Miha Dajčman
"Jaz sem vedno za akcijo," je Miro Tertinek, ki bo s septembrom upokojenec, začel pogovor, ko smo ga v začetku tedna obiskali na njegovem domu. Zadnje dni dopusta preživlja z vnukom, ko ta ni v vrtcu, sicer pa se pri njem vsake toliko ustavi kak občan na pogovoru o tem, kaj bi lahko kdo za koga naredil ali prispeval v korist kraja. Pred odhodom na služenje vojaškega roka leta 1981 je bil predsednik mladine v Juriju ob Pesnici, pove s ponosom. In vse od takrat je zelo aktiven v kraju. In tako zagotovo eden tistih, za katere ima dan premalo ur. Tako je bilo tudi zadnjih 43 let. Leta 1977 je začel delati pri Certusu kot mehanik, med tem delom naredil izpit za avtobus, nato leta 1987 sedel za volan in do pred tedni vozil potnike. Od 250 do 300 kilometrov na dan je naredil. "Kar nekaj se je nabralo," začne računati.
Tudi na posebnih nalogah
Njegova domača redna linija je šla iz Jurija do Maribora, vmes pa preko Svečine, Plača ter Zgornje in Spodnje Kungote. Verjetno bi jo lahko prepeljal z zavezanimi očmi. Vozil je tudi po drugih obmestnih linijah, pa po mestu, lepo mu je bilo tudi, ko je vozil daljše vožnje in so se šoferji na poti do Ljubljane na kosilu ustavili v Trojanah ali na Vranskem. "Vse sem imel v malem prstu," prizna, a poudari: "Če ne bi imel vsaj malo žilice za ta poklic, ne bi bil za volanom." Zato je bil določen tudi za posebne naloge. "Boš, Miro, ti šel," so mu rekli nadrejeni, "ker ne boš kompliciral," so razložili. In tako je doživel marsikaj. Denimo pri snemanju filma Vaja zbora v Svečini, ko se je cel dan vozil na nekaj sto metrih. Enemu od igralcev so zaupali vožnjo z avtobusom, kar bi se lahko končalo tragično, a je Miro vskočil pravi trenutek.
"Za vsakega na avtobusu si moral najti lepo besedo ali pa mu prisluhniti, če je to potreboval"
Prisega na Tamove avtobuse
Vozil je avtobuse številnih znamk, včasih se je po vasi govorilo, da vozi največjega mercedesa v Mariboru, kar je tudi držalo, a Tertinek prisega na stare Tamove avtobuse: "Zelo mi je žal, da ni več Tama, to so bili najbolj mehki avtobusi, brez problema si se lahko peljal na Pohorje." Nekoč so bili avtobusi na delavskih linijah veliko bolj polni, razlaga: "Samo iz naše občine je v Maribor leta 1987 peljalo osem avtobusov. Ko smo pobirali v Juriju ob Pesnici, so morali pri Ulmovem mostu ljudje že stati, pri postaji pri Šušku jih že več nismo mogli pobrati in moral je priti nov avtobus. Ko so vrata velikih podjetij zaprla vrata, se je vse spremenilo."
Zadnja vožnja, polna presenečenj
V torek, 4. avgusta, je ob 22.20 iz Maribora v Kungoto zadnjič službeno peljal avtobus. In ta vožnja je bila nekaj posebnega. Družinski člani, sorodniki in prijatelji so mu pripravili veliko presenečenje in tako je peljal v majici z napisom "iz ovinka v ovinek vas je vozil Tertinek", na vetrobranskem steklu je pisalo zadnja vožnja. "To so mi 'naštimali' tako, da nisem nič vedel. Tudi šoferju, ki jih je ob 21. uri peljal iz Jurija, ni bilo jasno, zakaj se polni avtobus in muzikanti peljejo v Maribor. Potem pa se je v Mariboru začelo. Sodelavec Janez Elšnik je v hladilnik dal vino, nakar se je na avtobusu začela zabava," pripoveduje Tertinek. Pot domov in v pokoj je bila zelo neobičajna. "Na vsaki postaji so mi postavili eno potnico. V Zgornji Kungoti pa je iz Bistroja Marco prišel Grega Denk (Gregor Vračko, op. p.), ljudje so prišli na avtobusno postajo, gledat, kaj se dogaja. Potem sem moral peljati po redni liniji še na Plač in v Svečino, v Juriju sem nato parkiral pri cerkvi in nato smo se družili do štirih zjutraj. Prišli so tudi nekateri šoferji pa en mehanik. Res smo se imeli fajn."
