Grema na kafe z Rokom Kronavetrom: Utrdili so ga legendarni turnirji med bloki v Borovi vasi

Za 35-letnega Roka Kronavetra se drugi del sezone ni začel po željah, z ekipo NK Maribor ni mogel na priprave v Turčijo, toda napadalni vezist je hitro, po le nekaj več kot desetih minutah igre v letu 2022, dokazal, da bo trener Radovan Karanović v boju za šestnajsti državni naslov vijoličastih lahko računal na izkušenega Mariborčana, ki je vse lovorike v slovenskem nogometu osvojil z Olimpijo. Pred jutranjim tehtanjem smo se srečali v Kavarni Kalvarija. Čeprav je bil pust, si podarjenega krofa profesionalni športnik ni privoščil. V šali bi lahko dodali, da morda tudi zato, ker je med pogovorom k sosednji mizi sedel tudi pomočnik trenerja Aleš Mertelj.Prvo kavo, pripravi jo na turški način, Kronaveter zjutraj po navadi spije z ženo, to je njun dnevni ritual, navrže otrok Železničarja. Ko gre v kavarno, najraje naroči kapučino, tudi v Ljudskem vrtu pa z nekaj soigralci redno pije kavo v prostoru, kjer se lahko člani Maribora družijo pred treningom.Je te dni tema pogovorov tudi dogajanje v Ukrajini? Dva vaša soigralca sta se pred tedni preselila na jug države, ki je zdaj v vojni.Tudi o tem se pogovarjamo, da. Ni prijetno, kar se dogaja. Sploh zato, ker sta Ilija Martinović in Rudi Požeg Vancaš del tega dogajanja, poznam tudi Benjamina Verbiča, ki je član kijevskega Dinama. Njim je najtežje. Vsi si želimo, da bi se to neugodno stanje končalo, radi bi živeli v miru. Bolj kot jaz so bili z Martinovićem in Požegom Vancašem v stiku soigralci, sem pa srečen, da so se še pravi čas umaknili na varno. Upam, da se bodo vsi trije lahko čim prej vrnili na igrišče. Sploh Iliji in Rudiju je uspel dober prestop, zdaj pa se je zgodilo, kar se je, in verjamem, da jima je težko.Je pa za vas bolj razveseljujoč pogled na lestvico po 23. krogu prve lige.Smo na vrhu, tam, kjer si želimo biti. Tudi naša forma je zelo dobra, žal smo nesrečno izgubili derbi, čeprav smo bili boljši. Vzdušje v klubu je enkratno, tudi po mestu se čuti, da je situacija boljša kot v zadnjih dveh letih, kar pomaga pri dobrih igrah. Smo pa si ekipe na lestvici blizu in pot do naslova je še dolga.Drugi del sezone se za vas ni začel po željah. Zaradi rizičnega stika z okuženo osebo s koronavirusom s soigralci niste potovali na priprave v Turčijo.Seveda je bilo težko, saj se mi je že drugo leto zapored zgodilo, da sem bil s koronavirusom okužen januarja. K sreči sem imel lažjo obliko okužbe, zato sem ves čas treniral doma na tekaški stezi, kondicijo sem lahko vzdrževal. Ni pa isto, kot če bi treniral z ekipo, in to se pozna. Počasi prihajam do pripravljenosti, ki jo pričakujemo, je pa zahtevno priti hitro na visok nivo, ko ne igraš celih tekem.Zdaj si tekme sledijo na štiri dni, priložnost boste zagotovo dobili.Ob napornem ritmu bomo igralci s klopi zagotovo več igrali. Dobro je, da imamo širok kader. Glede na rezultate in igre pa je trenutna prva postava dobra, in kot pravijo - ekipe, ki zmaguje, se ne menjuje. Vsako minuto na igrišču bom skušal čim bolje izkoristiti.Pod vodstvom Simona Rožmana se je zdelo, da s svojim statusom niste zadovoljni. Ko je moštvo prevzel Radovan Karanović, je dejal, da se bo z vami pogovoril o vaši vlogi v ekipi.Komunikacija s Karanovićem je odlična. Trener nam iskreno pove, kje si in kakšno vlogo v ekipi imaš, zato je igralcu lažje. Pri Rožmanu nisem povsem vedel, kje sem. Ko sva se pogovarjala in sem iskal neke odgovore, jih nisem dobil, je pa ves čas govoril, da me potrebuje v ekipi, tekme pa sem preživel na klopi, vloge nisem imel. Komunikacija je bila slaba, to zame ni bilo prijetno obdobje, a vsak trener ima svoje pristope in poglede, očitno tista pot ni bila prava.Poleti bo tri leta od vaše vrnitve v Maribor, z družino ste se ustalili v Malečniku. Odlično se počutim tukaj, umaknili smo se iz mesta. Od nekdaj sem si želel imeti hišo, zdaj mi je to uspelo. Večinoma smo z družino doma, razen ko imajo otroci obveznosti in krožke. Nismo tipična družina, ki veliko hodi naokoli. Sin gre po mojih stopinjah, star je osem let in igra za NK Malečnik, ki nam je najbližji klub.V devetdesetih, ko ste igrali v mlajših selekcijah, je bilo v Mariboru ob klubu iz Ljudskega vrta še nekaj močnih ekip. Kako gledate na razvoj mladih nogometašev v mestu in skorajšnji monopol vijoličastih na tem področju?V mojih časih je bilo res več nogometnih šol, ki so bile dobre: Železničar, Maribor, Kovinar, Pohorje, Pobrežje... Bazen nogometašev je bil res velik. Zdi se mi in upam, da se zadeve znova popravljajo, je pa manjšim klubom seveda težje, ker nimajo močnih članskih ekip. So pa pogoji v klubih boljši, igrišča so dobro pripravljena, trenerji so izobraženi, kar je za otroke in njihov napredek dobro. Tudi v Malečniku, kjer trenira moj sin, imajo več igrišč, pogoji so za njegova leta dobri, trenira s sošolci in se tam dobro počuti.Ko ste v najstniških letih obiskovali mariborsko trgovsko šolo, ste vedeli, da bo nogomet naslednjih dvajset let vaša prva okupacija?Nogomet sem treniral od desetega leta, igra mi je bila všeč. Pri petnajstih sem za Železničar debitiral v članski ekipi, ki je igrala v drugi ligi, nato sem dve leti igral še v tretji ligi in že kot najstnik imel za sabo nekaj sezon članskega nogometa. Sledili so prestop v Dravo in tekme v prvi ligi. Nogomet sem redno spremljal, s prijatelji smo obiskovali tekme Maribora, navijali smo za največji klub v mestu, to je bilo za nas doživetje. Tudi brat in oče sta bila nogometaša in izbira ni bila težka. Šport je bil za fante iz blokov v Borovi vasi vedno prva izbira. Nismo igrali le nogometa, tudi košarka, tenis in odbojka so bili pogoste igre, je pa nogomet vseeno prevladal, najbolj me je veselil.Je torej Borova vas pomagala pri oblikovanju vašega nogometnega karakterja?Zagotovo. Legendarni so bili turnirji med bloki, vsak blok je bil druge barve in vsak je imel svojo ekipo. Teh znamenitih turnirjev je bilo res veliko, tekme so bile zelo zanimive. Med drugim so tam igrali tudi Boštjan Žnuderl, Danilo Kurnik in Robert Sraga, zagotovo pa sem koga pozabil. To so res bili dobri turnirji. Pomembno je, da mlajši čutijo igro, da so povezani z lokalnim klubom in navsezadnje s svojim mestom.Mestna občina Maribor je ob evropskem prvenstvu do 21 let skušala obuditi nogometne turnirje med krajevnimi skupnostmi in mestnimi četrtmi.Takšni dogodki bi vplivali k popularizaciji športa in nogometa. Ko sem odraščal, je večina otrok tekla na ulici, komaj smo čakali, da se bomo lahko pomerili s starejšimi na turnirjih, to zdaj pogrešamo. Zdaj otroci odraščajo v drugačnih okoliščinah, zbližala so jih družbena omrežja in mobilne naprave, a jih po drugi strani tudi oddaljila. Za Maribor kot nogometno mesto so športni dogodki pomembni, z veseljem podprem organizacijo teh turnirjev.Je vaša nogometna prihodnost začrtana? Uradno vas pogodba s klubom veže do konca te sezone.Star sem 35 let in čas bo, da se odločim tudi o naslednjih potezah. Trenutno se počutim zelo dobro, lahko dohajam ta tempo in želim si igrati še nekaj let.V Domžalah proti Radomljam, ko ste dosegli gol, je bil blizu zadetka tudi skoraj tri leta starejši Marcos Tavares.Tava je že od nekdaj magnet za priložnosti in gole. Kvaliteta ni sporna. Vesel sem, da se je po dolgem času vrnil na igrišče, začutil tekmo in adrenalin. Napovedal je konec kariere, zato bi mu do konca sezone privoščil kakšen gol. Tudi meni je odleglo, da sem hitro po vrnitvi na uradne tekme dosegel gol. Proti Olimpiji nisem igral, nato sem po dobrih desetih minutah zadel in za vsakega igralca je to dobro. Najpomembneje pa je, da smo tekmo dobili in da sem pomagal ekipi. Po porazu z Olimpijo je morda nekoliko padla samozavest, zdaj pa smo spet v zmagovalnem ritmu.Kaj pričakujete v nadaljevanju sezone? Že jutrišnji obračun v Kopru bo za Maribor zelo pomemben.Pričakujemo naslov, to je naš prvi cilj. Tudi v Kopru si želimo zmagati, remi Olimpije in Kopra v minulem krogu je pomenil povečanje naše prednosti, kar pa nas ne sme uspavati, mi moramo na tekmah, predvsem derbijih z neposrednimi tekmeci za vrh, zmagovati.Ste naklonjeni ideji, da bi Malečnik postal samostojna občina?Spremljam tematiko, poznam jo, haha. Nekateri so za, drugi ne. Morda za razvoj kraja ne bi bilo slabo. Vemo, da so v Sloveniji tudi manjši kraji, ki so postali občine. V Malečniku je marsikaj za postoriti za boljše življenje prebivalcev. Ampak naj o tem odločajo ljudje, ki so za to odgovorni.Kakšne so vaše želje za Maribor?Želel bi si, da se v Mariboru počutimo dobro. Opažam, da se mesto razvija in tako naj bo tudi v prihodnje. Če smo že pri Malečniku, bi bilo dobro, da bi končno obnovili Malečniški most, o katerem se veliko govori, tudi nekatere ceste niso primerne, vprašljiva je varnost pešcev, saj ponekod ni pločnika. V politiko se ne bi vmešaval, a zagotovo so stvari, ki jih lahko mesto izboljša. Glede nogometa pa je kratkoročni cilj, prioriteta in nuja, da osvojimo naslov prvaka, da se kanta vrne v Maribor. Zdaj otroci odraščajo v drugačnih okoliščinah, zbližala so jih družbena omrežja in mobilne naprave, a jih po drugi strani tudi oddaljila

Grema na kafe z Rokom Kronavetrom: Utrdili so ga legendarni turnirji med bloki v Borovi vasi

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano