Jana Juvan
V mariborskem nakupovalnem centru Europark stoji danes stojnica, ki je veliko manj oblegana od tistega famoznega napol vesoljskega avtomobila ali katerekoli izmed priljubljenih trgovin. Vsekakor pa je vredna postanka. Tudi nič ne stane. Lahko pa z nasveti marsikateri ženski reši življenje. Postavile so jo namreč članice združenja Europa Donna v okviru svetovnega dneva ginekološke onkologije.
Še preden smo se odpravile na prvi mariborski sprehod v znak podpore in ozaveščanja o ginekoloških rakih, je z ene strani na prsi prišla prepoznavna pentlja, ki opozarja na te bolezni - tokrat vijolična -, z druge vijolična kapa s ščitkom, v torbico pa pest balonov za otroke. Tako opravljene se pridružimo tistim pravim borkam na pohodu do Mestnega parka. Nekatere so prestale več operacij, obsevanj, druge so zdaj med kemoterapijo ("Ampak tako, da ne izgubiš las, si lahko misliš?"), tretjim se je rak že dvakrat ponovil.
Strah in sram pred pregledom
Slogan letošnjega dneva ginekološke onkologije se osredotoča na ozaveščanje o stigmi, s katero se soočajo ženske z raki rodil. "Ženske je še vedno strah in še vedno jih je sram oditi na ginekološki pregled. To opažamo zlasti pri starejši generaciji. Zato jih spodbujamo in pozivamo, da se redno udeležujejo pregledov, in če opazijo kakšne znake, obiščejo ginekologa," pove Darja Molan iz Europe Donne.
Sram je izražen predvsem pri raku materničnega vratu, opaža, saj se ga še zmeraj oklepa stigma promiskuitete, ki naj bi bila kriva za nastanek raka. Kar seveda ne drži. "Z enim od virusov HPV, ki ta rak povzročajo, je dokazano enkrat v življenju okuženih 80 odstotkov žensk in 90 odstotkov moških. Nekateri virusi tudi niso nevarni, nekateri povzročajo genitalne bradavice," spomni na statistiko, ki govori v prid višji precepljenosti proti HPV, ki je v Sloveniji okoli 50-odstotna, kar še zdaleč ni dovolj, da bi ta virus in s tem to vrsto raka izkoreninili, še pet vrst raka pa delno preprečili, pripoveduje med sprehodom po Trgu svobode.
"Viole?" nas posmehljivo nagovori skupina fantov. Da so bile dan prej zamenjane za dekliščino, se zasmejijo sprehajalke z vijoličnimi kapami. In povedo, da so se ljudje v Europarku obračali vstran in se jih v loku izogibali, ko so jih poskušale nagovoriti ali jim pripeti vijolično pentljo.
Kdaj bo družba osvobojena teh predsodkov? Sram in strah namreč povzročata, da so diagnoze kasnejše. To pa pomeni žal tudi slabše izide zdravljenja. "Ginekološke rake je že tako težko odkriti. Ko se pokažejo znaki, je bolezen že razširjena. Zato je pomembno odzvati se na preventivne programe," poudari Darja Molan. Ti znaki so lahko neobičajne krvavitve ali krvavitve pri spolnem odnosu, netipični izcedki, tudi dlje trajajoča napihnjenost in bolečine v trebuhu ali križu, našteje, kaj lahko opozarja na zahrbtno bolezen.
Skrivajo diagnozo
Ženske imajo tudi po ozdravitvi veliko izzivov - od spopadanja z odzivi ljudi po vrnitvi na delo, tudi diskriminacije zaradi bolezni, težjega napredovanja in neprilagodljivega delovnega okolja njihovi novi realnosti in potrebam, pripoveduje Darja Molan, ko prečkamo Titov most in se napotimo proti mestnemu središču. "Zato ženske včasih ne želijo niti povedati za svojo diagnozo, saj si želijo biti spet efektivni del družbe," doda.
"Vsak bi rad funkcioniral v družbi. Pomembno je, da greš ven. Med ljudi. In najlažje je med sebi podobnimi, ki so dali to skozi in te razumejo," razloži občutke po prebolelem raku Gabi Bezjak, ki se ji je bilo zelo težko vrniti v službeno okolje. Še ena stigma, ki se oklepa žensk po prebolelem raku rodil, je simbolni odvzem ženstvenosti, kadar jim z operacijo odstranijo maternico. "Čeprav je to konec koncev pač en organ, kot slepič. Ampak ženske maternico dojemamo kot svoj dom ustvarjalnosti," razlaga Gabi Bezjak.
Sedem let zanikanja
Na sprehodu se nam je pridružila tudi Barbara Šadl, specializantka ginekologije, ki trenutno dela na Onkološkem inštitutu. Spomni, da je del težave tudi pomanjkanje ginekologov, zaradi česar je v Sloveniji okoli 230.000 deklet in žensk, starih 13 let ali več, brez izbranega ginekologa. Še večjo težavo pa tudi ona vidi v tem, da ženske, tudi če imajo ginekologa, k njemu ne pridejo. "Morda si najprej razlagajo svoje težave s čim nenevarnim. Ko je nekaj že zelo narobe, to zanikajo in jih je hkrati sram," ugotavlja. Spomni se ženske, ki je prišla v urgentno ambulanto z zelo napredovano obliko raka dojke, pri čemer je prve težave opazila pred sedmimi leti. Vendar tako dolgo ni pomislila nase, bolj jo je skrbelo za bolnega moža in za otroke. "Premalo govorimo o tem tudi s svojimi mamami, babicami, sestrami. H ginekologu je treba tudi, ko ste zdravi," poudari.
