mesta. Ne bi se preselila. Lepo je tudi pod Pohorjem, a je tukaj prednost, da do središča mesta ne potrebuješ avtomobila. Prijetno je, sprehajamo se, tudi konjeniški klub je blizu, otrokom so konji zelo zanimivi."
Vabljeni k poslušanju pogovora na povezavi TUKAJ.
Ko smo vas poklicali, ste pričakovali, da želimo pogovor opraviti z vašo mamo, Jasno Dobinko Baloh, ki je direktorica Dobe.
"Kot zadolžena za medije sem vezni člen med direktorico in dekanom, ki po navadi dajeta izjave za medije. Pričakovala sem, da je tudi tokrat tako, saj je večinoma ona v ospredju, kar mi tudi ustreza. Za delo z mediji skrbim vseh 16 let, odkar sem zaposlena pri Dobi, ob tem pa so se moja področja zelo spreminjala. Bila sem vodja marketinga, zdaj sem vodja razvoja, skrbela sem za izobraževanja odraslih. Poznam vsa področja Dobe, kar se mi zdi dobro."
Kako se je medijska scena v Mariboru spremenila v času vašega dela na tem področju?
"Pri medijih pogrešam, da bi določeni novinarji pokrivali izobraževanje, da bi se več ukvarjali z določenim področjem. Sicer pa sem zadovoljna, da nas mediji spremljajo ob večjih dogodkih. V nekem obdobju je imel Maribor močnejše lokalne televizije, nekatere še vztrajajo. Je pa trenutno veliko spletnih medijev. Mesto potrebuje lokalne medije, pomembni so za sporočanje vesti o lokalnem dogajanju."
Doba letos zaznamuje 30 let delovanja, v Mariboru si je v teh letih zgradila pomembno ime.
"Letos 30 let praznuje poslovna skupina Doba, bili smo prva ustanovljena izobraževalna zasebna ustanova v devetdesetih letih, danes smo največja takšna ustanova, kar se mi zdi pomembno za mesto. Specializirani smo za online študij, izvajamo ga že 21 let. Da smo dobri, potrjujeta dve mednarodni akreditaciji, ki smo ju dobili edini v tem delu Evrope. Trudimo se, da imamo programe, ki so praktični, usklajeni z gospodarstvom in dajo študentu znanje, ki ga potrebuje na delovnem mestu. Imamo tudi višjo šolo in jezikovno izobraževanje, prav z jeziki smo v devetdesetih začeli, prva izobraževanja so bila v vrtcih, to se je razvilo v jezike za odrasle, potem na višjo šolo, srednjo šolo in šele nato na fakulteto, ki je trenutno največji del Dobe in je bila ustanovljena nazadnje."
"Ljudi je strah online študija, ker ga ne poznajo"
Pogosto ste izobraževalna izbira starejših, ki si želijo izobrazbo pridobiti ob delu. Kako pogosto se Mariborčanke in Mariborčani odločajo za to vrsto študija?
"Večina naših študentov je zaposlenih. Nekateri so se odločili za drugo kariero, drugi niso pred tem končali fakultete, mladih je le okoli deset odstotkov študentov. Ljudje z družinami, zaposlitvijo in različnimi hobiji zelo težko redno študirajo, zato je online študij možnost fleksibilnega študija. Vsak teden imajo naloge, ki jih morajo oddati, te se štejejo v končno oceno. Med online študijem morajo biti študentje ves čas spremljani, če jih pustiš delati po svoje, se porazgubijo, izgubijo motivacijo. Z rednim delom ohranjajo motivacijo, da predmete opravijo. Delajo pa predmet za predmetom, kar je lažje za zaposlenega študenta. Študij lahko opravljajo kadarkoli, sami si izberejo čas, po navadi je to zvečer ali ob koncih tedna, včasih celo ponoči. Online študij zelo spremljajo predavatelji in mentorji, ki zagotavljajo veliko podpore."
Smo online študij že sprejeli kot nekaj vsakdanjega?
"Ljudi je strah online študija, ker ga ne poznajo. S koronakrizo se je v Sloveniji zgodilo, da so morale visokošolske ustanove vzpostaviti tak način izobraževanja. Vseskozi poudarjamo, da online študij ni samo snemanje predavanj, ampak je nenehna interakcija predavatelja s študentom, ne enosmerna komunikacija. Meja med predavateljem in študentom je zabrisana, saj mora komunikacija potekati vseskozi. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport bi moralo postaviti standarde, kaj online študij je, kaj je potrebno za kakovosten način takšnega študija, saj teh standardov za zdaj nimamo."
Se da tudi na tak način izobraževanja vzpostavljati stike med študenti, kot se to dogaja v rednih oblikah študija?
"Seveda. Včasih so celo bolj povezani kot klasični študentje, ker so vseskozi online, tudi na družbenih medijih. Delajo v manjših skupinah, zelo se povežejo, čeprav so iz različnih okolij in držav. Pri nas študirajo študentje iz 46 držav. Mariborčank in Mariborčanov je okoli 40 odstotkov, vedno več pa je tujih študentov."
Bili ste del ekipe, ki je v Mariboru posnela film Slepilo. Mnogih se je dotaknil zaradi tragičnosti in sporočila o prisotnosti drog med mladimi. Kako se spominjate filma in njegovega nastajanja?
"Takrat sem bila študentka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Z družbo v Mariboru smo bili zelo povezani in Jan Bilodjerič si je zelo želel režirati ta film, nekaj časa je režijo študiral na AGRFT, imel je tudi izkušnjo z drogo. Ko smo začeli zbiranje sponzorskih sredstev, nam ni bilo lahko, to je bila dobra izkušnja, denar je bilo težko dobiti, čeprav so bili zneski res majhni. Je pa bilo veliko druge podpore - RTV Slovenija in Narodni dom Maribor sta nam posodila tehnike in luči, kar je bilo zelo pozitivno. Bila sem na RTV Slovenija, da sem se priučila organizacije snemanja. Ko si mlad, takšne stvari izpelješ. Zelo kooperativni so bili tudi slovenski glasbeniki, Siddharta in Vlado Kreslin niso zahtevali plačila za uporabo glasbe in sodelovanje. Zame kot mlado osebo, neizkušeno, je bila celotna izkušnja zelo pozitivna, saj so nam res številni ljudje priskočili na pomoč. Malo težje je bilo film spraviti v kinematografe, vskočila je tudi Doba, da smo delo spravili na filmski trak. V sodelovanju s kriminalistično policijo v Mariboru smo ugotovili, da bi bilo zelo dobro, da si ga ogledajo srednješolci in osnovnošolci. Na projekcijah so bili tudi igralci, kriminalisti in psihologi. Ko smo film snemali, smo ga dojemali drugače kot kasneje, ko se je dotaknil ljudi, predvsem mladih, ki so najbolj izpostavljeni trdim drogam."
Česa si želite v Mariboru?
"Mariboru želim, da bi nadaljeval začeto pot s strategijo razvoja, da bi vedeli, kam želimo, kaj hočemo, da bi imeli vizijo. Rada bi, da oživijo center mesta in prazne trgovine. Trge imamo lepe, stvari se prenavljajo. Želim si povezovanja in sodelovanja ter manj gledanja drug drugemu pod prste."
Vabljeni k poslušanju pogovora na povezavi TUKAJ.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
