Branka Bezjak
Ksenija Trs, knjižničarka v bibliobusu, potujoči enoti Mariborske knjižnice, je izdala avtobiografsko pripoved Kdo se boji črnega moža. V sodelovanju z Založbo Pivec, a povsem po svojem scenariju in zamisli, je minulo soboto pripravila predstavitev svojega prvenca. "Z macolo in pinceto je šla v preteklost, v čase, ki jih ne želiš več doživeti, v podobe, ki bi jih najraje pozabil. Zato je za takšno dejanje potrebnega kar nekaj poguma," je o knjigi dejal Stane Kocutar, tudi pisec spremne besede. "Toda skozi zgodbo nam sporoča, da ni teme, ki se ne bi iztekla v dan, ni težke situacije, zaradi katere bi se smilili samim sebi. Vse to je uspelo njej, ki nam ob razkritju svoje poti ponuja tudi upanje, navodilo, kako naprej, ko se zalomi."
Razočaranja in pomanjkanje od malega
Čeprav jo je življenje preizkušalo že od malega, je v pripoved vnesla tudi precej humorja. Trsova namreč o sebi pravi, da ima najraje smeh in objeme. Rojena mladi ženski, se je s svojim očetom, ki "kot poštar naokoli ni nosil le pisem", le občasno srečevala. Vzgajala sta jo dedek in predvsem babica, ki ji je Trsova pravila mama, biološki mami pa mamica. Ta jo je ranila že zgodaj, ko jo je postavila pred dejstvo, da zanjo v družini, ki si jo je ustvarila z drugim moških, ni prostora.
"Človek mora vedeti, kje je njegov dom, ki ga delajo ljudje, ne zidovi"
Kljub temu je Ksenija Trs živela brezskrbno mladost na prleškem Humu, v naselju med Ormožem in Središčem ob Dravi, uživala je v naravi, v ljubezni do živali. "Mama je bila zelo verna, vzgajala me je v pobožno, poslušno in delavno žensko. A ker sem bila radoveden, živahen otrok, ki je vsake toliko kaj ušpičil, je morala vsak večer bolj dolgo moliti," je dejala Trsova. Kljub pomanjkanju in socialni stiski je še vedno videla svetle plati življenja in se nato med obiskovanjem gimnazije na Ptuju vključila v dramsko skupino ... dokler ni v četrtem letniku zanosila in se poročila z moškim, ki jo je želel samo zase in jo v imenu ljubezni zmeraj znova prizadel, ji zadal udarce. Dolgo je iskala rešitev in jo naposled našla s službo v knjižnici.
"Ni šlo toliko za razkritje mojega zasebnega življenja, ampak sem odločila to objaviti zato, ker vem, da je tovrstnih zgodb veliko. Ne le ženske, tudi moški so lahko zatirani. Želela sem sporočiti, da kljub vsemu obstaja upanje, da boš naposled lahko zaživel svoje pravo življenje," odgovarja o razlogih za izid knjige. Vsem, ki se bojijo "črnega moža", želi dati moč, jih opogumiti. "Človek mora biti toplo, čuteče bitje, mora občutiti nežnost, toplino in mora vedeti, kje je njegov dom, ki ga delajo ljudje, ne zidovi."
Prleška govorica jo je našla
Posebnost zgodbe je tudi vključevanje prleške govorice v pripoved, predvsem v dialogih: "Ta govorica me je sama našla. Ko sem namreč podoživljala tiste trenutke, sem kar slišala mamo, kako je govorila, in sebe, kako ji odgovarjam." Tudi na sobotni predstavitvi smo slišali nekaj te govorice, saj je Trsova v goste povabila glasbene goste Tadeja Vesenjaka, Simono Koser Šavora in Julijo Vedlin, ki imajo korenine prav tako v Prlekiji. Avtorica pa se je predstavila še z branjem odlomkov iz knjige.
"Naj si vsak bralec sam vzame delček sporočila, ki mu ga je knjiga prinesla. Sama sem sedaj močnejša od črnega moža, od življenja, ki mi je v zadnjem času prineslo tudi težko obliko covida. A sem preživela in se ne dam," še pravi nekoliko nevsakdanja knjižničarka, ki jo poti, opravljene z bibliobusom, osrečujejo, saj tako pride do dobrih ljudi, predvsem otrok. Ob tem pa nabira številne utrinke, anekdote, ki jih bo prav tako povezala v knjigo, ki naj bi izšla prihodnje leto.
Na predstavitev knjige je povabila predvsem ljudi, ki jih je spoznala preko facebooka. "Vsak si naredi takšen facebook, kot ga sam želi. Sama sem denimo spoznala v zadnjih treh letih čudovite ljudi, ki jih sicer najbrž ne bi. In ko smo se srečali, objeli, je bilo, kot da se poznamo že sto let," je še dejala.
