(INTERVJU) Prvi poveljnik učnega centra v Pekrah Andrej Kocbek: Prva žrtev je morala biti na naši strani

S kakšnimi občutki zrete na 30. obletnico pekrskih dogodkov?

"Čutim se počaščenega, da sem lahko bil zraven, ne samo pri pekrskih dogodkih, ampak že prej, pri manevrski strukturi narodne zaščite. Udeleženi v teh zgodovinskih dogodkih smo lahko ponosni, da smo dali, kar se je od nas pričakovalo. Pekre so bile prvo frontalno vojaško soočenje Slovenije z JLA, bile so test in dokaz, da bo Beograd preko JLA tudi z orožjem hotel posegati v osamosvojitveni proces Slovenije. To se je sicer pokazalo že pred tem, z razoroževanjem TO in nameščanjem JLA lojalnih kadrov v Slovenijo. Agresivna obkolitev učnega centra in ultimati so imeli namen šokiranja, ustrahovanja in vdaje na naši strani. A njihov namen se jim je sfižil, ker niso računali na našo odločnost. Na eni strani oklepniki in veliko oboroženih vojakov JLA, na drugi nebogljeni rekruti, člani poveljstva centra ter teritorialci, ki so nas varovali in branili. Zmagala je naša morala, upanje in zaupanje samih vase. Izjemno pomembna dodana vrednost so bili krajani Peker in občani Maribora, ki so Beogradu pokazali, da le ni tako, kot so jim prigovarjali v poveljstvu JLA v Mariboru. Spoznali so, da se ne predamo. Vse ultimativne zahteve oficirjev JLA po izročitvi nabornikov, njihove dokumentacije in častnika za področje varnosti sem odločno zavrnil. Takrat je še vse potekalo brez prisotnosti medijev, a s strah zbujajočimi oklepnimi vozili in na strel pripravljenimi vojaki. V obdobju takoj po obkolitvi sta mi bili dani samo dve možnosti. Ali brezpogojna predaja ali pa vztrajati. Vdaja mi niti slučajno ni prišla na misel. Ta bi lahko pomenila povsem drugačno, tragično nadaljevanje osamosvojitve Slovenije."

Omenjate ponos, na kaj iz tistega časa, ko ste imeli kot poveljnik učnega centra veliko odgovornost, pa ste najbolj ponosni?

"Predvsem na svoje sodelavke in sodelavce, ki so bili z mano in so me podpirali pri delu. Imel sem tudi veliko podporo v republiškem štabu. Pa na pogumne teritorialce, da so nas zaščitili in varovali. Moj ponos je vezan še na nabornike, ki so vzdržali in odslužili vojaški rok v neponovljivih okoliščinah in pogojih. Ponosen sem, da v času usposabljanja nismo imeli nobene strelne ali druge resne poškodbe, pri čemer smo izvedli 300 kilometrov pohodov, prevozili čez tisoč kilometrov s kamioni in preživeli več kot 40 dni na terenu zunaj Peker. Je bila to sreča? Deloma da, večinoma pa naša zagnanost, naše zaupanje in hotenje, da želimo to obdobje prestati živi in zdravi."

Iz prestolnice so prišla takšna in drugačna navodila, poveljniki TO pa ste se bolj zanašali na lastno presojo in v svojih ravnanjih izkazali veliko modrosti. Je bilo to glavno, da ni bilo eskalacije napetosti, agresije in (veliko) žrtev?

"Rezultate so dali naše vojaško strokovno znanje, iznajdljivost in prilagajanje situaciji. Znanje in izkušnje, tako moje kot mojih kolegov, so pokazale, da smo se tudi v JLA marsičesa naučili, s tem pa že takrat tudi dobro spoznali nasprotnika. V trenutkih napetosti sem sodelavce vedno miril, svojih reakcij nisem usmerjal v konfrontacijo. Zavedal sem se, da tega ne smem, saj je bila JLA proti nam vojaško superiorna, a moralno nestabilna. V mislih sem imel ves čas navodilo nadrejenega, da v soočenju nikakor ne smemo prvi povzročiti žrtev na strani JLA. Kar je pomenilo, da mora biti prva žrtev na naši strani. Če bi jo povzročili mi, bi namreč Beograd pred jugoslovansko in mednarodno javnostjo dobil argument, da slovenske paravojaške enote napadajo regularne sile Jugoslavije, in bi lahko opravičil svojo agresivnost do Slovenije in blatenje njene podobe v mednarodni skupnosti.

Velikega pomena pri izvajanju moje vloge vodje centra pri obkolitvi so bili mediji. Njihova prisotnost nas je navdala z olajšanjem in upanjem v naš uspeh. Če bi se izvedel napad na center, bi bilo posneto in svet bi to videl. Ob nevarnostih smo zato tudi imeli predvideno klicanje na Večer, Delo, Dnevnik, RTV."

Imajo pekrski dogodki danes ustrezno veljavo?

"V regiji in Mariboru vsekakor. Mestna občina Maribor se zelo dostojno vede do tega dogodka, razglasila ga je celo za enega od štirih spominskih dnevov občine. Žalosti pa me, da se na ravni države, čeprav je šlo za eno prvih vojaških in ključnih dejanj osamosvojitvenega procesa, ti dogodki premalo cenijo. Ko veterani po šolah predavamo o osamosvojitvenih procesih, vidimo, da naš izobraževalni sistem skromno posega v to pomembno zgodovinsko obdobje. Pa ne mislim, da bi morali iz osamosvojitve narediti epopejo, vendar vsak narod ima ključne dogodke, na katere je dobro ohranjati zgodovinski spomin. Pekrski dogodki so nedvomno vredni tega spomina."

S soborci ste ostali povezani, se še srečujete?

"V prvih letih po pekrskih dogodkih je bilo to druženje pristno, tovariško. Ponosni smo bili, res smo se dobro počutili. Sčasoma pa se je to, tudi zaradi njih samih in politizacije pri posameznikih, začelo krhati. Tiste prejšnje pristnosti ni več. Opažam zagrenjenost, ki ni vezana le na naš medsebojni odnos, ampak tudi na njihovo socialno stanje, na pričakovanja, ki so jih imeli, spoštovanje do njih ... Slovenci bi morali ceniti svojo zgodovino, ne pa jo mrcvariti iz političnih vzgibov. Veliko se govori o spravi, vendar mislim, da spravo spretno izkoriščajo eni in drugi. Potrebna sta pomiritev in priznanje vseh plati narodove zgodovine. Bratomorna vojna ni bila po celi Sloveniji, nova generacija nima s tem nič, štetje kosti je ne zanima. Pomembna jim je prihodnost."

Kako danes, ko nas pretresa epidemija, vidite našo družbenopolitično realnost v primerjavi s pričakovanji, ki ste jih imeli leta 1991, ko je bila ambicija, da Slovenija postane najboljša različica same sebe?

"Kot državljanu mi ni všeč, da smo v državi, katere samostojnost smo si z visoko stopnjo enotnosti in sodelovanja izborili, danes zelo razdeljeni, nismo sposobni strpnega dialoga in dogovarjanja o dobrobiti za državljanke in državljane. Državna politika se je odtujila od ljudi, uveljavlja se strankokracija, izvoljeni politiki na položajih državo jemljejo kot plen in ne kot svojo obveznost delati dobra dela za vse ljudi ter v skupno korist naše skupnosti. Namesto krepitve medsebojne solidarnosti se krepi le interes za doseganje lastnih ciljev.

Ambicije dobre učenke Slovenije, ki smo jih imeli zase in drugi do nas, so razvodenele. Žalosti me, da nas prištevajo med države neke druge trojke, v primerjavi s katerimi smo bili ob vstopu v EU v ospredju. Zakaj je tako, se ve, a se ne zmoremo izviti iz tega. Ljudi se loteva apatija, nočemo se izpostaviti, tudi če hodijo po nas. Pogrešam zavest o pripadnosti domovini in državi ter odgovornost za njen obstoj in razvoj. Vsi mi, ki smo svojo zgodovinsko dolžnost izpolnili in priborili neodvisnost in suverenost, zahtevamo odgovorno politiko za prihodnje rodove. Napočil je čas, da pride do kadrovske prenove, oblast naj prevzame nova generacija, primerna za sodobne izzive in varnejšo prihodnost znotraj EU."