(INTERVJU) Jernej Završnik, direktor Zdravstvenega doma Maribor: Lockdown ima preveč stranskih učinkov

Kot rojen Mariborčan veliko razmišlja o mestu nasploh. O tramvaju, ki bi ga lahko denimo imeli. Dediščina razmišljanja njegovega očeta arhitekta, ki je med drugim konstruiral Fontano in Hotel Orel. Nekaj širine je dobil z življenjem v ZDA v času gimnazijskega šolanja, študiral je nato v Zagrebu. Nikoli pa ni razmišljal, da bi šel v politiko. "Ker ko enkrat prestopiš to mejo, potem tvoje mnenje nikoli ni več strokovno, vedno je politično," pravi dr. Jernej Završnik, ki že petnajsto leto vodi Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor.

Predlani ste nastopili svoj četrti mandat. To je bilo ob začetku epidemije, ko so bile oči javnosti še bolj kot zdaj usmerjene le v covid. Zakaj tako potihoma?

"Ni šlo potihoma. Razpis je bil objavljen. Bil sem edini kandidat. Potrdil me je svet zavoda."

In kaj ste si zadali kot glavne cilje?

"Moja vizija je, da lahko ponudimo bolj kompletno in kompleksno zdravstveno obravnavo kot nekdo, ki ima eno svojo ambulanto. To, da je vse pod eno streho, je naša velika prednost pred koncesionarji, z vsem dolžnim spoštovanjem do njih. Veste, da se 80 odstotkov zdravstvenih težav uredi pri osebnem zdravniku? Za ostalo potrebujete mnenje specialista. In želim si, da ne bi bilo toliko pošiljanja pacientov od zdravnika do zdravnika, ampak da bi zdravniki sedli skupaj in napisali eno konzilijarno mnenje. Na osnovi te ideje smo že dobili CT-aparat. Imamo pulmologe, kardiologe in radiologe. Imajo konzilij in napišejo skupno mnenje."

Pripeljati torej več sekundarija v zdravstveni dom.

"Tako je. Ključno je seveda zagotoviti zadostno število zdravnikov za primarno raven. Zdaj se je z aneksom k splošnemu dogovoru spremenil standard za družinske zdravnike, smo na glavarini 1895 bolnikov (namesto 2400, op. p.). Za nas to pomeni, da potrebujemo 18 novih timov. Kar pomeni tudi nove prostore. Ampak ljudi ni. Žal se je zgodilo, da se nov postopek za nabor specializantov ni izkazal. Zgodilo se je, da imamo po eni strani veliko koncentracijo specializantov na sekundariju in terciariju, na drugi pa veliko pomanjkanje zdravnikov na primarni ravni."

V Mariboru si zdaj ni možno izbrati osebnega zdravnika.

"Imamo dva, ki še sprejemata, ampak ne v centru. In to bo še težje. Hkrati se je namreč zgodilo tudi to, da je velika centralizacija zdravnikov v Ljubljani. Na ljubljanski pediatrični kliniki je 104 pediatrov in prek sto specializantov. Tukaj pa je kakšnih 25 pediatrov. Določena področja so izjemno deprivilegirana. Treba je stvari na novo premisliti. Odkrito moramo pogledati, kje lahko za nekaj časa počakamo s specializacijami, in zapolniti vrzel, ki je nastala v družinski medicini. Ena možnost je, da za eno leto ne razpišemo nobene specializacije in rečemo, da vsi diplomanti medicine eno ali dve leti delajo najprej v družinski medicini."

Kako pa bi osebni zdravniki lahko obravnavali bolnika kompletno, ko pa še vedno zbirajo vso dokumentacijo na papirju?

"Tako, da sedejo skupaj. Začeli smo izobraževati naše družinske zdravnike za delo z ultrazvokom. Nabavili smo šest ultrazvokov za ambulante. To pomeni, da bo zdravnik lahko uporabil novo znanje in metode. Tako kot so nekoč EKG delali samo posvečeni, zdaj pa je v vsaki ambulanti ob zdravniku, da ta lahko naredi neki orientacijski pregled in ima tako več vedenja o samem pacientu. Seveda potrebuje zdravnik več časa. Omogočiti mu moramo tudi čim več laboratorija. Je pa izziv sploh zagotoviti dovolj zdravnikov."

Kaj boste naredili, če se mladi ne prijavijo na specializacije družinske medicine, ljudje pa ne morejo do zdravnika?

"Dobro vprašanje. Povedal sem vam, kaj bi naredil, če bi imel v rokah škarje in platno. Nimam možnosti voditi nobene kadrovske politike. Zbornica nas imenuje kot delodajalca, pri čemer sploh ne vemo, kdo je bil izbran."

Posledica je tudi preobremenjenost zdravnikov. Najbrž jih bo ultrazvok še dodatno obremenil.

"Na to sem jih opozoril. Hkrati to povečuje njihovo odgovornost, ker lahko tudi kaj spregledajo. Ampak kolegi so se odločili, da to želijo početi, in sem jim to omogočil. Prav je, da gredo v korak z razvojem. Tako kot se je izkazalo, da je koristno, če zna zdravnik desetprstno tipkati, ker se vse informatizira. Hkrati lahko pišejo in obravnavajo bolnika."

Kar je še ena stvar, nad katero se pritožujejo. Da imajo več dela z ekrani kot s pacienti. Obremenitve se samo nalagajo. V aneksu piše tudi, da dobi vsaka ambulanta 0,3 zdravstvenega administratorja. Kako boste to organizacijsko izvedli?

"Imeli bomo informacijsko točko, kjer bodo ti ljudje zaposleni in bodo skrbeli za to, da se bodo lahko ljudje naročali in dobili informacije, hkrati se bodo tam pisali izvidi. Tako bomo razbremenili ambulante. Delamo tudi na tem, da bo naročanje potekalo direktno s spletnim obrazcem. Starejši bodo to lahko storili prek informacijske točke."

Želja je, da se jih razbremeni tudi s predpisovanjem enostavnejših zadev - da lahko sestra sama nekomu na primer predpiše plenice, ne pa, da mora to v sistem poslati zdravnik.

"Se strinjam. Tudi letni recept je korak v to smer. Imamo dobro izobražen kader na področju zdravstvene nege in ta je premalo izkoriščen. Šli smo v smer referenčnih ambulant. Ampak ti ljudje potrebujejo opolnomočenje."

To hkrati poveča dostopnost do zdravnika. Ki se je v času korone, kar je izpostavila tudi varuhinja pacientovih pravic, zelo zmanjšala, sploh na področju primarija. Opažate nestrpnost, nasilje, imate varnostnike, zvočna opozorila pri sprejemu klicev ... Ampak to niso neosnovane stvari. Ljudje čakajo, ne uspejo vas priklicati, priti do zdravnika, zamuja se pri odpiranju ambulant, cepilnih centrov ... Se organizacijsko ne da nič izboljšati?

"Vedno se lahko naredi, da je bolje. Vsak dan se o tem pogovarjamo. Vedeti morate, da smo v zadnjih dveh letih popolnoma razstavili sistem in zdaj ga sestavljamo nazaj. V epidemiji je primarno zdravstvo prevzelo ključno vlogo - pri informiranju, iskanju kontaktov, testiranju, cepljenju ... Smo pa morali sistem na novo postaviti. Če se držimo, da imamo 15 minut časa za pacienta, to pomeni štiri na uro, in ker traja ambulantni čas sedem ur, imamo čas za 28 pacientov na dan. Prej je bil pa standard 60 plus. To je povzročilo nezadovoljstvo pacientov in izgorelost zdravnikov. Saj vmes delamo tudi po telefonu in prek e-mailov, kar je v resnici bolj obremenjujoče kot delo v živo."

Toda nekatere stvari je lažje rešiti na daljavo, da se pacientu ni treba voziti k vam in čakati za vsak recept. Marsikaj se lahko fotografira in tako diagnosticira. Upati je, da bodo nekatere te stvari ostale.

"Mladim to bolj ustreza, starejšim pa ne. Ljudje radi pridejo k nam."

Se pa zgodi, da ne pridejo k vam, četudi si to želijo.

"Ne pravim, da se to nikoli ne zgodi. Imamo 48 ambulant družinske medicine. Ampak ko smo 1. aprila naredili lockdown, smo imeli 49 okužb na dan. Zdaj jih imamo po 4000, pa ni odločnih ukrepov."

Bi morali narediti lockdown?

"Mislim, da se bo ta zgodil sam od sebe. Odkrito si želim, da zdaj lockdown ne bo potreben, sploh za šole. Ker ima preveč stranskih učinkov. Skrbi pa me toliko obolelih v kratkem času. Ne vem, kako bomo zagotovili zadostno število ljudi. Včeraj (pogovor je potekal minuli četrtek, op. p.) je zbolela naša zaposlena, ki je bila pozitivna novembra in je dvakrat cepljena. Skupna precepljenost pri nas je sicer 76-odstotna, med zdravniki 86-odstotna. Srednje medicinske sestre so še vedno najnižje precepljene. Skrbi me, kako bomo zagotovili dovolj kadra. Omikron je v Sloveniji že prevladujoč. Prej so ošpice veljale za virus, ki je najbolj nalezljiv. Ampak omikron jih že daleč prekaša."

Spodbudno je, da, kot kaže, v bolnišnicah ne bo večjega pritiska na oddelke za intenzivno nego, bo pa vsekakor na primarno raven. Najbrž to že čutite? Pričakuje se dvojno ozko grlo - vaši zaposleni, ki bodo obolevali, in več bolnikov za preglede.

"Res je. V covid ambulantah imamo sedaj po 80 pregledov, prej smo jih imeli po 40. Ob povečevanju teh pregledov gredo scenariji v to smer, da se potem pač druge stvari ne izvedejo, predvsem preventiva. To je kolateralna škoda, na katero opozarjamo. Ne vem, ali ljudje slišijo vsa opozorila. Problem je predvsem vzdržnost sistemov, zato skušamo to raztegniti z ukrepi, da ne zbolijo vsi hkrati. Skrbi me, da če bo res naenkrat toliko več okužb, ob vseh karantenah ne bo ljudi v vseh kritičnih sistemih v družbi. Moj apel je, naj se ljudje zavedajo, v kakšnem času živimo. Vem, da so že naveličani. Mislite, da meni ne manjka druženja? Pogrešam prijatelje. Ampak tako je."

Ne gre samo za pogrešanje. Duševne stiske so v porastu. Govori se o vzporedni epidemiji. Te težave naj bi reševali centri za duševno zdravje, program MIRA, tudi zdravstveni dom je dobil ponudbo za štiri takšne centre - dva za odrasle, dva za otroke. Lani ste napovedali, da bodo trije začeli delovati že poleti. Kako kaže?

"Formalno že, ampak nimamo kadra. Kliničnih psihologov, logopedov ... Specializacije trajajo štiri leta. Imamo po dva specializanta klinične psihologije za vsak center. Logopedov pa sploh ni."

Mariborska občina je nedavno razpisala program za pediatrijo, ki ste ga odklonili in je šel h koncesionarju. Zakaj?

"Ker nimamo mladega pediatra, ki bi ga lahko prevzel. Mladi ne želijo ostati pri nas. Odidejo raje h koncesionarjem. Pri nas je namreč nagrajevanje vezano na kolektivno pogodbo. Pri zasebniku pa se o teh zadevah individualno dogovorijo. Ne morem jih plačati za tisto, kar je več od osnovnega programa. Imamo sicer maso, kamor to gre, in potem se razdeli med vse zaposlene. To konkretno pomeni, da so nazadnje dobili dodatno sto evrov. To je vse, kar lahko naredimo."

Predšolski pediatri pri vas ne sprejemajo novih pacientov, šolski pediatri pa še imajo prostor. Ne bežijo h koncesionarjem samo specializanti, ampak tudi pacienti.

"Ta fluktuacija je vedno. Eni gredo h koncesionarjem, drugi pridejo nazaj."

Zdi se sicer, da tukaj ni pravega sodelovanja med pediatri v predšolskem in šolskem dispanzerju.

"Ves čas opozarjam, da naj se pacienti predajo kolegom. To je naša prednost, ki jo moramo izkoristiti. Res pa je to odločitev staršev. Koncesionarji vpisujejo otroke, stare od nič do osemnajst let. Mi pa za predšolske otroke od nič do šest, potem gredo pa v šolski dispanzer. To pa zato, ker opravljamo preventivne preglede za šole. Glede tega v Sloveniji poteka razprava, pri kateri še ni nekega jasnega konsenza. Sam sem za to, da bi se preventivni pregledi za šolarje opravljali tudi pri izbranem osebnem zdravniku. Ampak to je velik organizacijski zalogaj. Otroka morajo potem individualno povabiti. Vseeno pa si želim, da bi šlo v to smer. Izbrani zdravnik namreč otroka bolje pozna."

Gre pediatrija v smeri koncesionarstva, kot je to pri zobozdravstvu?

"Ne. Kolege koncesionarje vidim kot pozitivno konkurenco, ki nas sili biti boljši."

Da imate dovolj pediatrov, ste reaktivirali upokojene kolege. To ni dolgoročna rešitev.

"Ne. Ampak nimam nobenega vpliva na to, da izberem, kdo dobi specializacijo. Imamo čisto centralizacijo pediatrije v Sloveniji. Pacienti, pri katerih je na primer ugotovljena sladkorna bolezen, ne morejo dobiti niti enote inzulina v Mariboru. Vzemimo za primer avstrijsko Štajersko, ki ima dva milijona ljudi in dva oddelka za pediatrijo - enega v Gradcu in enega v Leobnu. In v Leobnu zdravijo levkemije boljše kot na kliniki v Gradcu. In to v Gradcu tudi priznajo. V Sloveniji se kaj takega ne more zgoditi. Poleg tega imamo v vsaki bolnišnici pediatrični oddelek. Imamo 450 pediatrov, ampak pomanjkanje pediatrov. Je to normalno? Avstrijska Štajerska pa ima dva oddelka in ocenjujejo, da je to dovolj. Vprašanje je namreč, ali morajo biti vsi ti otroci pri nas res hospitalizirani. To je za vsakega otroka velika travma. Sem za to, da jih je hospitaliziranih čim manj. In da se naredi čim več ambulantno."

Tudi na urgenci ni pediatra. Bi moral biti?

"Imamo dežurno službo do 23. ure. Med enajsto zvečer in sedmo zjutraj pa ni ambulantnega dežurnega. Sta pa dva dežurna na pediatriji v UKC. V urgentni center pride pet do sedem otrok med 23. uro in 7. zjutraj. Tudi v Skandinaviji recimo nimajo tako organizirano, ker gre za potrato humanih resursov. Če lahko intenzivist pregleda otroka in ga primerno oskrbi, ali bomo imeli še pediatra v dežurstvu na urgenci, da bo pogledal sedem otrok? Vprašanje, ali si to lahko privoščimo in ali smo sposobni to kadrovsko pokriti. V tem trenutku zagotovo ne. To namreč pomeni, da ta človek naslednji dan ne more delati v normalni ambulanti. Sem bolj zagovornik dežurnega centra za otroke in mladostnike kot pediatrične urgence. Ampak moramo potem to gledati nacionalno in jih narediti v Mariboru, Ljubljani, na Primorskem in Dolenjskem."

Opozarjate, da je primarno zdravstvo treba okrepiti. Država je povišala sredstva za naslednjih deset let za primarno raven s 50 na 200 milijonov evrov, kar se tiče investicij. Kaj si od tega obetate?

"Primanjkuje nam 18 ambulant družinske medicine. Prijavili se bomo z zdravstvenima postajama Magdalena in Tezno. Razmišljamo o nadgradnji zdravstvene postaje Nova vas, pa v Kamnici oziroma na Gosposvetski cesti ... Ključni bodo kriteriji, kako bodo sredstva razdeljena. Dogovor gre k 1500 glavarinskim količnikom na en tim družinskega zdravnika, kar potem pomeni še dodatnih 17 ambulant družinske medicine. Če bomo primarno raven krepili, bomo razbremenili sekundarno in terciarno raven."

Kakšno pa je finančno stanje zavoda?

"Ko sem prevzel zavod, je bilo 4,5 milijona evrov minusa. Lani smo prvič poplačali vse dolgove. Je pa preteklo in tudi to leto drugače, ker dobimo dodatna sredstva iz opravljanja hitrih antigenskih testov in testiranja. Covid je ključno pomagal k poslovnemu rezultatu. Končno finančno stanje bomo imeli sredi februarja, ampak je dobro."

Kaj si štejete za uspeh v teh 15 letih?

"Dobili smo nove programe, posledično nove zaposlitve. Ko sem ustanovo prevzel, je bilo zaposlenih 728 ljudi, danes nas je 1050. To je tudi priložnost za ljudi, da dobijo storitev. Smo res dobra ekipa z medsebojnim spoštovanjem in dobrimi odnosi. Zanimanje ljudi za zaposlitev pri nas je izjemno veliko, torej smo stimulativno okolje. Prijetne sodelavce imamo, ki jim lahko zaupaš in na njih računaš."

Kaj pa si želite za mesto Maribor?

"Maribor je moje mesto, tu sem bil rojen, imam ga rad. Ima perspektivo in v zadnjem času se infrastrukturno zelo lepo razvija, a ima tudi 16 tisoč ljudi na socialnem robu, ki so skromni in se jih nikjer ne vidi. Na njih ne smemo pozabiti. To so ljudje, ki so delali v tovarnah in imajo izjemno slabe pokojnine, kar vidim kot predsednik Rdečega križa. Želim si, da bi tej problematiki dali posebno mesto. In da se takrat, ko imamo dogovorjeno vizijo razvoja, ta ne spreminja, četudi se zamenjajo odločevalci, ker drugače je preveč stopicanja naprej in nazaj. Poskrbeti je treba za mlade, za mlade z družinami. Otrok je absolutno premalo. Zavzemam se, da bi bili vrtci za vsakega otroka zastonj. Pa da bi bila gondolska žičnica za občane občin, ki prispevajo k njenemu delovanju, zastonj. Škoda, da gondole krožijo prazne, nič ne bi bilo narobe, če bi v njih sedeli ljudje in šli na Pohorje na sprehod."

Kako pa ocenjujete vodstvo mesta?

"Naš župan dobro dela, je zelo aktiven, zelo operativen, hiter, odziven. To je to, kar od župana pričakujem."