Grema na kafe s Katjo Treer: V Mariboru živijo zanimivi ljudje

Pred več kot dvajsetimi leti se je Katja Treer kot dijakinja Prve gimnazije Maribor udeležila avdicije v regionalnem RTV-centru Maribor. Nekaj mesecev kasneje so s Televizije Maribor takrat že študentko prava povabili k ustvarjanju nove jutranje oddaje, ki bo v začetku februarja zaznamovala 20 let oddajanja. Mariborska voditeljica in koordinatorica oddaje Dobro jutro, ki ni načrtovala medijske kariere, skuša z delom povezati strast do zgodovine in raziskovanja Maribora. S Katjo Treer smo se srečali v kavarni Promenada pod Pohorjem, v bližini regionalnega RTV-centra Maribor. Tja je včasih zahajala več, zdaj pa v lokal na Lackovi cesti povabi katerega od gostov v oddaji ali ko potrebuje odmor. V središču mesta ji je pri srcu čajnica Čajek. "V Čajeku sem se naučila tri četrt snovi za pouk," z nasmehom navrže Treerjeva, ko odloži mobilni telefon; preko njega namreč vseskozi sodeluje pri načrtovanju jutranjega programa. Prav v teh dneh je zaradi številnih karanten to še posebno zahtevno. Naročila si je XXL belo kavo. "Ne pijem prave kave, kar je majhen čudež glede na to, da že 20 let delam v jutranjem programu. Bolj sem naklonjena instant kavi in belim kavam," je pojasnila.

Če kave ne pijete, kaj vas prebudi v zgodnjih jutrih?

"Šok, da budilka zvoni ob 4.30. Naučila sem se, da če zjutraj premikaš alarm budilke iz minute v minuto, ne moreš vstati, če vstaneš takoj, pa je šok le tri minute in potem je lažje. Eni pravijo, da se jutranjega vstajanja navadiš, a zame to ni res. Ko sem začenjala delati v jutranjem programu, prvi dve uri zjutraj nisem govorila. Utrujenost se potem pojavi okoli 14. ure, po kosilu."

Odraščali ste v središču Maribora, kjer ste se tudi šolali. O tem ste pisali v svoji zgodbi v knjigi ob 170-letnici Prve gimnazije Maribor.

"Odraščala sem pod Kalvarijo, izbira šol je bila zame pomembna. Najprej sem hodila na Osnovno šolo Bojana Ilicha, nato na Prvo gimnazijo in na koncu na Pravno fakulteto, vse so v radiju 200 metrov. Ko smo se preselili v Kamnico, dva kilometra iz Maribora, pa sem bila pretresena. Stara sem bila 17 let, avtobus je vozil štirikrat na dan, živeli smo blizu ene kmetije in tega nisem bila vajena. Središče mesta ima zame čar. Želim si, da bi kdaj spet živela v centru. Upam, da se bodo v Maribor vrnili časi, ko bodo ljudje spet šli pogosto v središče mesta."

Se vam zdi, da se vsebine vračajo v središče mesta? V Večeru pogosto pišemo o novostih, žal pa tudi o zapiranjih lokalov in prostorov z različnimi vsebinami. Zdi se, da je novosti vseeno več.

"Če odmislimo zadnji dve leti, ki sta posebni zaradi zdravstvene situacije, bi se strinjala. Mariborčani so inovativni. Podrobno spremljam Rajzefiber in njihove dogodke, ki prinašajo v mesto številne zanimivosti. Strašno mi je žal, da ne obstaja več Salon uporabnih umetnosti, ker je to bil prostor, ki je prinašal raznolikost. Tudi konec Jazz kluba Satchmo je velika izguba za Maribor, ker je bil prostor s posebno dušo, podobno kot KGB."

Dvajset let po vašem prihodu v regionalni RTV-center Maribor ste še vedno voditeljica oddaje Dobro jutro. Ste tudi koordinatorica oddaje. V teh dneh, ko se vrstijo osamitve in karantene, je organiziranje programa, v katerem sodeluje veliko ljudi, zahtevno.

"Jutranji program se je pred 20 leti začel v mariborskem studiu. Takrat sta pri tem sodelovala tudi ljubljanski in koprski studio, v oddajo sta se vključevala med našim oddajanjem. Dvajset let kasneje je program podaljšan z dveh na tri ure. Prve tri dni v tednu oddajamo iz Ljubljane, v četrtek iz Maribora in v petek iz Kopra. Vsak teden moramo uskladiti teme in goste, da se ne ponavljajo, skozi ves teden moramo imeti rdečo nit, hkrati pa moramo obdržati regionalni značaj in dušo, da pokažemo razlike med vzhodno, osrednjo in zahodno Slovenijo. V Mariboru program za tri ure pripravljamo Veronika Žajdela, Andrej Geržina in jaz, z novim letom pa se nam je pridružila tudi Špela Žerjal in smo je zelo veseli. No, že tretji teden v letu je ekipo okrnil covid-19, zato imamo z organiziranjem zadev nekaj težav. Upajmo, da nam bo uspelo vse izpeljati brez težav."

Koliko ste v svojem delu avtonomni?

"Največji del programa prevzame ljubljanski studio, zato izraža rdečo nit ustvarjanja. Glede tem smo po studiih avtonomni, izbiramo si teme, ki nam ustrezajo, saj lokalno okolje najbolje poznamo. Trudimo se, da smo zanimivi za vso Slovenijo."

Pred časom ste preko Rajzefibrovih sprehodov v oddaji Dobro jutro predstavljali zanimive mariborske zgodbe. Vam je katera še posebno ostala v spominu?

"To je bilo nekaj za mojo dušo. V srednji šoli sem veliko pomagala v Muzeju narodne osvoboditve. Takrat so mi rekli, da so takšni časi, da bi težko dobila službo v muzeju, zato se takrat nisem odločila za zgodovino. Vseh 20 let na RTV Slovenija se trudim, da delam kaj v povezavi z zgodovino. Pred leti sem naredila dokumentarec o gradu na Piramidi, pred letom dokumentarec o 170-letnici Prve gimnazije, pri Rajzefibru pa smo z Vidom Kmetičem in Matejo Meh predstavljali skrite mariborske zgodbe, naredili smo serijo okoli desetih prispevkov, dolgih 10 do 15 minut. Začeli smo z opičjim sprehodom, ki ga bova z Vidom predstavila na Festivalu sprehodov, zaključili pa z neznanimi letečimi predmeti nad Mariborom. Najbolje sprejet in gledan je bil prispevek o mariborski romantični zgodbi. Mario Modrinjak je mesec pred smrtjo predstavil zgodbo svoje mame, ki je v trafiki ob Glavnem mostu spoznala oba moža. Takrat je Modrinjak mamino blagajno predal trafiki. Vse je bilo zelo čustveno.

​Marsikdo nas je med snemanji teh prispevkov ustavil in rekel, da so videli zgodbe o Mariboru, da niso vedeli, da je pod Piramido zaklonišče, da je bil v Mariboru Tegetthoffov zaklad, s pomočjo Jureta Kirbiša iz UGM smo odkrili najstarejši fake news, ki ga je napisal njegov pradedek. Vedno smo poiskali ljudi, ki so bili z zgodbami osebno povezani. V Mariboru živijo zanimivi ljudje, ki hranijo zanimive zgodbe in spomine."

Imate vi kakšno skrito zgodbo o Mariboru, ki bi lahko bila javnosti zanimiva, morda primerna za Rajzefibrov sprehod?

"Ena od skritih zgodb, ki je povezana z mano in tem, da sem se pred 15 leti kot novinarka lotila zgodbe o gradu na Piramidi in podzemlju Piramide, je, da smo imeli z nekaj sošolci Raziskovalno društvo Maribor, reklo se mu je RDM. Imeli smo himno, osebne značke, geslo, skrivno abecedo ... Pet nadobudnih članov se nas je odločilo, da raziščemo skrivnost vodnjaka na Piramidi. Spustili smo se v ta vodnjak, jaz sem bila prva, na 'štriku' so me spustili noter. Danes bi o tem zelo premislila, takrat pa sta me v vodnjak spustila kar dva sošolca. V vodnjaku seveda ni bilo nič, videli smo le obok. Prepričani smo bili, da je tam skrivni hodnik, o tem smo naredili raziskovalno nalogo. Od takrat je bila v meni želja, da o tem gradu raziskujem. Upala sem, da tam res je skrivni hodnik, ko pa so grad raziskovali arheologi, so ugotovili, da ga ni, haha. A zgodbe o Mariboru ostajajo. Ena takšnih je tudi zgodba o mariborskih zakloniščih. Pod Piramido je največji, protiletalski bunker za 300 ljudi. V Mariboru je veliko zaklonišč, večina je neuporabnih, nekaj jih uporabljajo glasbene skupine, veliko pa bi jih lahko uporabili za različne namene. Zgodba o mariborskih zakloniščih se mi zdi posebno zanimiva."

Regionalni RTV-center Maribor je bil v preteklosti večkrat na udaru. Preko nacionalnega medija predstavljate glas pogosto zapostavljenega vzhoda Slovenije. Čutite, da imate status, kakršnega si zaslužite?

"Kot pravi ime Maribora, je tudi nam v regionalnem centru mar in se borimo. Kljub minimalnim resursom, slabši tehnologiji in možnostim, okrnjenemu kadru in še čemu večina ljudi pri nas rada hodi na delo. Borimo se, da ostanemo prisotni tudi na nacionalnih programih. Bili so vzponi in padci, menjujejo se voditelji in koncept oddaje Dobro jutro, ki jo soustvarjam. Še vedno smo tukaj, zdaj imamo tri ure iz Maribora in upam, da bo tako ostalo ter da bodo gledalci tega veseli."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"V osnovi si želim, da bi določene stavbe, ki so mestu dodajale vrednost in vsebine, spet zaživele. Nekaj sva jih že omenila. Všeč mi je, da se središče mesta zapira, da je urejen Glavni trg. Vem, da je neprijetno za tiste, ki se morajo voziti skozi mesto, a mi je tako bolj všeč. Želim si, da se življenje vrne v Maribor, da bi ljudje šli pogosteje na sprehod v mesto, na promenado, se pogovarjali, usedli, da bi se v centru srečali z znanci in se družili, ne pa, da gredo v nakupovalno središče."