Z Boštjanom Čukurjem, znanim pod umetniškim imenom 6pack Čukur, smo kavo pili v kleti restavracije Mak, kjer so njegovi dijaki izvajali praktični pouk keramičarstva. "Izkoristili smo možnost, da praktični pouk izvajamo na terenu, tokrat saniramo manjšo keramičarsko napako. Je pa ta klet bila pogosto tudi moj oder, ko so bili lokali odprti," je dejal Velenjčan, ki v Mariboru, kjer si je ustvaril družino, živi petnajst let. Letos bo praznoval 20-letnico udejstvovanja v glasbi, jubileju se bo poklonil s posebnim projektom. Pred petimi leti se je zaposlil na Srednji gradbeni šoli in gimnaziji v Mariboru, od takrat se je zanimanje mladih za program pečarja - polagalca keramičnih oblog na tej šoli več kot podvojilo. Čukur pravi, da je v gradbeništvu prihodnost, zato mlade navdušuje nad poklici v tej panogi, z ženo Niko pa želita z različnimi družabnimi dogodki popestriti dogajanje v Mariboru.
Pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.
Pred kratkim ste po dolgem času lahko z dijaki začeli praktični pouk v živo. Kako pa je bilo šolanje na daljavo?
"Skušali smo ostajati v stiku, na začetku sem jim dajal naloge za delo z rokami, tudi košnjo trave, recimo. Ne le dijaki, vsi moramo ostajati v stiku z ročnimi deli, da ne pozabimo na to, da znamo vedno kaj napisati ali izdelati. Ko je to izzvenelo, smo šli bolj na teorijo. Ob vrnitvi v šolo skušamo nadoknaditi izgubljeno, tudi zato gremo več na teren. Je pa to zagotovo izgubljeno leto, ne le za dijake, ampak za vse nas. Včasih se zdi, da se mi celo bolj sekiramo kot nekateri dijaki. Pri zaključnem, tretjem letniku keramičarjev smo imeli srečo, da so bili pol leta pri delodajalcu, večina je tako delala in bili so v stiku. Tega se ne da nadoknaditi s teorijo, če vam bom predvajal posnetek, kako položiti keramiko, vam verjetno ne bo uspelo. Potrebna je vaja, stokratne ponovitve, da prideš do osnov, potem pa te še življenje nauči ostalo."
Korak v smeri, da šolanje ne bi bilo več prekinjeno, je tudi cepljenje šolnikov proti covidu-19.
"Da, sam sem že cepljen. Vse je v redu, le roka me malo boli. To ni moje prvo cepljenje, tudi v mladosti sem bil cepljen, vsako leto se cepim proti gripi. Nekateri sodelavci so imeli rahle simptome, načeloma pa smo okej. Upam, da bomo s pomočjo cepiv dobili zaščito pred boleznijo, ne le mi, tudi tisti, ki se ne morejo cepiti. Da bi se le kmalu lahko vrnili v stari način življenja."
"Tu se dobro počutim, ker ima Maribor veliko podobnih lastnosti kot Velenje, je trmast, svoj, ima lokalne zgodbe, ki so bolj zanimive kot kje drugje"
Veliko ste v stiku z mladimi, ki po koncu šolanja priložnosti pogosto poiščejo izven Maribora. Se pogovarjate o tem?
"Sem borec za to, da čim več Mariborčank in Mariborčanov ostane v Mariboru. Mesto jim mora dati priložnost, delo, veliko se jih zaradi bližine meje odloča za delo v Avstriji. Cena kvadratnega metra polaganja keramike v Mariboru se giblje med 12 in 15 evri, v Avstriji od 25 do 35 evrov, zato so nekatere odločitve razumljive. Ampak tudi pri nas se stvari spreminjajo, menim, da je bolje delati tukaj, piti domačo kavico, malo manj zaslužiti, a dovolj za normalno življenje. Se pa bodo ta ročna dela z množičnimi odhodi ljudi v tujino doma še bolj cenila. Želim si, da mladi ostanejo na domačem trgu, ker je povpraševanja po keramičarjih, zidarjih in slikopleskarjih veliko. Tudi v šovbiznisu se je pred krizo Maribor dvigoval."
V Mariboru se v zadnjem obdobju veliko gradi, gradbeništvo naj bi bilo v vzponu.
"V koronakrizi, ko imamo več časa, sem šel k nekaj prijateljem položit nekaj kvadratnih metrov keramike, da sem ostal v formi. Kaj se dogaja? Ljudje imajo zdaj več časa, da obnavljajo stara stanovanja in hiše, mnogi so pred krizo prišli do kreditov in investicij, ljudje potrebujejo stanovanja, tiste dolge krize je bilo konec in gradbeništvo je dejansko v razcvetu. Gradbeništvo ne bo nikoli zamrlo, vsi bomo potrebovali strehe nad glavo in ceste. Upam samo, da gradenj ne bo preveč. Za dijake se ne bojim, da ne bi imeli dela. Imam srečo, da ob muziki znam polagati tudi keramiko, in zato predlagam ljudem, da se skušajo naučiti še česa, najdejo kak nov talent na drugem področju. Keramika mi je v nekem trenutku rešila kariero. Glasbena industrija je bila v slabem stanju, srednji odri so izginili, denarja ni bilo, lokali so pešali. Takrat sem našel novo smer. Vprašal sem se, zakaj bi se sramoval tega poklica. Hip hop in rap niso samo stolpnice, dragi avtomobili in streljanje po New Yorku, ampak je to, kar smo. Hvaležen sem očetu, da me je naučil keramičarstva. Zaradi tega poklica lahko delam tudi v glasbeni industriji že 20 let."
Šovbiznis je ena od panog, ki so zaradi koronakrize med bolj prizadetimi.
"Ne ukvarjam se le s solo nastopi, ampak tudi z dogodki, ki pa jih trenutno ni. Med prvimi so bili odpovedani in zadnji se bodo verjetno vrnili. Delam na šoli in plača je, ne živim na veliki nogi, zato me koronakriza verjetno ne bo tako prizadela, kot je nekoga, ki je v preteklosti naredil kakšen korak preveč, s tem mislim tudi na kredite in investicije. Imam osnovno imetje, s katerim lahko funkcioniram. Bolj kot finančno pa mislim, da nas bo to mentalno potrlo. Z ženo sva oba v šovbiznisu, pogrešati sva začela stike, način življenja, ki smo ga imeli in je bil hiter. Čez teden na šoli, vikendi so bili pestri. Poleniš se, težko se zaženeš nazaj. Okrevanje bo bolj psihično naporno kot finančno, pri denarju bomo že nekako zdržali, moramo si konec koncev pomagati med sabo. Stik z ljudmi, zadovoljne stranke in obiskovalci koncertov so bili tisto, kar me je polnilo z energijo, zdaj tega žal ni."
Z ženo Niko ste delali dogodke, ki so bili drugačni, znani po kreativnosti. Razvijate ideje tudi zdaj, ko živih dogodkov ni?
"Manj kot delam, manj se mi ljubi, da bi sploh kaj delal. Delamo dogodke na daljavo za par naročnikov, ki so dobri in so izvirni, a tega je spet malo. Snemanje plošče in novih komadov v studiu je zadovoljstvo, a je le delček procesa ustvarjanja. Komad delaš zato, da se ljudje veselijo in uživajo, sploh na koncertih. Velik del v zgodbi torej zdaj manjka, zato je tudi veselja, da greš v studio, manj. V začetku epidemije sem naredil komad Narazen, a skupaj, ki je bil odraz prvih občutkov ob praznih ulicah in upanja, da bo vseeno boljše. Eno leto je mimo, stvari pa so na istem in to me najbolj ubija. Kot bi se športnik pripravljal na tekmo, treniral za rezultat, mi snemamo in pripravljamo dogodke, da bi bili ljudje zadovoljni, a tega zaključka ni in občutek je čuden."
Priseljeni in priženjeni ste v Maribor. Kako je bilo spoznavati Maribor in kako je zdaj živeti v mestu ob Dravi?
"Maribor je velik razlog, da sem začel delati, kar počnem zdaj. Prva povezava z Mariborom je bila preko skejtanja, nadobudni skejtarji iz Velenja v 90. letih smo našli kontakt v Mariboru preko glasbe, spoznali skejtarsko elito Maribora, to so bili recimo Iztok Šumatič - Ico, Iztok Kvas, Luka Pen, začetniki hip hop 'vajba'. Štartali smo ne le s skejtanjem, ampak tudi z rapom. V Mariboru sem se vedno počutil kot doma, zato korak preselitve v Maribor, ko sem tu spoznal bodočo ženo, ni bil stresen. Tu se dobro počutim, ker ima Maribor veliko podobnih lastnosti kot Velenje, je trmast, svoj, ima lokalne zgodbe, ki so bolj zanimive kot kje drugje. Tukaj sem že 15 let, z velikim veseljem pa grem domov v Velenje pozdravit prijatelje in družino."
Česa si želite v Mariboru?
"Rad bi videl, da bi iz te krize v Mariboru prišli močnejši in še bolj povezani. S skupnimi in kvalitetnimi zgodbami se bo Maribor povzdignil na vrh med destinacijami v Sloveniji. Želim si, da bi se povezali in postali odprti za ostale, pa da Maribor postane prvak v nogometu, Velenje pa je drugo, če se le da."
Pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
