Življenje se je z včerajšnjo sprostitvijo ukrepov vrnilo v dokaj normalne tirnice, a medtem ko so učenci in dijaki znova sedli v šolske klopi, študentje ostajajo v svojih sobah. Tako je za velik del študentske populacije že od oktobra, praktično pa kar zadnje leto dni. Zaradi dolgotrajnega študija na daljavo in odrezanosti od življenja in dela, navsezadnje pa vsesplošne prezrtosti so mnogi obupani. Visok je tudi davek na njihovo psihično zdravje. To je potrdila prejšnji teden objavljena raziskava NIJZ, ki je na vzorcu skoraj 500 študentov pokazala, da je 89 odstotkov vprašanih v zadnjem obdobju opazilo motnje razpoloženja, kot sta anksioznost in depresija. Četrtina je med psihofizičnimi težavami navedla tudi samomorilne misli.
Izgubljena generacija?
V Študentski svetovalnici Študentske organizacije UM se je število svetovalnih ur povečalo za 30 odstotkov. Študentje se nanjo najpogosteje obračajo zaradi depresije in tesnobe. To je podobno kot pred epidemijo, razlika pa je, da temne misli zdaj bolj kot prej sproža negativen in negotov svet, ne pa več samo to, kako posameznik vidi sebe oziroma kaj vse je z njim narobe, pravi psihologinja v svetovalnici Vita Poštuvan, ki razmišlja, da gre zaradi močne vpetosti v virtualni svet novi val stisk verjetno pričakovati ob vračanju v realnost.
Poštuvanova sicer opozarja, da raziskave NIJZ, kjer so študentje pričali o samomorilnih in depresivnih mislih, nikakor ne gre interpretirati v smeri, da je četrtina študentov v tem trenutku samomorilno ogrožena ali da jih je 89 odstotkov že depresivnih, kot je bilo v nekaterih medijih vzeto iz konteksta. "Že deset let pri 15-letnikih ugotavljamo, da jih je 30 odstotkov že razmišljalo o samomoru. V tej luči številka 25 odstotkov za študente ni tako presenetljiva," pravi sogovornica, sicer tudi namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora, ki je pomagal opraviti omenjeno študijo. Ta je sicer pokazala, da so študentje skupina z največ stiskami. "Vendar ne bi rada, da rečemo, da je ta generacija izgubljena, da bodo to na koncu sami depresivci. To bi bilo nepravično do cele generacije."
Tesnoba, nemoč, tiščanje v prsih, glavobol ...
Porast anksioznih motenj med študentsko populacijo zaznava tudi Ana Jerman, klinična psihologinja v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca, ki je študentom na voljo enkrat tedensko. "Veliko je apatičnosti, melanholičnosti, otopelosti, zaskrbljenosti, tudi pasivnosti. Študentje se počutijo tesnobno, nemočno, veliko je psihosomatskih težav, od tiščanja v prsih, težav z dihanjem do glavobola. Imajo težave, povezane s spanjem, ker se jim je porušil ritem in težko vzpostavijo rutino, saj so predavanja razporejena čez ves dan," opisuje sogovornica. Študentje izražajo tudi pomanjkanje socialnih stikov. "Občasno zaznavam žalovanje za študentskim dogajanjem, občutek, da gre vse mimo njih. Vidim pa tudi stisko pri študentih, ki prihajajo iz slabih družinskih razmer in so sedaj primorani biti doma, ker ne morejo v študentski dom, ali ne morejo delati in so zato v finančni stiski," je še izpostavila.
"Včasih nimam motivacije, da se spravim iz postelje, ker ne pričakujem nobene spremembe na bolje"
Medtem profesorji poleg stisk opažajo izrazit upad motivacije. Med njimi tudi predavateljica na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru Katja Košir. Ko je svojim študentom zastavila preprosto vprašanje, kako so, so jo odzivi presunili. "Vsega je preveč in to resno vpliva na moje mentalno zdravje. Velikokrat sem med predavanji na robu joka." "Imam občutek, da nikomur ni mar za nas ... Pravijo, naj bomo pozitivni, a na eni točki to več ni dovolj." "Včasih nimam motivacije, da se spravim iz postelje, ker ne pričakujem nobene spremembe na bolje," je nekaj odzivov študentov psihologije, ki jih je dobila izredna profesorica. Eden od teh študentov pa nam je povedal: "Ob tem vprašanju smo se vsi zjokali, ker smo pozabili nase in se o sebi več niti nismo prevpraševali, ampak samo čakali, čakali, čakali ..."
Alkohol za dobro jutro
Sanja Zupančič, študentka psihologije na Filozofski fakulteti UM in svetovalka v psihološki svetovalnici mariborskih študentov psihologije: "Ko se je začel študij na daljavo, sem se še kar dobro držala, ker imam dobro socialno podporo in doma se dobro razumemo. Sedaj se res trudim biti prisotna, ampak ne gre, ker odplavam in ni fokusa. Ves dan gledaš v ta ekran, ko imaš končno čas za sprehod, pa te je še do nedavnega omejevala policijska ura. Res smo (bili) kot v zaporu. Vsi, ki so me kontaktirali v okviru psihološke svetovalnice, so mi govorili o visoki stopnji anksioznosti, da jih duši, da se slabo počutijo, da jokajo brez razloga. Ogromen je porast zlorabe alkohola in trave. Ravno sem se pogovarjala s študentoma, ki vsak dan spijeta nekaj alkohola, da se sploh spravita delati za faks ali da vstaneta iz postelje. Dogajajo se grozljive stvari, ki ne bi smele biti prezrte, pa so. Od države smo dobili dvakrat po 150 evrov kot neko miloščino, s katero so si oprali roke nad nami."
Enostavno ne zmorejo več
"Skrbi me, ker gre za skupino, ki je bila v preteklosti izjemno motivirana, prodorna in družbeno angažirana, skratka čisto zares cvet slovenskega študentstva. In se sprašujem, kako je šele s tistimi manj čvrstimi, tistimi z manj viri pomoči, z manj samoregulacije," razmišlja Koširjeva. Pravi, da nikakor ni med tistimi, ki trdijo, da se na daljavo ne da delati, prav nasprotno, v prvem semestru so zelo dobro funkcionirali, tudi študentje so bili konstruktivni in drug drugemu v oporo. "V tem semestru pa enostavno ne zmorejo več. Ni sicer vsem tako težko, nekateri se še vedno trudijo iskati prednosti, nekateri pa so na točki, ko teh prednosti ne vidijo več, ker stiske povozijo vse drugo."
Kakšne bodo za študente dolgotrajne posledice odrezanosti od življenja, težko napove. Je pa po njenem ključno, koliko bodo slišani in podprti zdaj, ko so se začeli izpostavljati. "Če njihovo stisko zanikamo in jih puščamo same z njo, podpiramo kolektivno držo naučene nemoči. In to bi se mi osebno zdelo tragično," razmišlja sogovornica. Ob tem meni, da tudi univerzitetno okolje študentov doslej ni podprlo na način, ki bi jim omogočal konstruktivno spoprijemanje s težkim stanjem.
Apatični do vsega
Patricija Sedminek, absolventka pedagogike in slovenskega jezika ter književnosti na Filozofski fakulteti UM: "Študentje postajamo apatični do vsega. Kot koordinatorica tutorjev opažam, da so študentje že povsem neodzivni, težko jih je prepričati, da sodelujejo na predavanjih ali da gredo na online izpite, kar prej ni bilo pogosto in čemur se čudijo tudi profesorji. Tudi najbolj aktivni študentje smo prav tako opazili velik padec motiviranosti za študijsko delo in obštudijske dejavnosti, čeprav je ravno to še zadnja bilka, ki nam preprečuje, da bi se popolnoma sesuli. Gledamo, kako se odpirajo vrtci, šole in kako naši starši hodijo v službo, mi pa ostajamo doma. Naša pot do vrnitve v predavalnice je kot vzpenjanje po stopnicah, kjer nas stalno meče nazaj. Ves čas smo bili optimisti, potrpežljivi, tolerantni do starejših, neuporni, tudi pasivni, če hočete, ker smo verjeli, da bo boljše, vendar je zdaj čas, da spregovorimo."
Z mariborske univerze sporočajo, da se stisk študentov zavedajo in da med drugim tako študente kot zaposlene ažurno obveščajo o možnostih psihološke podpore, ki jih zagotavlja NIJZ.
Študentje: Dovolj je
Ker je vendarle dozorelo spoznanje, da stiske niso individualne, so se (mariborski) študentje prejšnji teden začeli množično organizirati na facebooku. Vlado bodo opozarjali, naj odpre študentske domove in študente vrne na fakultete. "Nismo se upirali, ker se zavedamo, da je epidemija problematična, in nismo njeni zanikovalci. Potrpeli smo, ker to znamo, vendar to več ni življenje, to je životarjenje in tako več ne gre naprej," pravi eden od pobudnikov Uroš Nović, sicer predsednik Društva študentov psihologije Maribor, ki je prepričan, da gre že za epidemijo načetega študentskega duševnega zdravja. "Vsi smo nekako izgoreli. En dan lahko delaš, potem se tri dni sestavljaš. To opažajo kolegi iz vse Evrope. V Veliki Britaniji so že imeli masovni osip študentov."
Da razmišljajo, kako na varen način čim prej odpreti tudi fakultete, se je minuli četrtek na prebujanje študentov odzvala šolska ministrica Simona Kustec. V skladu s tem je bil prilagojen vladni semafor. Če so lahko v zadnjem obdobju v rdeči fazi fakultete omogočale izvajanje nujnih vaj, v oranžni pa tudi seminarjev in izpitov do deset udeležencev, je to po novem dovoljeno že v rdeči fazi, v oranžni je možno organizirati pouk po hibridnem modelu. Še naprej pa velja, da se bodo lahko vsi študentje v predavalnice vrnili šele v rumeni fazi. Prejšnji petek so se študentski predstavniki sestali s predstavniki ministrstev, vendar v Študentski organizaciji Slovenije niso bili zadovoljni z odnosom ministrstva za delo, ker je to zavrnilo vse njihove predloge za reševanje socialnega položaja študentov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
