Grema na kafe z Vido Tement: Morda smo za koga v Mariboru celo premočne

Z Vido Tement iz vinskega bara LeVino v Poštni ulici smo se srečali v Piranhi na Lentu. "To lokacijo sem izbrala, ker imam morda včasih Poštne ulice dovolj, tam sem ves teden. Me pa na Lentu motijo avtomobili, ki drvijo mimo. Najprej sem pomislila na Vodni stolp, tam bi tudi želela sedeti, ker bi bila bližje reki. Voda odnaša slabe stvari, probleme in težave. Tukaj sva, ker je ob reki lepo," je pojasnila izbor lokacije. Pila je macchiato, ker lahko kljub majhnem dodatku mleka v tem napitku občuti kakovost kave.

Vodite vinski bar. Tudi tam ponujate kavo. Kdaj si jo ljubiteljice in ljubitelji vina naročijo?

"Pravi ljubitelji vina kavo z vinom kombinirajo zelo na začetku ali na koncu degustacije, vsekakor pa pijejo espresso. Zgolj pitje kave je v Le Vinu videti smešno. Ja, ni problema, vsak gost dobi tudi kavo, z veseljem pa jih vprašam, ali bi še kakšen kozarec vina popili zraven, in to normalno sprejemajo."

Izbor pijač v LeVinu je za kakšnega gosta skop, je pa zato v vaši ponudbi zelo širok izbor lokalnih vin, za kar ste specializirani.

"Od lani se je naša ponudba celo malo razširila, prisluhnemo tudi gostom, nismo omejeni v razmišljanju in dejanjih. Ponujamo recimo gin tonic, imamo tudi craft pivo v steklenici. Če pride družba petih ljudi, se pogosto zgodi, da bi od štirih, ki pijejo vino, nekdo pil pivo ali kaj drugega. Osnovno pa je vino, ponujamo več kot 70 lokalnih štajerskih vin na kozarec. Ne vem, kje v Sloveniji bi v kakšnem vinskem baru našli 70 lokalnih vin, od tega jih je 90 odstotkov na kozarec. To je visoka številka. Ljudem želimo vino približati, da ga pokusijo deci. Ob naslednjem obisku človek lažje naroči steklenico. Dokler gostinci ne bodo ponudili vina na deci, bodo steklenice težko prodali. Je pa za tem zahtevna logistika, ker moraš imeti v glavi, katera vina so odprta. K sreči so vrhunska in zdržijo odprta nekaj dni."

Po dolgem času ste lahko znova odprli vrata. Kako ocenjujete trenutne razmere, ste morali kaj spremeniti?

"Kot sociologinja lahko povem, da so se navade ljudi spremenile. Marsikdo se zdaj več druži doma, ker so se tega ljudje navadili. Za gostinstvo ni enostavno. Ko smo dobili zeleno luč, da se lahko lokali odprejo, nisem skočila na prvo žogo. Nisem želela niti odpreti. Ko so ljudje izvedeli, da lahko odpremo lokale, sem dobila toliko lepih, pozitivnih odzivov, 'Vida, odpri, pridemo'. To sem pogrešala pol leta, ljudi, energijo, nasmehe in objeme, zato sem odprla. Vedela pa sem, da ne bo enako kot 16. oktobra, ko smo zaprli. Veliko stvari se je spremenilo. Čeprav smo v zeleni fazi, smo omejeni na delo na terasah, na trimetrski razdalji miz s štirimi ljudmi za mizo. Mi imamo zunaj pet miz in s tem je težko delati. Zadnjih štirinajst dni delamo le popoldan, po 16. uri, kar je normalno za vinske bare po svetu. A LeVino imam rada odprt, tudi zaradi Poštne, ker je tu dovolj velika fluktuacija ljudi, turistov."

Tri leta so minila od odprtja lokala. Verjetno ste morali o vinu goste in tudi osebje izobraževati.

"Pred časom sem se zalotila, da to še vedno počnem. Pedagoški eros ne gre iz mene, 20 let sem bila v šolstvu. Ko vidim, kako gostje pridejo, so negotovi, jih pomirim in jim rečem, naj pogledajo karto in jim bom pomagala. Ko dobijo kozarec na mizo, me gledajo, kako zavrtim vino z eno roko. Saj to ni kakšna znanost. Pa jim rečem, da naj po mizi s kozarcem delajo osmico in nato vonjajo vino. Želim, da ljudje spoštujejo, da dobijo vino v res lepem kozarcu. Zelo sem občutljiva na lom kozarcev pri zaposlenih ali gostih, tega skoraj ni. Izobrazili smo tudi kader. Zaposlena smo imeli tudi dva sommelierja ali pa v lokalu delajo študentje iz višje gostinske šole. V treh letih ni bilo veliko dni, da ne bi bila v lokalu. Je pa s kadrom trenutno težko, gostinski kader si je med zaprtjem našel delo v drugih panogah, nekateri so šli v tujino, na izmenjave."

So mlajše generacije bolj dovzetne do spoznavanja vina?

"Absolutno in to mi je fascinantno in zelo lepo. V ponedeljek so bili pri nas štirje mladi. Najprej sem jih seveda vprašala po polnoletnosti, rekli so, da so študentje prvega letnika medicine. Niso se mogli odločiti, želeli so pokusiti, povedali so, da so finančno omejeni. Ti podatki so pomembni. Svetovala sem jim v njihovem okviru. Čez deset minut sem preverila, ali so zadovoljni, in naročili so še eno steklenico. Zagovarjam pošten, odgovoren in vljuden odnos do gosta ne glede na starost, z mladimi pa bo uspel preboj, ti hodijo po svetu, pridejo iskat drugačna vina, oranžna, biodinamična, pet-nate, slabega vina ne moreš več prodati. Sem pa ponosna, da ponujamo štajerske vinarje, čeprav se najde kdo, ki reče, zakaj je ponudba ozka. Za vsakogar najdem nekaj, če ne, pa lahko širšo slovensko in svetovno ponudbo poiščejo kje drugje."

Dopolnjujete štiriperesno deteljico gajstnih mariborskih podjetnic, gostink iz središča mesta. O čem se pogovarjate na srečanjih, ki vzbudijo kar nekaj zanimanja mariborske javnosti?

"Zdaj govorim v imenu vseh štirih. Koronakriza nas je še bolj povezala, ugotovile smo, da smo skupaj absolutno močnejše, morda za koga v Mariboru celo premočne. Vsaka ima jasno strukturirano zgodbo, ve se, katera kaj počne. Govorimo seveda o Miri Osvald Mičović iz Ilicha, Zekiri Marković iz Baščaršije in Simoni Zdovc iz Fuda. Ja, super ženske, združile smo energije, znanje, moči, imamo povezave v mestu med ljudmi. Vsaka je po svoje priljubljena, obstaja pa tudi strahospoštovanje, ko rečejo, 'u, mariborska smetana na kupu'. Me se rade družimo. O čem se pogovarjamo? Tega ne bom povedala nikomur. O vsem se pogovarjamo, o tem, kaj bi bilo dobro v mestu, kje so še priložnosti, na katerih področjih. Pojamramo vsaka na svoj način, da povemo, kaj katero žuli, in smo vesele druga za drugo, ko kateri kaj uspe. Gremo enkrat k eni, drugič k drugi. Ni zamer in predsodkov, tem pa nikoli ne zmanjka. Se pa izogibamo političnim temam, tukaj nimamo enakih stališč."

Tudi o lokalni politiki, ki se vas kot gostinke zelo tiče?

"Moram priznati, da se zadržim ob raznih komentarjih, res pa je, da se nas tičejo. Ja, hvaležni smo za stvari, ki so se dobro odvile, včasih posluh na Mestni občini Maribor je, vidimo pa še kar nekaj možnosti, kjer pa posluha sploh ni. V Poštni imamo recimo težave. Ulica je zanimiva, ker je ozka, s tem nastanejo druženje in stiki, a se težko širimo, ker ni prehoda čez ulico. Želela bi si, da bi bila ulica zaprta, da ne bi bilo kolesarjev, ampak bi se mize razporedile po celotni ulici."

Govorili ste o priložnostih mesta, kakšne so v povezavi z vinom?

"Obregniti se morava ob najstarejšo trto na svetu, ki jo imava med tem pogovorom pred nosom. Tukaj bi morali ljudje stati v vrsti. Imamo stvar, ki ne zaživi, kot bi si želela. Za moje pojme je to ena najlepših priložnosti, ob Stari trti bi se lahko povezali. Saj to delamo z nekimi festivali, organiziramo se tudi sami, recimo lokali v Poštni smo dovolili predstavitve vinarjev. Ko se dogodki vzpostavijo, so ljudje za. Kar se tiče pa martinovanja v Mariboru, kamor sem bila že večkrat povabljena, da bi sodelovala, me tam ne bo, dokler ne bo steklenih kozarcev. Vina na tak način ne želim uživati. Želim, da martinovanje dvignemo na višji nivo. Na področju vina je še veliko priložnosti. Idej je veliko, a pogosto dobiš z leve in desne, ko imaš ideje. Če pa ne gledaš naprej, capljaš na mestu. Tudi z LeVinom bi rada nekaj stvari izboljšala, a je to v tem trenutku zahtevno."

Česa si želite v Mariboru?

"Želim si, da Maribor ostane in postane domačinom in gostom prijazno mesto, želela bi si, da bi bil Maribor v središču mesta bolj zelen. Kakorkoli si ljudje to razlagajo. Nisem otrok betona, prihajam iz Prlekije, rada imam zelenje in vodo. Želim, da je Maribor prijazno mesto, kar tudi je."