(AVDIO) Grema na kafe z bodočo študentko na Harvardu Ano Breznik: Resnica se ne skriva v eni ideji

"Želim si, da bi ljudje še naprej vztrajno govorili z mariborskim naglasom, ker je izjemen, tudi če gredo v Ljubljano. In ja, da bodo ljudje ponosno rekli, da so Mariborčani," nekaj mesecev pred odhodom na Harvard pravi Ana Breznik.

Sašo Bizjak

Ana Breznik

"Upam, da CPP ne bo težji od intervjuja za Harvard."

"Všeč mi je atmosfera v tem lokalčku. Če bi v katerem lokalu v Mariboru začel pogovor o življenju s popolnim tujcem, bi to bil Čajek. Če bi imeli še mačke, bi bil to popoln raj na zemlji."

Morda bo zeleni čaj vaša izbira čez nekaj mesecev, ko boste že v kampusu na Univerzi Harvard. Kako je prišlo do tega?

"Odkar pomnim, si želim v tujino. Čutim notranjo željo, kot neko preganjanje, da bi šla nekam stran, v čisto novo okolje. Nekateri me celo razumejo, nekaterim pa ni jasno, zakaj silim tako daleč, v deželo čez ocean. Všeč so mi študijski programi v ZDA, ker izvajajo program Liberal arts, ki ga tukaj ni. V ZDA študij še vedno štejejo kot leta, ko posameznik išče samega sebe, zato si dovolijo dodatno leto, da si izberejo, kaj bodo študirali. Zase približno vem, da me zanimajo naravoslovne smeri študija, nekaj z biologijo in kemijo, nisem pa čisto prepričana, v kakšnih razmerjih bi ti dve vedi rada kombinirala, zato bom uporabila to dodatno leto. Hkrati pa ti omogoča še dodatno fleksibilnost, ker lahko ob glavnih študijskih smereh izbiraš tudi veliko drugih predmetov, ni treba, da so povezani z izbranim študijem. Zelo me zanimata gledališče in literatura in zelo vesela bom, če bom lahko ob znanosti raziskovala še kaj za dušo."

Pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.

Razmišljate o študiju naravoslovnih ved, hkrati ste peli in igrali v English Student Theatru. Zanimiva kombinacija.

"Sama se nikoli nisem želela definirati čisto kot naravoslovec ali umetnik. Veliko ljudi misli, da sta to izključujoči vedi. Znanost naj bi bila bolj absolutna, umetnost pa nekaj ambivalentnega oziroma nekaj, kar je zelo subjektivno. Tudi sama sem tako mislila, da je znanost absolutna, ampak sem kmalu ugotovila, da tudi znanost ni tako enoznačna. Na primer fosfor: je zelo pomemben element za rast rastlin, hkrati pa v velikih količinah povzroča evtrofikacijo, torej na neki način zaduševanje vodnih teles. Potem imamo kisikove radikale, za katere smo vsi mislili, da so le neki škodljivi stranski produkti metabolizma, hkrati pa so pomembni celični sporočevalci. V znanosti je toliko nejasnega, ampak na neki način ravno zato zanimivega, ker ti omogoča toliko svobode. Pomembno je, kako stvari interpretiraš, kako k njim pristopiš in kakšna vprašanja si zastaviš, ko obravnavaš neki problem. Najbolj zanimivo pri raziskovanju ni le to, da najdeš odgovor, ampak ti ta odgovor odpre vrata in ti omogoči, da si zastaviš še toliko novih vprašanj, ki začnejo nov cikel ambivalentnosti in pristopa."

Sašo Bizjak

Kakšna vprašanja pa si postavljate o Mariboru?

"Zelo pogosto opazujem ljudi in si zamišljam, kakšna življenja živijo. Zelo me zanima gospod, ki že vrsto let igra z lutkami v središču mesta, ker ga pogosto vidim, pa pravzaprav o njem ne vem nič. Morda bi si kdaj morala vzeti čas in se z njim pogovoriti. V Mariboru uživam v sprehodih čez Stari most in v pogledih na Lent, ki me vedno znova navdahnejo. Večinoma razmišljam o ljudeh."

Kako je potekal intervju za Harvard?

"Javila sem se iz domače sobe v zelo grdi jopici, da me je mama potem pokarala. V bistvu je bil manj srhljiv, kot sem si mislila. Na intervjujih za angleške univerze bolj preverjajo znanje, ti dajo različne naloge, v Ameriki pa jih bolj zanima tvoja osebnost. Želeli so, da predstavim Slovenijo, da povem, kaj bi počela z eno dodatno uro v dnevu in kaj bi počela, če bi imela cel dan prost zase. Želijo te osebnostno spoznati in dejansko niso ocene in dosežki na testih vse, kar šteje. Poskušajo razumeti, kaj ti bo pomagalo v življenju uspeti, in te skušajo spoznati kot osebo, tvoje ideje, želje, aspiracije za prihodnost."

Kako ste jim predstavili Slovenijo?

Slovenijo sem jim predstavila kot zelo raznoliko državo, povedala sem, da lahko v treh urah vidiš toliko pojavov, ki bi jih sicer videl, če bi se peljal skozi pol Evrope, toliko naravnih danosti imamo. Povedala sem, da imamo odlične športnike in da smo na to zelo ponosni. Predstavila sem jim ljudsko kulturo, ker me zelo zanima, zelo so mi všeč ljudske pravljice, ker so krasne, prav tako naša mitologija, na katero toliko ljudi pozablja. Gre za pesmi, ki so nas naučile govoriti in plesi, ki so nas naučili hoditi. Zato mislim, da jih moramo negovati."

Po Harvardu vam bodo vrata odprta povsod. Kako razmišljate o prihodnosti?

"Vsekakor bi rada še nadaljevala študij, spoznala še kakšno deželo več. Ampak če bo kdaj priložnost, se bom z veseljem vrnila v Slovenijo in delila znanje, ki ga bom pridobila."

Ste del generacije, ki je bila prikrajšana za zadnje mesece dijaškega življenja. Na mednarodni maturi ste bili sošolci z dijaki iz več držav sveta. Kakšni so bili zadnji meseci za vas?

"Zagotovo si nismo predstavljali, da pravega slovesa ne bo. Vsak je šel na svojo stran, eni v Rusijo, eni na Balkan, en dijak celo v Uzbekistan. Razdrobili smo se po svetu, vprašanje, ali bomo še kdaj vsi skupaj. Zelo sem se navezala na njih. Marsikaj se lahko drug od drugega naučimo. Balkanski sošolci so rekli, da so se od nas navadili redoljubnosti, mi pa od njih flegmatičnosti, da šola ni vse in si je treba vzeti čas za druženje s prijatelji."

Združevanje mladih iz različnih okolij daje Mariboru dodano vrednost.

"Ideja raznolikosti mi je všeč, resnica se redko skriva v le eni ideji."

Je bilo dekle, ki gre na Harvard, kdaj v Gostišču pri Antonu?

"Seveda sem bila. Najbolj legendarni stavek je, ko te po koncu kosila ne vprašajo, ali je bilo dobro, ampak ali je bilo dovolj. To je definicija Gostišča pri Antonu. V nočnem lokalu Anton pa še nisem bila, včasih slišim kakšno glasbo, poleti postavijo šotor in povabijo kakšne srbske pevke in ne morem spati. To gostilno imam rada. Če je ne bi bilo, bi manj ljudi vedelo, kje je Cerkvenjak."

S svojo prisotnostjo na Harvardu boste tudi vi tam ustvarjali raznolikost. Kaj mariborskega, štajerskega boste odseli čez lužo?

"Baje, da nimajo jušnih kroglic, haha. To bom nesla tja. Pa morda kakšen recept. Naučila jih bom kakšnega plesa, folklore. Povedala bom kakšno ljudsko pravljico, zelo rada imam slovenske ljudske pravljice, krasne so. Mislim, da so Američani bolj odprti od nas, lahko pa doprinesem direktnost, oni znajo stvari zapakirati v neke fraze."

Bi katero ljudsko pravljico izpostavili?

"Všeč mi je pravljica o zlatorogu. Nekoč je bilo zlatorogovo kraljestvo, kjer je živel zlatorog in bele dame. Živel je lovec, ki je tega kozoroga želel uloviti, ker bi s tem prišel do zaklada in bil bogat. Ubiti zlatoroga je greh. Ko ga je lovec ubil, se je zlatorog reinkarniral in ubil tega fanta. Je pa bil zelo užaljen, ker si je nehvaležen človek sploh to upal, zato je svoje kraljestvo za večno skril in se preselil. Zgodba je lepa, ker ilustrira nedotakljivost narave in svetost, ki se je človek še vedno ne zaveda. Podpiram ekološka gibanja, moramo se bolj posvečati trajnostnosti na vseh področjih življenja."

Odpravljate se v ZDA, kjer vodilni politiki ne mislijo enako. Zdaj boste lahko svoj aktivizem izražali neposredno.

"Vsak dan vidim objavo, da je Donald Trump preklical kak zakon, ki preprečuje ubijanje zaščitenih živali in poseganje v zaščitena območja. To me jezi. Ja, priložnosti sprememb ponujajo tudi takšne univerze. Morda je to največ, kar lahko odneseš. Ob povezavah z ljudmi, ki bodo spreminjali svet."

ZDA so zadnje tedne preplavili protesti. Spremljate dogajanje?

"Do pred kratkim nisem imela predstave, da je toliko nepravičnosti v svetu, recimo glede rasizma. Živim v okolju, kjer ni veliko temnopoltih ljudi. Veliko se moram naučiti in nadoknaditi izgubljena leta. Če pogledam sebe in knjige, ki jih berem, je med 40 knjigami na leto le dva odstotka temnopoltih avtorjev. To je grozno in bizarno. Tudi pri zgodovini se ne učimo o zgodovini temnopoltih, nekaj del na mednarodni maturi smo obdelali, na nacionalni ravni pa se temu ne posveča dovolj pozornosti. Dolga pot je še do enakosti, ki jo želimo."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Želim si, da bi prirejali zabavne dogodke, da bi bilo veliko dobrih koncertov tudi z neznanimi glasbeniki, saj so prav ti včasih najbolj zanimivi. Želim si, da bi ljudje še naprej vztrajno govorili z mariborskim naglasom, ker je izjemen, tudi če gredo v Ljubljano. In ja, da bodo ljudje ponosno rekli, da so Mariborčani."

Pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.