(INTERVJU) Niko Stare: Avtomobili na Lentu največji poraz

Dobitnik letošnjega zlatega grba mesta Maribor je zadnjega pol stoletja najzaslužnejši, da je Maribor privlačnejše, bolj urejeno in bolj zeleno mesto. Je pionir krajinske arhitekture v teh krajih. Pa tudi mnoga druga okolja je oplemenitil s svojimi krajinskimi ureditvami. V več kot štirih desetletjih je bil z Zavodom za urbanizem, kjer je bil zaposlen, vključen v vse velike urbanistične projekte Maribora. Njegov pečat nosijo mnoga pokopališča - od Dobrave preko Kamnice, Hoč, Pesnice do Vuzenice. Njegove so ureditve površin mestnih parkov, drevoredov, trgov, stanovanjskih sosesk, šol, cerkva, kulturnih spomenikov.

Na intervju je Niko Stare prišel s svojo magistrsko nalogo iz leta 1985. V njej se med drugim zavzema za Lent brez prometa. Še en dokaz o tem, kako je bil v svojih razmišljanjih o krajini pred časom. Za nagrado sta ga predlagala Zbornica za arhitekturo in prostor, regijski odbor Maribor, in Društvo arhitektov Maribor.

Ker sva ravno na Slomškovem trgu, tudi v ureditvi tega parka je vaš odtis. Ste bili zraven, ko je civilna pobuda v Mariboru dosegla, da niso posekali dreves po Podreccovem načrtu trga?

"Seveda sem bil zraven in zelo aktiven proti Podreccovemu načrtu ureditve trga. Moj argument je bil, da je to edina parkovna površina v mestnem jedru, kjer se ljudje med zelenjem lahko zadržujejo in malo sprostijo. Ta ureditev je delo spoštovanega arhitekta Ljuba Humka. Posek ne bi bil enostaven, tudi sam bi marsikaj posekal, drevesa pa bi morali nadomestiti z nižjo vegetacijo, da bi bil gradbeni okvir trga bolj viden. Zavzemam se za vrtno kompozicijo, kakršna je bila na trgu po letu 1848, da bi bile vidne vse zazidave. Drevesa ob stolnici zakrivajo cerkev, ker so bili zasajeni semenjaki in ne cepljene sadike."

Presenetljivo, da ste pred tremi desetletji in pol ob prenovi mariborskega mestnega jedra predlagali ukinitev prometa na Lentu. Danes se vsi zavzemajo za to. Dober, hkrati pa najbrž malo trpek občutek?

"Županu Rafaelu Razpetu sem takrat rekel, da gre na Lentu za tipično navzkrižje med vrednostjo tega prostora in odtujenim odnosom do njega. Ko je bil v osemdesetih letih na obisku v Mariboru svetovno znani krajinski arhitekt iz ZDA, Carl Steinitz, v spremstvu mojega profesorja Dušana Ogrina, mi je profesor Steinitz rekel: 'Niko, kaj si tukaj delal? Promet sem ne sodi.' Seveda sem povedal, da sem bil ob prenovi Lenta proti prometu, a arhitekta, Igor Recer in Bogdan Reichenberg, ki sta Lent prenavljala, sta bila odločno proti moji zamisli. Svojo odločitev sta argumentirala s tem, da bo to 'avtomobilska promenada', ki bo prinesla k reki življenje. Tedaj sem se odločil, da bom v svojem magistrskem delu Prispevek odprtega prostora k oblikovanju mirnih con utemeljil, da promet na Lentu ni bil ustrezna rešitev. Obrečni grajeni strukturi sem predvidel nove vsebine (galerije, butiki …), peš cono, kolesarsko stezo in veliko zelenih površin."

Takrat ste bili torej povsem osamljeni? Maribor bi bil danes zelo drugačen, če bi tedaj vi prodrli?

"Seveda. In kar mi je danes najbolj žal, je, da je bil takrat pri SIS-u za komunalo pripravljen tudi denar za gradnjo načrtovanega tunela pod Glavnim trgom. Projekti so bili že narejeni. V tistem obdobju so se urejali tudi Trije ribniki. Takrat sem prostorsko umestil tudi vinograde na Piramidi."

Bili ste pionir, nikogar iz svoje stroke, krajinske arhitekture, niste imeli v mestu tedaj?

"Problem je bil, ker sem oral ledino. Krajinska arhitektura je bila takrat čisto nova veda. Profesor Dušan Ogrin je na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani prvi organiziral ta študij. Sam sem bil po diplomi agronom, diplomiral sem na omenjeni fakulteti. Študija krajinske arhitekture tedaj še ni bilo. Podiplomski študij le-te sem opravil nekaj let pozneje. Na Zavodu za urbanizem Maribor, kjer sem služboval, sem si kljub večinskemu nepoznavanju stroke izboril svoje mesto. V vse urbanistične akte smo inkorporirali krajinsko arhitekturo. Velike bitke sem sicer moral biti za to. Imel sem srečo, da je bil tedaj direktor zavoda arhitekt Vilibald Premzl, ki je stroko poznal in moje delo podpiral."

Včasih je krajinska arhitektura malce podcenjena ali pa jo mešajo s hortikulturo, urejanjem vrtov. To vas gotovo zelo moti.

"Zavedati se je treba, da je med hortikulturo in krajinsko arhitekturo velika razlika. Prvo pomeni v znanstveni terminologiji vrtnarstvo in sadjarstvo, drugo pa je varovalno planiranje, projektiranje, izvedba in vzdrževanje. Planiranje pomeni soočanje med interesi varstva in interesi razvoja. Za nas, krajinske arhitekte, so interesi varstva prostora dolgoročnega značaja, interesi razvoja pa kratkoročnega. Sem spadajo še projektiranje parkov, športno-rekreacijskih površin, pokopališč, kmetijskega prostora, obcestnega prostora, sanacija kamnolomov in tako dalje."

Na kaj ste v Mariboru najbolj ponosni in kaj vas onesrečuje, ko hodite po mestu, katerega ureditev ste sooblikovali?

"Zame je največji poraz Lent, kjer sem izgubil bitko. Čeprav mi danes dajo prav. Takratni župan Rafael Razpet se je zanimal za moje mnenje, kakor tudi podžupan Rajko Kramberger. Pogosto sta se posvetovala z menoj. Žalosti me tudi, da so sledi, ki sem jih pustil, pogosto slabo vzdrževane in zanemarjene. Najbolj ponosen sem na ureditev Treh ribnikov, ki je dober primer interdisciplinarnega dela arhitektov Toma Pirkmajerja in Boruta Pečenka, gradbenega tehnika Jožeta Požauka in mene, krajinskega arhitekta. Za to ureditev smo leta 1987 prejeli Plečnikovo nagrado. Malokdo ve, da je bil projektant arkadne hiše Jože Požauko in nobeden od arhitektov. Danes takega timskega dela ni več. Pravkar pišem kronologijo nastanka Treh ribnikov. Kot zanimivost: vodja tega projekta je bil kar tedanji župan. Vsak ponedeljek smo se dobili, razgrnili projekte in se usklajevali. Tudi skregali smo se. Nekoliko pozneje sem naredil tudi novelacijo pokopališča Dobrava, kjer tudi ni šlo vse gladko. Na splošno bi rekel, da bi Maribor potreboval še več parkovnih površin. Levi breg bi potreboval po normativih še 15 hektarjev parkovnih površin, desni pa 70 hektarjev. V osemdesetih letih sem delal ureditveni načrt za park ob Pekrskem potoku v fazi PGD in PZI, a ni bil nikoli realiziran. Dvomim tudi, da bo sploh kdaj realizirana tudi rešitev natečaja, izvedenega pred kakšnim letom."

Niste se strinjali z lokacijo pokopališča na Dobravi?

"Ne, preveč oddaljena se mi je zdela od mesta. Zavzemal sem se za več manjših pokopališč bližje mestu, a nisem uspel. Danes mnogi rinejo s pokopi v Kamnico, ker je blizu. Dobrava zaradi oddaljenosti ni prav zaživela. Zasnoval sem jo na načelu enakosti po smrti kot najbolj demokratični možnosti. Kot novost sem uvedel skupni temelj za nagrobnike, omejil njihovo višino, skupno trato v vsaki vrsti grobov, ozelenitev... Uvedel sem tudi anonimne pokope z možnostjo obeležja na skupnem zidcu. Sedaj je anonimnih pokopov že skoraj 40 odstotkov."

Zaradi te enakosti po smrti in demokratičnosti ste bili tudi proti grobnici Rudolfa Maistra na Dobravi?

"Absolutno. Pa še nasproti pomnika povojnim pobojem bi stala. Meščansko pokopališče imamo v Mariboru na Pobrežju in tja spada tudi Maistrova grobnica."

Takega stika mesta z vinogradi, kot ga ima Maribor, pravite, nima nobeno mesto. Izjema je samo še Stuttgart, kjer pa to mnogo bolje izkoriščajo. Piramida je povsem degradirana.

"Žal je vinograd na Piramidi danes povsem zapuščen, zarašča se. Pa gre za identiteto mesta! Mestna občina bi jo morala pridobiti v lastništvo. Ravno sem za Večerova Pisma bralcev napisal članek o zaraščanju kmetijskih zemljišč pri nas. Z ekološkega stališča zaraščanje ni problematično, saj gre za regeneracijo gozda, problem pa so pionirske rastline, ki so zelo agresivne. Ko sem še hodil na mednarodne seminarje krajinske arhitekture, so nam predavatelji kazali, kako se po svetu kulturna krajina zarašča. Takrat smo bili prepričani, da se pri nas to ne bo zgodilo. Pa poglejmo sedaj. Tudi mestni gozdovi, kot so Betnavski, Stražunski, Tezenski in Studenški, bi morali biti v občinski lasti. Tedanji direktor Term Maribor Krešimir Čabrijan je hotel v stražunski gramoznici narediti mariborske terme in spremeniti gozd v park. Zazidalni in ureditveni načrt sta bila pripravljena, a je potem vse padlo v vodo."

Je kak izmed vaših 150 projektov, ki vas je še posebej zaznamoval?

"V negativnem smislu se spomnim melioracij v Slovenskih goricah, Prekmurju, pa v Vipavski dolini, na skupni površini 5000 hektarjev. S temi melioracijami smo, proti mojim načelom, ustvarili kulturne stepe. Vsi krajinski vzorci, ki jih tvori vegetacija, so se uničili, zdaj pa so težava vetrovi, ki povzročajo eolsko erozijo. Vse to dokazuje, kako pomembna je krajinska stroka in kakšne posledice so, če ni upoštevana. Zelo ponosen pa sem, tako kot na Tri ribnike, na sosesko S31 na Pobrežju in na sistem zelenja Maribor - jug pa na pokopališče v Vuzenici, ki so ga kot primer dobre prakse uvrstili v učbenik Urbanistično planiranje dr. Andreja Pogačnika in v knjigo The New European Landscape avtorja Michaela Lancasterja, izdano v Veliki Britaniji leta 1994. Tudi drevorede sem delal, na Poljanah pa Vrbansko cesto in z arhitektom Ljubom Humkom nasad ob Gosposvetski cesti. Drevored, veste, je linijska zasaditev ene rastlinske vrste v ulici, nasad pa iz različnih rastlinskih vrst. Zdaj pa sta v drevoredih dve rastlinski vrsti, kot na primer v Gregorčičevi in Smetanovi ulici."

Nekoč smo imeli mestnega krajinskega arhitekta, vi ste to bili dolga leta. Zdaj ga nimamo več, imamo pa arboristko. Odkar ste vi odšli, krajinskega arhitekta nimamo več?

"Župan Alojz Križman me je imenoval za krajinskega arhitekta Maribora. Da, zdaj imamo pa arboristko. Arborist mora skrbeti za stanje dreves v mestu, ne more pa prostorsko umeščati in določati rastlin. Ve se, kaj je delo enega in drugega. Poglejte samo različne vrste dreves na Štukljevem trgu. Pozna se, da nimamo mestnega krajinskega arhitekta. Moti me, da se moji mladi kolegi iz stroke, ki jih je v Mariboru kar nekaj, nič ne oglašajo. Izjema je Robert Gostinčar. Če pogledamo samo natečaj za Lent. Premalo je zelenja, ker verjetno krajinski arhitekt ni sodeloval. Pri načrtovanju obrečnega prostora je treba biti zelo pozoren, da se ne zakrivajo zanimive fasade. Ni enostavno posaditi dreves, a zelenje je izjemno pomemben element, ki ob reki ne sme manjkati."

Zadnji poseg v mariborski Mestni park je bil leta 1972, zdaj mestni arhitekt govori o potrebnem "face liftingu" parka. V enem od številnih javnih pisem, ki jih redno objavljate v Večeru, ste zapisali, da je park v razsulu, 150-letna vegetacija propada ...

"Vegetacija je ostarela. Potrebujemo dober načrt prenove Mestnega parka, ki bo opredelil zamenjavo vegetacije, obnovo poti in klopi ter ostale mikro urbane opreme, bivšega čofotalnika in otroških igrišč. Problem v Mariboru je tudi prostorska umestitev spomenikov. Štukljev spomenik v parku je zelo slabo postavljen. Tudi Slomškov spomenik je na zelo neprimernem kraju. Sam sem se zavzemal za postavitev tega spomenika ob zahodni fasadi stolnice ali pa ob vhodu v škofijo. A so mi tedaj na škofiji rekli, da ga potem ne bodo financirali. In sedaj stoji na željo škofije pač v parku, a na manj vidni legi. Za Kardeljev spomenik sem določil lokacijo pred novim Vekšem, a je Pepca Kardelj zahtevala njegovo postavitev v parku. Še danes bi mogoče stal, če bi bil pred fakulteto. Arhitekt Janko Zadravec je naredil krasno rešitev za spomenik generalu Maistru na novem platoju, vzhodno od fontane, pred Prvo gimnazijo. Za njegovo idejo sva se zavzemala skupaj s kolegom arhitektom Bogdanom Reichenbergom, a je obveljala odločitev direktorja Pokrajinskega muzeja, dr. Sergeja Vrišerja, da mora stati na trati. Večkrat sem krvavi pot potil. Škoda, da nimamo zbrane številne projektne dokumentacije, ki leži v arhivu ZUM-a. Bilo bi jo zanimivo pregledati."

Kako pa ocenjujete novo ureditev Glavnega trga v Mariboru?

"Krasna ureditev, edino drevesa so zelo slabo izbrana. V podaljšku Gosposke so trepetlike, ki bodo dvigovale tlakovce. Trepetlika je pionirska rastlina, ki bi jo bilo treba zasaditi drugače. Drevesa, ki so jih zasadili na Koroški, pa bodo sčasoma zakrila fasade. Namesto senčnikov pred lokali na trgu bi lahko zasadili drevesa z dežnikasto krošnjo, na primer javor globosum, cigarovec nana ali akacijo umbraculifera. A na drevesih ni reklam in posledično ne denarja! Svetil pa ne bi sodil, čeprav bi sam raje imel kakšna srednjeveška svetila. A to je stvar arhitektov in natečaja. Maribor ima veliko vrst mikro urbane opreme. Vso bi morali poenotiti, vsaj po območjih. Ljubljana je celo za poenotenje razpisala natečaj. Sam sem že v osemdesetih letih zahteval poenotenje mikro urbane opreme. A ni bilo posluha, zdaj pa imamo sračje gnezdo različnih klopi, korit, konfinov, košev za smeti, tlakov, skal ... Tudi s projektom Zgodbe o klopeh in ljudeh se ne strinjam. Klopi večinoma niso uporabne in tudi ne atestirane."

Kot diplomirani agronom ste se najprej zaposlili pri Vrtnarstvu Maribor?

"Štiri leta sem bil tam in se veliko naučil. Moj šef Ivo Dolinšek je bil enkraten. Ko sem prišel po diplomi, mi je svetoval, naj se eno leto samo učim iz prakse. Moja prva naloga leta 1971 je bila obnova travišča v Mestnem parku. Potem sem tri leta in pol učil varstvo rastlin in biologijo na Tehniški kmetijski šoli, leta 1976 pa sem se redno zaposlil na Zavodu za urbanizem, s katerim sem že nekaj časa sodeloval."

Vaše rojstvo 1942. v Gradcu in zgodnja mladost sta zaznamovana s tragiko vojne, izgube?

"Očeta so ustrelili kot talca v mariborskih zaporih devetnajst dni pred mojim rojstvom. Mama se je takoj za tem, visoko noseča, pred okupatorjem zatekla v Gradec. Oče je bil rudarski inženir. Aretiran je bil v Velenju, od koder je bila doma moja mama. Oče je bil umetniška duša. Bil je velik prijatelj kiparja Ivana Meštrovića, celo v Split je hodil k njemu. V Kamniku, od koder je izviral, je veliko prijateljeval s slikarjem Miho Malešem, v Ljubljani, kjer je študiral montanistiko, pa tudi z Jakopičem in Jamo. Tudi sam je slikal in pesnil. Doma so ga pač prisilili, da je šel študirat nekaj bolj uporabnega. Vprašanje je, kako bi on vplival name, če bi ostal živ. Po mojem rojstvu sva bila z mamo eno leto v Gradcu in dve leti in pol na Češkem, kamor je mama z menoj zbežala iz Gradca. Jeseni 1945. leta sva se vrnila v Velenje. Mama se je ponovno poročila, zopet z rudarskim inženirjem. Preselili smo se v Hrastnik. V gimnazijo sem hodil v Trbovlje. Po študiju sem v Mariboru služil vojaščino pa tudi prvo službo sem dobil tukaj. Maribor mi je bil takoj všeč. Tukaj sem ostal in si ustvaril dom in družino. Torej, Maribor je bil moja izbira. Žena, ki je domačinka, še zmeraj trdi, da jaz še nisem čisti Mariborčan. Hitro me pogruntajo po dialektu, da nisem čisto od tod. A sam se imam za čistega Mariborčana. Nisem hotel v Ljubljano, kamor se me večkrat vabili."