(AVDIO) Grema na kafe s Štefanom Simončičem: Maribor mi postane všeč, ko nisem tu

Predsednik Združenja Epeka, ki ima po Evropi devet podružnic, Štefan Simončič nas je gostil na Mariborskem otoku, kjer je z ekipo pred tedni postavil igrišča za minigolf, tudi v bazen. V nedeljo bi moral biti tam koncert Vlada Kreslina, a so ga organizatorji odpovedali, potem ko več niso imeli podpore za izvedbo, čeprav bi po besedah Štefana Simončiča zagotovili izvajanje vseh ukrepov za preprečitev širjenja novega koronavirusa. "Domača turška kava je zdaj edina varianta. Lahko bi imela tudi kavo za zraven, ampak sem se odločil kar za kavo od mame Sonje," je pojasnil Simončič. Ker so lokali zaprti, smo na primerni razdalji pili kavo iz termovke.

Kaj delate zdaj na Mariborskem otoku​?

"Pospravljamo minigolf, konec je sezone na otoku. Še v nedeljo je bilo vreme sončno, ljudje pa željni druženja, igranja minigolfa in sprehajanja v tej lepi naravi v Mariboru. Zdaj jim je ostal še samo sprehod. Minigolf in koncert smo morali zaradi novih ukrepov odpovedati. Bomo pa vse, upam, nadoknadili prihodnje leto."

Pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.

Koncert, ki ste ga pripravljali, bi imel tudi posebno sporočilo.

"Vlado Kreslin bi poživil nedeljo v teh časih, pred vstopom v epidemijo. Epeka od svojega nastanka dela dogodke, ki niso komercialno usmerjeni, tokrat bi za spremembo naredili izjemo, da bi ljudi pritegnili. Na koncu smo bili edini še za, da bi koncert izpeljali, ostali partnerji pa so rekli, da je bolje za medijski ugled, da odpovedo sodelovanje. Leta 1933 je bila manjšina tista, ki se je trudila, da bi zadeve spremenila, pa ji ni uspelo. Tudi mi se borimo, zdaj smo ostali sami in drugega kot odpovedati koncert nismo mogli."

V mislih sem imel dejstvo, da je Vlado Kreslin, tako kot vi na Studencih, odraščal med Romi. Z vašimi projekti ste z Romi neprestano povezani. So še vedno stigmatizirani?

"Vlado Kreslin je malo starejši od mene, je pa v Prekmurju nekaj vsakdanjega, da odraščaš z Romi, z romsko glasbo in kulturo. Na koncertu, ki smo ga prestavili na 7. april, na predvečer svetovnega dneva Romov, bo povedal, kako je romska kultura vplivala na njegovo življenje. Tudi jaz sem odraščal z njimi, hodili smo skupaj v osnovno šolo, takrat nisem vedel, da bodo tako vplivali na potek mojega življenja in na vse, kar v življenju delam. Ne bi pa nas mogel pohvaliti, da smo od tistega časa naredili kakšno veliko spremembo. Upali smo, trudimo se, a to bi morali sistemsko urediti. Eno nevladno društvo s peščico zaposlenih ne more spremeniti razmišljanja večinskega prebivalstva. Z nekaterimi projekti skušamo približati ene drugim, z izobraževanji Rome večinskemu prebivalstvu, temu pa Rome s sobivanjem. To je bogastvo, ki nam ga multikulturna ​družba daje. Najbolj koristno za vse nas bi bilo, da se drug od drugega učimo, in ne, da se delimo."

Prvič sva se srečala prav v Romski postaji ob romski restavraciji na Taboru. Kateri projekti Epeke so trenutno najbolj živi?

"Ker smo bili v zadnjem času omejeni na lokalno in nacionalno okolje, ne hodimo več toliko v tujino, Epeka zato v mednarodnih projektih trenutno ne sodeluje veliko. Imamo pa Epeko v Berlinu, Gradcu, v Črni gori, Srbiji, Angliji in še kje. Med novimi projekti je prvi romski glamping, ki bo najverjetneje nastal na Dolenjskem, aktivni pa smo predvsem v pripravah na predsedovanje Slovenije v EU, želimo si vzpostaviti tako imenovano dnevno sobo Evropske unije, ki bo krožila po evropskih mestih. Drugače pa so aktivni tudi naši stari projekti - romska gostilna je trajnostna, delamo v Romski postaji, ukvarjamo se s socialno aktivacijo v Ljubljani in Mariboru. Kopica projektov je v tujini, kjer se predvsem ukvarjamo s socialnim podjetništvom. V Črni gori bomo ustanovili mladinski center, kot ga imamo v Mariboru, in prenašali dobre prakse. Marsikaj se bo še dogajalo."

Sodelovali ste pri prijavi kandidature za evropsko prestolnico kulture 2012 in za evropsko prestolnico mladih 2013. Kaj se je s tema projektoma v Mariboru spremenilo na bolje in katere negativne stvari sta naplavila?

"Mi v Epeki znamo projekte trajnostno nadaljevati, delujemo od leta 2008, nastali smo zaradi EPK 2012. Takrat smo vsi pričakovali, da bo ostala neka trajnost, da se bo to, kar se je takrat naredilo, obdržalo. Bojim se, da smo eni redkih, ki smo ostali, večina stvari se je zaprla. Vzhičen, ker je bilo dobiti EPK velik uspeh za Maribor, sem predlagal, da postanemo še evropska prestolnica mladih. Tudi to je izgubilo trajnostni moment, ampak še kar vztrajam in vztrajamo. Zato smo Evropski uniji predlagali nov naziv - evropska prestolnica Romov. Romi so največja manjšina v EU, nimajo svoje države, ne morejo se z nečim identificirati, zato smo predlagali, da bi eno evropsko mesto za eno koledarsko leto postalo evropska prestolnica Romov. O tem smo se pogovarjali na ravni EU, a ker so časi takšni, ker so ljudje videli veliko težav s priseljevanjem beguncev, zdaj je covid-19, Evropi pa vlada komisija, ki pravi, da naj počakamo na boljše, bolj primerne čase. Upam, da ti pridejo in da tudi Rome sprejmemo v EU."​

Svoj poklic ste združili s številnimi potovanji, prenašanjem dobrih praks v Maribor, nekatere dobre stvari pa prenašate v tujino. Kaj vas žene, da spreminjate Maribor, da se trudite že kar nekaj let?

"Trudim se v Mariboru, nikoli pa nisem povsem zadovoljen s tem, kako se tukaj stvari odvijajo. Tipično mariborsko. S trudom, stalnim izobraževanjem delamo spremembe, korak za korakom. Vse težavne zadeve, ki jih v Mariboru ne morem premostiti, rešujem tako, da grem raje na projekt v tujino in se zbistrim, umirim. Maribor mi potem spet postane všeč, ko nisem tu.

Se mi zdi, da je v Mariboru prevečkrat pomembno, čigav si, naš ali vaš. Hitro delijo sodelovanje, zato se stvari v mestu ustavijo. Presenečeni boste, če bi naštel par imen, ki s tujino dobro sodelujejo, tukaj imajo prijavljeno samo bivanje, sicer pa sodelujejo s celotno Evropo in jim na tak način zelo dobro gre. Te ljudi je težko najti, do njih se ne pristopi, imamo pa v Mariboru res kvaliteten kader. A imajo dovolj svojega dela in se ne morejo ukvarjati s tem, da bi pomagali Mariboru."

Zakaj ne? Ni poslanstvo vsakega izmed nas, da dela svojo okolico boljšo?

"Sem železničarjevec, sin ajzenponarja, nimam toliko navijaškega duha. Danes živimo v Evropi, sodeluješ lahko s komerkoli. Samo to, da si lokalpatriot, ni dovolj - dvakrat ali trikrat že poskusiš, nekateri se še danes zabijamo z glavo v steno. Vsi, ki vidijo situacijo in razmišljajo racionalno, pa iščejo možnost drugje, ne le v Mariboru. To lahko vidite pri marsikaterem mariborskem umetniku, pri ljudeh, ki so iskali priložnost drugje. Zakaj? Vsak ima svoje razloge. Je pa Maribor zelo svojeglavo mesto, včasih mu je težko pomagati."​​

Galerija na Koroški 8 se bo zaprla. Že imate alternativo?

"Druge alternative za najemnino, ki je za galerijo zelo visoka - preko 1100 evrov, ni. Kot veste, v galeriji nismo pobirali vstopnine, tudi če bi jo, takšnega zneska skupaj s produkcijo ne bi mogli pokriti, in nam drugega, kot da se izselimo, ne preostane. Slišal sem, da se namerava prostore na Koroški prodati v enem kosu, nekemu investitorju. To ima seveda neko logiko in nelogiko. Odvisno, s katere strani pogledaš. Če bi si Mariborčani neke prostore lastili, če lahko temu tako rečem, bi Mariboru dali več kot neki investitor iz tujine. S temi smo že imeli izkušnje in morda ti niso pravi za naše mesto. Mi bomo srečo poiskali drugje. Planiramo poslovilno zabavo, najverjetneje decembra, če ne bo več epidemije, dogajanje se bo verjetno imenovalo Tvoj Maribor, da še enkrat damo nekaj Mariboru. Načrtujemo kar nekaj dobrih dogodkov."

Česa si želite v Mariboru?

"Spremembe se zgodijo spontano. Ko bomo v Mariboru začutili, da moramo nekaj spremeniti, kot se je to zgodilo leta 2012, bomo mi to spremenili. Nič ne bom napovedoval, verjamem v Mariborčanke in Mariborčane."

Pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.