(GREMA NA KAFE) Kdo je gostja Maribora, ki meni, da so Mariborčani podobni purgerjem

V mariborski SobiZaGoste ste že nekaj časa. Prostori so precej pomembni, vplivajo na počutje, produktivnost in ustvarjalnost. A vam soba to omogoča? Kakšna je vaša?"Mariborska rezidenca v Vetrinjskem dvoru je zelo lepa. To je zame zelo pomembno, saj je moja praksa precej kompleksna, delujem kot samostojna umetnica, kulturnica, kuratorka, kustosinja ... V sobi za goste se lahko odklopim od obveznosti in posvetim svojemu delu, razmišljanju. Tako da je rezidenca v prvi vrsti luksuz in privilegij. V Mariboru sem prvič, nikoli ga nisem obiskala. O Vetrinjskem dvoru ne bom govorila, ker mislim, da Mariborčani o njem vedo veliko več kot jaz, ampak ta prostor zaščitene kulturne dediščine je res zelo lep in v središču mesta."SobaZaGoste je zanimiv program, ki ga je leta 2011 ustanovila Pekarna Magdalenske mreže z namenom spodbujati družbeno angažirano umetnost mednarodnih in domačih avtorjev, ki nekaj tednov ali mesecev bivajo in ustvarjajo v Mariboru. Zakaj ste se prijavili v projekt?"Kot umetnica potrebujem prostore, ki so oddaljeni in kamor se lahko toliko odmaknem, da pogledam na svoje delo z nekoliko daljše perspektive. To je ena stran. Druga plat pa je, da GuestRoomMaribor preverjeno dober projekt in ga poznam preko pripovedovanja umetnikov, ki so vanj že bili vključeni. Delala sem s Silvio Amancei in Bogdanom Armanujem, ki sta bila v GuestRooomu, poznam Hano Čurak, ki je bila tukaj z Bojanom Stojčićem ... Ekipa, ki vodi projekt, je zelo ustrežljiva in pozorna, tako da mi je v veselje."Ukvarjate se z družbenimi in prostorskimi politikami kolektivnih akcij, gostoljubja in družabnosti. V tem kontekstu ste v Obratu Mariborčanom servirali čaj v kitajskem slogu. Lahko predstavite obred in zgodbo, ki stoji za tem?"To ni osrednji del moje prakse, ampak vzporedni. Poleti je specifična situacija, julija in avgusta so ljudje na dopustu, veliko stvari je zaprtih in Maribor je v tem času mirna oaza. Zato smo že trikrat pripravili dogodek s čajem in si ogledali moj film Grad koji ima mir. Tako sem imela priložnost spoznati skupnost. Kitajski čaj gong fu ali ali kung ču je ceremonija, ki jo izvajamo v Zagrebu v okviru kolektiva Živi atelje DK. Vsak ponedeljek ob sedmih zvečer se zberemo ob kitajski čajni slovesnosti. Ta predstavlja neke vrste sidro skupnosti. Ljudje se družijo brez obveznosti, stresa in se sproščeno pogovarjajo. Nisem strokovnjakinja za kitajski čaj, sem pa njegova ljubiteljica in cenim zgodovino, umetnost strežbe in pitja čaja. Zame je pomembno, da se družimo okoli nečesa in smo povezani, stoodstotno prisotni ter enakovredni, ker takšne družbene prakse pri nas izumirajo. Razen tiste, ki se nanašajo na alkohol. Pitje čaja ni banalna stvar, ampak je dober pristop spoznavanja ljudi, gradnje odnosov in spoznavanja samega sebe. Podobno kot skupaj kuhati, skupaj jesti, plesati, peti karaoke ... To so protiuteži današnjim razmeram, ko mora biti vse zelo hitro in moramo vsi neprestano nekaj proizvajati. In tudi umetnost pristaja na hitro produkcijo."Kaj plešete?"Ne, jaz ne, vendar rada delam s sodobnimi plesalci in se od njih učim. Tudi moja sestra je sodobna plesalka. Če pogledate (sodobne) plesalce, boste videli, da se lažje premikajo skozi prostor, da jih je manj sram in strah glede lastnega telesa ter imajo manj strahu in blokad ob dotiku drugih. Zanimivo je, da nas sram in strah hromita pred nami samimi in svetom."Kako vaše raziskovanje zgodovine gibanja neuvrščenih aplicirate na današnji čas in kaj raziskujete, ustvarjate v Mariboru?"V Maribor sem prišla na podlagi svojega petletnega raziskovanja neuvrščenih, predvsem na Hrvaškem, v Jugoslaviji in tudi po svetu. S to temo sem se začela ukvarjati kot aktivistka za solidarnost z ljudmi, ki so prišli na Hrvaško s prisilnimi migracijami, z begunci, prosilci za azil. V Zagrebu je veliko delavcev migrantov iz Azije, Afrike, Latinske Amerike, ki živijo na našem območju vsaj sedemdeset let. Ko sem kot študentka muzealstva delala v arhivu Večernjaka, enega naših največjih časopisov, sem našla članek iz osemdesetih let, ki je govoril o društvu afriških študentov v Zagrebu. Popolnoma me je osupnilo, da afriški študentje, ki pridejo na Hrvaško kot begunci ali kot prosilci za azil, živijo z desetimi evri na mesec. Če študirajo na hrvaških univerzah, živijo v zelo težkih razmerah. Ugotovila sem, da je bil v Zagrebu, pa tudi v Mariboru, razvit mednarodni študentski klub prijateljstva, ki je združeval več kot štirideset nacij študentov, od palestinskih, kurdskih, jemenskih, alžirskih do sudanskih, kenijskih, latinskoameriških, indonezijskih. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil zagrebški klub na žalost ukinjen, arhiv z dokumentacijo je zgorel v stavbi, ki jo je zajel požar, tako da so spomini popolnoma izbrisani in v naših državnih institucijah sploh ne obstaja nič. Na Hrvaškem ne najdeš sledov afriških, azijskih in latinskoameriških skupnosti. Je pa ta dediščina še ohranjena v Beogradu in Ljubljani. Kaj točno bom 16. avgusta, dva dni, preden se zaključi moje gostovanje in raziskovanje v Mariboru, predstavila, naj ostane skrivnost. Zanimajo me kolektivne prakse, ker živimo v svetu, v katerem smo strašno osamljeni in ne poznamo veščin, kako se zbližati z drugimi ljudmi. Čeprav je to - biti skupaj, naše bistvo. Naj napovem, da bomo maja 2025 v sodelovanju z različnimi umetniki, tudi slovenskimi, Heleno Tahir, Chrisom Guerema Tcijem in drugimi, v Zagrebu imeli predstavitev arhiva neuvrščenih."Če razširiva pojem sobe na mesto, kako vidite Maribor, kot kakšen gostitelj se je izkazal?"A bi bilo dobro, da odgovorim diplomatsko?"Ne, kar direktni bodite, prosim."Iz izkušenj, ki sem jih nabrala v tednih od 11. julija, odkar sem tukaj, mislim, da so Mariborčani podobni nam purgerjem. Imajo distanco, na začetku so hladni, ampak mislim, da so takšni le na površini, sicer pa so zelo topli, prijetni, vljudni ljudje. Imam zelo dobre izkušnje, meni je Maribor zelo lep, miren. Zdi se mi super mesto za upokojence in družine, varno. Všeč mi je vaša kultura. S kolesom sem da marsikam, na ta način sem se odpeljala in spoznala bolšji sejem, bukvarno Ciproš ... Slišim pa skrbi in kritike o gentrifikaciji. Žal mi je, ko vidim po mestu kar nekaj praznih prostorov, za katere mislim, da bi jih lahko odlično izkoristili. Saj v Mariboru živi veliko idej, pametnih in aktivnih ljudi."Kot prostovoljka ste pol leta delali tudi v francoskem begunskem taborišču Grande-Synthe. Kakšne izkušnje in spoznanja ste prinesli od tam?"Težko izkušnjo, ki človeka spremeni. Neverjetno je, da v tako razviti in bogati državi, kot je Francija, lahko obstaja kraj, ki je tako depresiven, odrezan od sveta. Popoln absurd je, da lahko v najbogatejšem delu Evrope nekdo zgradi predel, kjer ljudje nimajo do elektrike, kjer morajo dvajset minut pešačiti do vode, ki je običajno mrzla, kjer te nekdo zelo ponižno prosi za žlico ali čepke za ušesa ... Zato, ker se je nekdo pač tako odločil. To predstavlja del kolonialnega sistema, ki je še danes prisoten. Obstajata dva svetova, eden s pravicami, kot sta severozahodna Evropa in Severna Amerika, ter preostali svet, v katerem človek ne more uveljavljati svojih pravic. Danes se po svetu odvija več kot 50 vojn. Srhljivo je poslušati zgodbe ljudi, ki so prestopali meje in z otroki v hladilnicah, kamionih in na ladjah bežali v boljši svet."Kako se živi v Zagrebu, ki je v primerjavi z Mariborom po številu prebivalcev kar sedemkrat večji?"V Zagrebu lahko živiš dobro le, če imaš svojo nepremičnino. Tudi pri nas je močna gentrifikacija. Cene so tako divje, da si ne moreš privoščiti niti apartmaja. Sicer se dogajajo zanimive stvari, kultura je zelo razvita, ampak življenje je kar neka zmešnjava. Bolj kot z novim se ukvarjamo s starim. Veliko stare infrastrukture, ki je bila poškodovana ob potresih, obnavljajo."V Sloveniji je status umetnikov, sploh neodvisnih in svobodnih, pretežno na robu preživetja. Je na Hrvaškem bolje?"Iz tega, kar sem slišala o sistemu v Sloveniji, sklepam, da je pri nas slabše kot pri vas. Ne vem, ali je za umetnike sploh kje je idealno. Umetniki smo večno v nekem boju, da bi nas razumeli in dojeli, da je naše delo vredno. Prava umetnost je veliko nasprotje kapitalizma, ki je tiho, dela, kupuje in ne razmišlja. Moj status je brezposelna oseba. Finančno je težko. Živim med več realnostmi, pišem, ustvarjam projekte, jih produciram, delujem kot samostojna umetnica in mednarodno v kolektivih. V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu (kjer je kustosinja, op. p.) sem zunanja sodelavka."Bi še kaj povedali, pa nisem vprašala?"Izpostavila bi še, da sem v Mariboru spoznala pesnika Fawzija Abderja Rahima, ki prihaja iz Palestine, kar mi je v veliko čast."Zadnje klasično vprašanje te rubrike je, kaj želite Mariboru."Mariboru želim, da bi ostal varen, prehoden ter dostopen pešcem in kolesarjem. Upam, da bodo zaživeli načini nekega skupnega odločanja in iskanja rešitev, kako naj se Maribor razvija. Da bi kot skupnost bili bolj povezani, družabni, da bi ljudje našli čas drug za drugega, zase, za naravo in za lepe stvari, ki jih kapitalizem želi odplakniti." Maribor je zelo lep, miren, super mesto za upokojence in družine. Slišim pa kritiko o gentrifikaciji Živimo v svetu, v katerem smo strašno osamljeni in ne poznamo veščin, kako se zbližati z drugimi ljudmi. Čeprav je to - biti skupaj, naše bistvo

(GREMA NA KAFE) Kdo je gostja Maribora, ki meni, da so Mariborčani podobni purgerjem

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano