(AVDIO) Grema na kafe s Tomažem Barado: Politika je bila zame dobra izkušnja

Večkratni evropski in svetovni prvak v tekvondoju in kikboksu je leta 2002 na Teznu začel znanje borilnih veščin širiti med Mariborčane. Ker je ob treniranju in vodenju športnikov spoznal, da za njih ni dobro poskrbljeno, se je odločil, da vloži trud v delo športnega funkcionarja in pomaga pri spreminjanju razmer za slovenski in mariborski šport. Vmes se je preizkusil tudi v lokalni politiki. "Verjamem, da imam dovolj sposobnosti, da pomagam, če teh sposobnosti nimam, pa bom našel ljudi, ki bodo lahko pomagali," pravi Tomaž Barada, ki je v tujini priznan trener; na leto odvodi po svetu od 15 do 20 seminarjev.

Pri petih letih se je zaradi bolezni mame in očeta preselil iz Maribora k teti v Vuzenico, tam je nato obiskoval osnovno šolo. "Vsak vikend sem se vračal v Maribor, v petek z vlakom ob 14.30, v ponedeljek pa z avtobusom ob 6.30 nazaj na Koroško. Po osemletki sem bil srečen, da sem se vrnil v Maribor, ne, ker bi mi šlo slabo, ampak zato, ker je Maribor moje mesto. Tudi v športni karieri sem najbolj ponosen na dosežke, ki sem jih osvojil tukaj," je povedal na Maribor navezan Barada, ki je v zadnjih dveh desetletjih v mestu ob Dravi organiziral več športnih dogodkov, prav zato si želi, da bi imeli v štajerski prestolnici primerne športne objekte. Veseli ga, ker naj bi z organizacijo evropskega olimpijskega festivala mladih leta 2023 bile narejene nekatere prepotrebne sanacije.

Srečali smo se v lokalu njegovega Športnega centra na Teznu, pil je čaj, kave ne pije; pokusil jo je le enkrat, pravi, na članskem svetovnem prvenstvu v Montrealu na predlog trenerja Antona Nobila, ko je štel 16 let, a mu ni dobro dela: "Oči sem imel kot angora zajec."

Vabljeni k poslušanju pogovora na povezavi TUKAJ.

Z vašim centrom že vrsto let na nek način oživljate industrijski del Tezna.

"Če se spomnim zgodovine, ko sem leta 2002 odkupil objekt iz stečajne mase, je takrat tukaj nekako še vedno živela industrija. Danes moram žal reči, da vedno bolj umira. Žalosti me, da infrastrukture, ki jo tukaj imamo, ne znamo pognati. Srečen sem, da sem tukaj, nisem omejen s prostorom, sem pa malo žalosten, ker okoli nas takšni objekti umirajo."

Se spomnite, kako so Mariborčanke in Mariborčani sprejemali vaše uspehe, ko ste osvajali svetovne naslove?

"Bil sem otrok športov, s katerimi sem se ukvarjal, vsaj kar se tiče uspehov. Slovenija ni bila znana na svetovnem zemljevidu v tekvondoju in kikboksu. Z dobrimi rezultati smo ta nivo dvignili, zdaj imamo kopico mladih tekmovalcev, ki osvajajo medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih. Glede sprejemanja Mariborčanov pa je bilo vse skupaj tipično slovensko. Ko smo uspešni, so z nami vsi, ne glede na disciplino. Če je marketinško dobro podprto, če športnika ljudje sprejmejo, nastane hitro vrhunska zgodba. Spomnimo se, kako je bilo, ko je košarkarska reprezentanca osvojila evropski naslov. Vsi smo govorili 'zmagali smo', bili smo ponosni. Ob naslednjih kvalifikacijah, ko ekipi ni šlo, pa nihče v javnosti ni rekel 'izgubili smo', ampak 'izgubili so'. Premalokrat se spomnimo na to, kar so nam športniki dali. Športniki potrebujemo podporo tudi, ko smo na tleh. Tega nam manjka. Samo dva milijona nas je, letni proračun športa je najmanjši v Evropi, ki ga država da za šport, imamo pa vrhunske športne rezultate, ki državo in mesta postavljajo na svetovni zemljevid."

Po športni karieri ste postali športni funkcionar. Zakaj?

"Včasih se res vprašam, ali mi je tega treba. A vsak od nas ima poslanstvo. Meni je to mesto veliko dalo in vem, da mu moram vračati. Uspelo mi je iti skozi tunele, ko ni bilo svetlobe, pa sem prišel do konca. Danes se vprašam, ali bi vsi znali iti po tej poti. Prepričan sem, da ne bi. Prav je, da se kdo žrtvuje, da druge spravi na pravo pot. Prav se mi zdi, da sem v športu, da se trudim pomagati. Ne živim od funkcij, podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije in predsednik Športne zveze Maribor sem neprofesionalno, funkciji sta neplačljivi. Upam, da se mi pridruži več ljudi, ki se bodo trudili in vračali mestu."

Krožijo govorice, da ste nekoč veljali za strah in trepet v mariborskih lokalih. Je kaj na tem?

"Vsi imamo neko zgodovino, meni tega ni nerodno povedati. Pri štirinajstih sem ostal brez staršev in kasneje nisem bil oseba, ki bi prosila naokoli, da bi ji kdo kaj dal. Želel sem se postaviti na svoje noge in s šestnajstimi sem začel delati pri vratih. Ko je bila zgodba športne kariere v tekvondoju v nekdanji Jugoslaviji končana, sem vedel, da moram zaslužiti denar. Zaradi medalje s svetovnega prvenstva v Montrealu sem imel tisoč mark štipendije, to je bilo za tiste čase nekaj izjemnega. V samostojni državi tega ni več bilo, s to borilno veščino smo začeli znova. Postavljen sem bil v situacijo, da sem moral zaslužiti denar, in zame je bilo najlažje, da sem čez vikend delal v diskoteki. Čeprav je bilo nepojmljivo, da 16-letni fant dela kot varnostnik v diskoteki. Veliko delovnega časa sem preživel v Zrečah, Slovenskih Konjicah, Slovenski Bistrici, na Leskovcu. Kasneje sem prišel v Maribor - ko sem že ustvaril ekipo, s katero smo varovali mariborske lokale. Strah in trepet? Jaz tega ne morem reči, haha. To verjetno drugi pravijo. Nisem pa imel težav, da bi me kdo napadel."

Borilni športi imajo med nepoznavalci negativen prizvok.

"Dejstvo je, da so borilni športi povezani z nasiljem. Ampak tisti, ki prihaja iz pravih borilnih veščin, tega znanja ne uporablja na ulici. Če so inštruktorji pravi pri vzgoji otrok, se to ne bi smelo dogajati. Če pogledam svojo ekipo, ne vem, ali bi lahko rekel, da imamo koga, ki ima na ulici težave in se pretepa. Je pa dejstvo, da prihajajo ljudje na treninge tudi zato, da bi se znali pretepati, nekateri rečejo braniti. A to so športniki na nižjem nivoju. Imen vrhunskih športnikov iz panoge borilnih veščin v črni kroniki ne najdemo."

Med volitvami elektorjev za državni svet novembra 2012 ste bili pred rotovžem. Veliko zgodb o tem smo prebrali, kakšna je vaša?

"Od tega je minilo že kar nekaj časa. Če bi se danes to zgodilo še enkrat, bi naredil enako. Sem oseba, ki stoji za nekaterimi ljudmi. Takrat sem bil v stranki Franca Kanglerja, podala sva si roke, ne glede na vse kritike, ki jih je prejemal, je bil do mene zelo korekten, predvsem glede športa. Kar sva se dogovorila, je uredil. Ne govorim o neformalnih ali nepravilnih zadevah. Zgodba se je začela z Dejanom Zavcem, prišel sem na sestanek h Kanglerju, dvoboj Zavca sem želel pripeljati v Maribor. Potreboval sem dvorano Tabor, želel sem, da ne plačamo najema, ampak da pokrijemo stroške in dvoboj oglašujemo na plakatnih mestih v mestu. V zameno sem ponudil 70 sekund predstavitve Maribora na nemškem programu RTL. Dogovorila sva se, mislil sem, da samo obljublja. A vse je bilo tako. Rekel, da če to uredimo, naj mu pomagam, ko me bo potreboval. Tako sem prišel v mestni svet, če povem pošteno, nisem vedel, za kaj gre.

Tisti večer sem med sedmo in osmo sedel v tem lokalu, čakal sem na termin treninga ob osmih, ko mi je zazvonil telefon, klical me je Franc Kangler. Vprašal me je, ali pridem po njega, ker ne more iz rotovža, kjer je protest. Vzel sem jopico in šel tja, z mano sta šla še dva fanta. Nisem pričakoval takšne mase ljudi, pred tem nisem vedel za protest. Poklical sem takratnega vodjo navijaške skupine Viole, ali so tam njihovi člani. Rekel je, da niso, so pa rekli, da bodo prišli mimo. Srečali smo se pri stolni cerkvi. Šele ko smo se spustili proti rotovžu, smo videli ljudi in kako so po zraku letele plastenke, jajca in ne vem kaj še vse. Takrat sem si nadel kapuco, kot večina tam prisotnih. Ne zato, da bi želeli biti zakrit, ampak ker so ljudje metali vse, kar je bilo možno. Policija mi je rekla, da ne morem naprej, rekel sem ji, da sem prišel po Franca, župana. Poklical sem ga, on pa mi je rekel, da je urejeno, da se bo odpravil v spremstvu policije. To je bila celotna zgodba. Naslednje jutro, ko sem se odpravil menjat gume, me je sestra poklicala in rekla: 'Tomažek, kaj si naredil?' Kaj sem naredil? Iz tega je nastala velika zgodba, kako je nasilnež Tomaž Barada dobil 165 tisoč evrov od Mestne občine Maribor. To je 16 tisoč evrov na leto, kar je za našo panogo znatno malo."

Z župani znate najti skupni jezik.

"Politika je bila zame dobra izkušnja. Francu Kanglerju sem rekel, da grem v stranko, a ne politično, ne me uvrščati na levo ali desno. To me ne zanima. Zanimajo me ljudje, ne pa politična usmerjenost. Srce me boli, ko desna stran reče tako, leva drugače, vsi pa vedo, da je prav samo ena stvar. Vedno imajo različna mnenja in to me boli, čeprav bi včasih lahko našli skupno pot."

Česa si želite v Mariboru?

"Želim si, da Maribor ne bi bil ničvreden v naši državi. Moje veliko razočaranje je, da je centralizacija v Sloveniji velika, da je Maribor prepogosto odrinjen. Želim si, da bi imeli tukaj primeren standard in delo, da ljudem ne bi bilo treba možnosti iskati drugje."

Vabljeni k poslušanju pogovora na povezavi TUKAJ.