Svečarna in medičarna na Glavnem trgu 5 letos označuje 70 let delovanja. Od leta 1993 jo vodi medičar, svečar in lectar Beno Kolarič. Na kavi smo se še pred odprtjem trgovinice, ko so sončni žarki obsijali celoten osrednji mariborski trg in je bilo v mestu zaznati jutranjo naglico, s Kolaričem srečali v sosednjem lokalu - v okrepčevalnici Stari grill. "Zame ima od nekdaj najboljšo kavo v Mariboru, kuha jo moj dobri sosed Đemo, hkrati pa je tudi najbližje moji medičarni. Pa še prijetno jutranjo sonce sije tukaj, ambient je prav čudovit," je izbiro lokala pojasnil Kolarič, ki je pil kavo z mlekom.
V Maribor se z veseljem in plemenitim razlogom na delo vozi iz Slovenske Bistrice: "Vem, zakaj prihajam vsak dan v Maribor - da ohranjam našo tradicijo in ker je tukaj moje mesto. S ponosom povem, da imam tri otroke, ena od hčerk se ta petek vrača iz Francije, kjer je dva meseca delala v kuhinji, kmalu bo diplomirala na Višji šoli za gostinstvo in turizem. Mislim, da imamo dober potencial, da se tradicija nadaljuje."
Medičarna, svečarna in trgovinica, ki jo vodite, je bila nekoč nepogrešljiv del mesta, danes ima drugačen status, tudi zato, ker je ohranila pridih iz preteklosti.
"Nekdaj, v starem Mariboru, je medičarna in svečarna služila tukajšnjim ljudem. Dandanes, ko se časi spreminjajo, pa moja obrt postaja del turistične ponudbe mesta. Veliko turistov me obišče tukaj. Tudi ker izdelujem lectova srca, ki so lahko turistični spominek iz Maribora. Pred koronavirusom, ko je bil turizem v mestu v razcvetu, je trgovino obiskalo veliko ljudi. Smo v bližini Stare trte in Glavnega trga in marsikdo je zavil tudi sem, ko je opazil, da negujemo staro obrt. Ker pečem medenjake, marsikoga z njimi tudi počastim in ljudje si nato privoščijo tudi to, da jih ponudijo doma in pokažejo, kaj imamo in ohranjamo v Mariboru. Tudi Mariborčanke in Mariborčani še vedno redno obiščejo trgovino. Najbolj vesel pa sem, da se pri meni ustavijo tudi študentje in dijaki, nekateri si medenjake privoščijo kar za malico."
Velik del prodaje pa opravite na terenu, na različnih dogodkih.
"Včasih so imeli medičarji samo delavnice, morda tudi prodajalne, večinoma pa so se izdelki prodajali na sejmih po različnih krajih, ko imajo tam praznike. Medičarji smo se jih in se jih še udeležujemo ter tam prodajamo medico, medenjake in lectova srca za zaljubljene. Ta tradicija se v severovzhodni Sloveniji še vedno zelo ohranja, sploh v Prekmurju in v Slovenskih goricah. Želim si, da bi se to preselilo tudi na Koroško in proti celjskemu koncu."
"Bili so 'hudi cajti', pa smo jih prebrodili, imeli smo tudi samo za mleko in kruh, a je bilo vredno vztrajati"
Panoge, s katerimi se ohranjate, imajo dolgo tradicijo v mestu ob Dravi.
"Na tem mestu je medičarna in svečarna od leta 1951, zgodbo je začel Pavel Horvat, kolega mojega očeta Maksa, oba sta žal že pokojna. Nekoč sta skupaj delala pri Simonu Hvalcu na Rotovškem trgu 14, tam se je moj oče izučil za medičarja in svečarja. Leta 1980 se je Horvat upokojil in očetu predal obrt na tej lokaciji. Pred tem je moj oče po končani obrtni šoli najprej srečo iskal v Nemčiji, medičar je bil v Hamburgu, po štirih letih se je vrnil in obrt nadaljeval v Slovenski Bistrici, kjer je imela delo tudi moja mama. Obrt na Glavnem trgu sem prevzel leta 1993, ko se je upokojil moj oče."
Kako se je dojemanje vaše obrti spreminjalo v teh 28 letih, odkar ste na Glavnem trgu?
"V začetku samostojne Slovenije sem imel občutek, da bo posel propadel. Začeli so se odpirati trgovski centri, ker je to bila noviteta, so vsi drli tja, staro mestno jedro pa se je spraznilo. Obstal sem, ker sem prodajo vršil tudi v drugih občinah, sredstva za kritje stroškov sem pridobil na sejmih. Leta 1996 sem imel porazne bilance, dolžan sem bil in v naslednjem letu sem lahko šele poravnal stroške, nato pa se je nekako odprlo. Bili so 'hudi cajti', pa smo jih prebrodili, imeli smo tudi samo za mleko in kruh, a je bilo vredno vztrajati."
Kakšni so vaši dnevi? Kje imate delavnico in kje nabavljate materiale?
"Ohranjam vse, kot je bilo nekdaj. S tem želim pokazati Mariborčankam in Mariborčanom, turistom in mlajšim generacijam, kako je ta obrt delovala pred 100 in več leti. Držim se tega, da so vse surovine, ki jih nabavljam, slovenskega porekla, imam slovensko moko iz sto let starega mlina Korošec, imam najboljši med iz kostanja iz Preše pri Majšperku, izdelujejo ga pri čebelarstvu Vedlin, s katerim sodelujem od leta 1994, držim kontinuiteto. Ponujam medenjake, ki so povsem slovenski proizvod, narejeni so po mariborski medičarski šoli in recepturi. Čisti original. V zadnjem prostoru imam pekarno in medičarno, v še enem manjšem prostoru imam svečarno. Sveče izdelujem na prastari način, z ročnim oblivanjem. Sveča se izdeluje po plasteh, tako se debeli, dokler je topla, pa jo lahko obdelujem."
Svečarstvo je od panog, s katerimi se ukvarjate, najstarejše?
"Da. Iz leta 1387 je prvi napis o svečarju v Mariboru, ime mu je bilo Jakob, rekli so mu voskar ali velšer. O medičarstvu so prvi zapisi iz Maribora v 15. stoletju, lectarstvo pa se zazna v 17. stoletju. To so podatki iz raziskave dr. Valentine Bevc Varl, kustusinje mariborskega pokrajinskega muzeja."
Lectova srca so nekakšna znamenitost tega dela Evrope.
"Prvi medenjak je v Evropo prinesel armenski menih Gregor. Leta 902 je prišel v Francijo, tja je odšel učit peči medenjake. Ti so bili prvotno uporabljeni kot zdravilo za lajšanje želodčnih težav in prebavnih motenj, delovali so proti obolenjem. Gregor je učil nune, kmalu pa se je to razširilo po celotni Evropi. Medenjaki so se določen čas dobili le v lekarnah kot zdravilo. Začimbe, ki gredo v medenjake, so v večini primerov naravni antibiotiki. V 17. stoletju pa je po iznajdbi sladkorja medenjak postal sladica, še vedno pa je vseboval začimbe iz preteklosti."
Na lectovih srcih je pomembna vsebina. Tudi pri vaših? Je v Mariboru kaj posebej priljubljenega?
"Do zdaj sem naredil srca za osem stoletnikov. Napisi so po navadi stari verzi, ki jih prenašam od prednikov, gre za voščila, lepe misli in ljubezenske verze, ki so jih zapisali naši pesniki. Imajo pomen, pogosto se pišejo v stari slovenščini, piše recimo 'serce' in ne 'srce'. Na srca pa pišem tudi po naročilu, opremljam poroke, veliko je naročil ob obletnicah. Lectova srca ob gostovanjih v tujino odnesejo denimo folklorne skupine."
Kako ste doživljali zadnjo spremembo Glavnega trga, njegovo obnovo in zaprtje Koroške ceste za promet?
"Prihodki in obiskanost lokalov in trgovin na Glavnem trgu je padla, vsaj jaz tako čutim, tudi kolegi v lokalih mi povedo, da je prometa manj, a to lahko pogojujemo z epidemijo. Novi Glavni trg potrebuje nekaj časa, da ga ljudje sprejmejo. Je pa velika težava, da se ljudje radi pripeljejo do vrat. Parkirišče na obrobju cone za pešce bi bilo dobrodošlo. Marsikdo me vpraša, ali sem še na Glavnem trgu, in odgovorim, da seveda sem, pa mi odvrnejo, da bi prišli, a da nimajo kje parkirati, če hočejo parkirati, pa potrebujejo drobiž, pa da je treba po Mesarskem prehodu navzgor in podobno. Takšne stvari odvračajo ljudi, da pridejo na Glavni trg, prihajajo pa tisti, ki gredo radi peš in s kolesom že v osnovi. Sprememba se mi sicer ne zdi napačna. Ko so me vprašali po mnenju že pred obnovo, sem rekel, da bi se lahko zgledovali po mestih v Avstriji, kjer skozi takšne trge vodi enosmerni promet s kratkimi postanki. To služi ljudem, ki tukaj živijo."
Kakšne so vaše želje za Maribor?
"Mariboru vse najboljše. V karieri sem dal skozi štiri župane, vsem tem hvala, ker so bili ob mojih dopisih naklonjeni ohranjanju tradicije. Dogajajo se spremembe, Maribor mora iti naprej in se razvijati, a najpomembneje je, da ne pozabimo tradicije, ki smo jo prevzeli od prednikov in smo jo dolžni nesti naprej, to je naša osebna izkaznica, naš izvor. Maribor je zame mesto, ki živi načelno, ljudje tukaj so prijazni, moje stranke so moji prijatelji. Želim si, da bi bil Maribor uspešen in zelen, povezan z naravo, kot so v njem živeli naši predniki. Tujci so nad Mariborom navdušeni. Premalo se zavedamo, da smo turizem ljudje, pomembno je, kako sprejmeš stranko. Če gostu znaš razložiti stvari, mu daš besedo in ponudiš degustacijo svojega izdelka, to sprejmejo in so navdušeni. Odzovejo se z nakupom in željo, da svoje doživetje delijo z drugim. Maribor je in mora biti doživetje za turiste in za ljudi, ki živijo tukaj."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
