Ko so jo leta 1989 odprli - KUD Pošta je, mimogrede, intonirala tako jugoslovansko himno kot Zdravljico -, je Toti list napisal Toti vic: "Nova mariborska avtobusna postaja je za enaindvajseto stoletje - avtobusi pa za devetnajsto!" Branko Smole, predsednik skupščine Maribor Rotovž, se je na otvoritvi preroško vprašal: "Morda bo celo kdo v predvolilni ali siceršnji politično razdiralni vnemi zapisal, da gre za socrealistično megalomanijo Maribora in podobno. Kdo ve?" Toda Večer je v uvodniku z naslovom Verjeti v Maribor vseeno zapisal, da Maribor z novo postajo pridobiva samozavest.
Iz Večerovega arhiva ob odprtju postaje
• Postajo so po dveletni gradnji odprli 24. novembra 1989 ob 10. uri dopoldne. Prva avtobusa sta pripeljala ob enajstih: Certusov oldtimer in najnovejši Tamov avtobus. Prvega je vozil Leopold Koren, drugega pa Matija Mihajlovič.
• Snovalca urbanizma in arhitekture sta Borut Pečenko in Ivo Goropevšek. Avtorja konstrukcije sta Vukašin Ačanski in Marjan Pipenbaher, avtor prometne rešitve je Bojan Pavlinič (vsi s sodelavci).
• Ob odprtju je postaja merila 9000 kvadratnih metrov, ponujala pa 25 glavnih, 5 rezervnih in 18 odstavnih peronov. Ob odprtju je bilo 19 lokalov, od tega 10 zasebnih. Gradis je ob odprtju še gradil podhod pod Mlinsko ulico.
• Najbolj sodobna ni bila zaradi megalomanskosti, kot je takrat dejal Matjaž Bertoncelj z Zavoda za izgradnjo Maribora, temveč zaradi potreb.
• Predvideno je bilo, da bo letno skozi postajo šlo 40.000 potnikov na dan ali šestkrat več kot danes. Na postaji je delalo 42 delavcev, dnevno je šlo skozi postajo 540 avtobusov.
Ura dela
Na oko in čez prst, tudi če greš tja bolj poredko, se zdi, da se vseeno kaj prida ni spremenila. Da se v bistvu nikdar ni. Da je bila premalo časa "spredaj". Da je postala relikt časa, ki naj bi prišel, pa nikdar zares ni. Smole je na otvoritvi govoril o tipični mariborski razdrobljenosti, premajhni načrtnosti in odločnosti, kar da bo postaja spremenila. Morda je prav zato kmalu postala razdrobljenost tisto, kar je začelo izstopati. Sploh ko je število potnikov že zgolj mestnega prometa drastično upadlo (s 25 milijonov leta 1986 na 3 milijone leta 2013, zdaj polagoma raste).
"Rekel bom nežno: bilo je umazano, kriminal, droge, prostitucija"
- Mariborska avtobusna postaja bo 24. novembra letos stara trideset let.
- Leta 2013 je dočakala obnovo (čiščenje, pleskanje, obnova klopi itd.) v vrednosti 76 tisoč evrov.
- Takrat se je postaja tudi upravno ločila na dva dela: prometni del upravlja Marprom, poslovnega pa Snaga.
- Šest tisoč ljudi gre dnevno skozi postajo.
Flixbus je gonilo postaje
Zagorac je kot vodja vseeno ponosen na to, kakšna je postaja danes. "Rekel bom nežno: bilo je umazano, kriminal, droge, prostitucija. Uvedli smo video nadzor, a ni bilo dovolj, zato smo dodali še 24-urno fizično varovanje. Vedeti morate, da se zdaj tukaj dnevno obrne 6000 ljudi. Avtobusna postaja je živ organizem, na katerega se zelo nerodno gleda, ker je v bistvu biznis." Sploh od lanskega leta, ko so šle številke navzgor, glavni razlog pa so mednarodne povezave. "Flixbus?" sem ga vprašal. "To pa, da se sploh ne menimo!" so mu zažarele oči.
Podnevi in ponoči
Zaradi nočnih mednarodnih voženj tako postaja ponoči ni več zgolj pribežališče ali zatočišče. Odprta je vso noč, zato so morali uvesti redne obhode policije, intervencije, popoldne in zvečer fizično varovanje. Celonočnih lokalov z izjemo kazinoja ni. "Če se bo nočni promet še naprej povečeval, se bo postaja spremenila. Zdaj stranišča zaklepamo med eno in peto uro zjutraj, če bo frekvenca večja, bomo morali ukrepati."
"Če se bo nočni promet še naprej povečeval, se bo postaja spremenila"
Avtobusna postaja Maribor danes
10 - Avtodomi imajo na voljo štiri postajališča, za katera je cena 10 evrov na dan.
24 - Turističnim avtobusom zaračunajo 24 evrov dnevno.
52 - Toliko odstotkov postaje je v lasti Mestne občine Maribor, preostalo pa v lasti posameznih lastnikov lokalov.
9148 - Flixbus je v letu 2018 opravil dobrih devet tisoč voženj na postajo in z nje.
118.000 - Medkrajevni promet je opravil skoraj 120 tisoč voženj na postajo in z nje.
700.000 - Avtobusna postaja je imela lani približno 700 tisoč evrov letne realizacije.
Žal ostalo, kar je slabo
"Ni ljudi," je včeraj preprosto skomignila Andreja iz trgovine z oblačili Mojca, ko smo obiskali lokale postaje. Dvajset let je že na postaji. "Pozna se, da ni več velikih podjetij v Melju, njihovi delavci so bili naše dobre stranke. Saj se da preživeti, a so tudi težji meseci."
Turkizna fontana, steklena piramida in tekoče stopnice
"O avtobusni postaji Maribor so krožile tri čudovite legende: o turkizni fontani, o stekleni piramidi in o tekočih stopnicah. V podhodu, ki je avtobusno postajo Maribor povezoval z mestom, je bil majhen tlakovan trg pod milim nebom. Na levo stran so se dvigale stopnice k piceriji Romantika, na desno stran na ploščad s šodrom, naravnost navzgor pa je šlo stopnišče proti sodišču. Tam vmes na sredi, na tlakovanem trgu pod milim nebom, je nekoč stala fontana iz morsko turkiznih ploščic, frfotajoča kot renesančni bazen z zlatimi ribami. Poleg, v podhodu pod Mlinsko ulico, je bil gladiatorski bar Nikita, kjer so potekali šarmantni pretepi na prostem, najraje med dijakinjami trgovske in frizerske šole. Borke so imele smrtonosne nohte, znale so imenitno lasati in prsato vreščati, medtem k so v fontani pobirali bojne stave iz dinarjev, tolarjev, šilingov in mark. Legenda o fontani pravi, da so ribe v njej ob vsakem pretepu modro molčale, potem pa odletele v Dravo, ker so se prenažrle kovancev. A prav tako, da so odleteli kovanci, ker so se ljudje prenažrli fontane. Nekoč je podhodu pod Mlinsko ulico sredi lepega dne odpadel strop, da so se pokazali debeli kabli in železni špici, v prahu in zadahu pa je izginil vsak očividni spomin na bar Nikita, na fontano in na ribice ..."
(Odlomek iz zgodbe Nataše Kramberger z naslovom To so čudovito napravili; zgodba je objavljena v knjigi Monte Cristo, kolesa, kurent - nova mariborska zgodba)
