(AVDIO) Grema na kafe z Matejem Lunežnikom: Sanjal sem, da sem se opravičil Kacinu

Od športnih copat h kravati. Tako o razponu svojega dela pravi psiholog Matej Lunežnik. Predava glede na problematiko v podjetjih, večinoma o stresu in o iskanju fokusa, kako biti bolj učinkovit, motiviran ter kako voditi in komunicirati. S psihologom, mentalnim trenerjem smo kavo pili v njegovem stanovanju v hiši pod Kalvarijo. "Kadar grem v Hi Ko Fi, kjer je res dobra kava, sem potem ves dan, kot bi bil malo zaljubljen, dobro se počutim. Name ima pozitiven učinek. Ne smem pa je spiti preveč," pravi o pitju kave.

Zdaj kave ne pijemo več v družbi, za nekatere je socialno življenje s tem okrnjeno. Imamo zaradi tega težave?

"Če bi rekel, da ni tako, bi rekli, da sem zadnje tri četrtine leta spal. Aktualno stanje zelo vpliva na nas. Ne le da ne moremo na kavo, početi ne moremo večine stvari, ki smo jih prej počeli. Tudi pri sprehodu moramo paziti, s kom gremo in na kakšni razdalji smo. Ko pride do preloma vsakodnevne rutine, je to sprememba, ki vpliva na ljudi. Če je to pogojeno še s tem, da ne veš, kaj bo sledilo, ko te je strah za svojce, službo in vse, je ta vpliv zelo velik in zelo negativen. Ljudje so napeti, negotovi, manj socialni. A v bistvu smo socialna bitja. V evolucijskem boju z drugimi vrstami, ki so bile v tistem trenutku morda močnejše od homo sapiensa, smo bili uspešni zaradi druženja, organiziranja in pomoči."

Prisluhnite pogovoru na povezavi TUKAJ.

Vas ljudje pokličejo in vprašajo, kako naj to nadomestijo?

"Seveda. Kličejo, da si želijo družbe, da želijo aktivnosti, ki so jih počeli prej. Ljudje so pod močnim stresom in to prinese slabše družinske odnose, manjšo učinkovitost na delovnem mestu, sledi kup problemov. Pomoči za te ljudi pa je premalo."

Kdo naj ljudi usmeri po pomoč? Delodajalci, družinski člani, prijatelji?

"Če so težave v službi, bi to moral opaziti delodajalec. Ljudje imamo težave, stiske, po nekaterih raziskavah smo Slovenci v vrhu doživljanja stresa na delovnem mestu. Lahko si šefi zakrivajo oči, a bolje bi bilo, da bi pomagali. Zavedati se moramo, da če se zaposleni znajde v stiski in nima primerne pomoči, lahko ta težava preraste v duševno motnjo, ta pa vodi vse do depresije ali pa izgorelosti. To je za delodajalca velika izguba, če se pogovarjamo kvantitativno o denarju, kaj šele kvalitativno, ko gre za nekoga, ki je na delovnem mestu učinkovit, dobre volje, se dobro počuti in je zdrav. Takrat daje svoj maksimum, to pa kot delodajalec potrebuješ. Včasih dam ljudem na predavanjih v roke kozarec in rečejo, da breme ni težko, potem jim rečem, naj držijo kozarec en teden, takrat pa ugotovijo, da vseeno breme ni tako lahko. Ni pomembno, da je nekaj lahko, ampak kako dolgo moraš to držati."

Težave zaradi depresije in izgorelosti so bile že pred pandemijo.

"In trenutna situacija je vse potencirala, da. Zadnjih deset let je to precej v porastu. Depresija postaja ena najbolj pogostih oblik bolezni; ne le v Sloveniji, povsod po svetu prehiteva kardiovaskularne težave. Nekateri so prej stiske reševali z odhodom v fitnes, na plavanje ali so se družili, zdaj pa še tega ni. Ukrepov je veliko, ne veš, kako se obrniti. Pred dnevi sem ponoči sanjal, da sem šel v center brez maske in da sem potem klical Jelka in sem se opravičil. Ker nas je strah, ne veš, kaj si naredil narobe. Smo v negotovem času, ko ne vemo, kako se zaščititi, saj ukrepi, ki trajajo en mesec, ne zmanjšajo števila obolelih. Kaj delamo narobe, se sprašujemo. Zato razumem stisko ljudi. Ukrepe je treba zastaviti smiselno, ne moremo se samo braniti in ščititi. Nisem še slišal, da bi povedali, koliko naj ljudje prehodijo ali kaj naj naredijo, da si dvignejo imunski sistem, da bi bolje prenesli potencialno bolezen. Saj na svetu ni samo covid, pred to boleznijo nismo bili zdravi kot ribe. Moramo skrbeti zase, ne moremo se samo braniti."

Kako?

​"Na primer 12.000 korakov na dan pomaga zdraviti depresijo, gibanje je zdravilno, nihče tega ne reče, celo omejili so nam gibanje, zato je naš imunski sistem šibkejši in zato smo bolj izpostavljeni boleznim. Ne odobravam logike, da se samo branimo. Če se samo skriješ za obzidjem, kako boš zmagal, če te bodo vseskozi napadali? Čakamo cepivo, ampak to ni edina prava pot. Moramo skrbeti zase. Podpiram zaščito in restrikcijo, ampak na drugi strani morajo biti tudi ukrepi, ki spodbujajo zdravje in ga krepijo. Tudi napadati moramo, če hočemo zmagati. Na udaru pa so zdaj predvsem otroci, ki so premajhni, da bi samo sedeli pred računalniki, res potrebujejo družbo in na abstraktnem nivoju si ne morejo razložiti, kaj se dogaja. Otrokom se dogaja največja škoda."

Kaj še lahko ob gibanju naredimo, da se bomo počutili bolje?

"Težko je dati babičin nasvet v času, kakršnega še nismo doživljali. Ta tudi ne bi bil dovolj. Smo v stanju, ki ga primerjam s situacijo v športu. Imaš športnika, ki štiri leta trenira za eno tekmo. Tisti dan, v tistem trenutku mora dati vse od sebe, jasno je, da je pod pritiskom. Tu smo zdaj mi, ampak za nas je ta tekma vsak dan, vseskozi se pogoji spreminjajo, izzivi so novi - moraš iti skozi dan, organizirati si moraš delo od doma, poskrbeti za otroke, ki se šolajo na daljavo ... Pritisk je podoben pritisku športnika na dan tekmovanja. Kaj športnik takrat dela? Ogreje se ter se taktično in mentalno pripravi. Delati moramo. Ko vstanemo, se moramo pripraviti na dan, kako bomo šli skozi aktivnosti, kako bomo čim bolj učinkoviti, pripravimo se lahko že dan prej. Pomagati si moramo tako, da nekaj naredimo v pravo smer, pozitivno moramo dojemati situacijo. To pa lahko naredimo samo praktično, ne le da veš, da je dobro pozitivno razmišljati, nekaj moraš za to narediti. Plevel raste sam od sebe, za rožice pa je treba skrbeti, jih zalivati in obrezovati."

Kako primeren pa je Maribor za mirno življenje?

"To je relativno. Ivo Andrić je rekel 'zakaj sem moral prehoditi cel svet, da sem videl, da je najlepša pot od mene do gostilne'. Od posameznika je odvisno, kako svoj domači kraj dojema. Ko si doma, si najbolj srečen. Pomembno je, kakšno življenje si narediš. Če si znaš obrezovati plevel, si lahko srečen kjerkoli. Maribor pa je sicer fenomenalno mesto, daje ogromno možnosti. Rad imam ljudi, naš način življenja."

Je normalno, da smo pri večini tem razdvojeni in to vlečemo v nedogled? Kot recimo o Glavnem trgu, zaprti Koroški cesti ...

"To je zelo normalno. Na žalost (smeh). Naši možgani negativne stvari bistveno bolj spremljajo, kar je logično, ker sicer ne bi preživeli, če ne bi bili pozorni na potencialne nevarnosti. Teh je, kolikor želiš, če jih opazuješ. Enkrat je Koroška, drugič ta trg, tretjič sosedova ograja. Bi pa bilo dobro, če bi naredili timbilding​ mesta. Da bi se povezali in videli, da smo vsi dobri ljudje, da vsi dobro hočemo, le da imamo različne interese. Kdaj pa kdaj je treba svoj interes pustiti na strani za interes mesta. Če bi to ugotovili, bi nam bilo še lepše. Na mesto pa bi gledali kot na priložnost, ki se lahko razvije, ne pa kot nekaj, kar je narobe."

Česa si želite v Mariboru?

"Več igral za otroke. Ko se vozimo na Kreto skozi Srbijo, je v malem mestu Vladičin Han 74 igral, v Mariborskem parku jih je samo 14. Boli me, da je igral v Mariboru tako malo. Razvoj otrok je ključen pri oblikovanju osebnosti, dobrega državljana in meščana. Otrokom dajmo več možnosti za gibanje v naravi, več oblik igranja in zanimivih igral. Ne vem, zakaj v Mariboru ne bi imeli nekaj takega, kot je v Gamlitzu (Gomilici) Motorikpark."

Prisluhnite pogovoru na povezavi TUKAJ.