(INTERVJU) Uroš Krajnc, direktor Centra za sluh in govor Maribor: "Stavim na srčnost. Vsak potem lahko malo stisne"

Dober mesec ste direktor Centra za sluh in govor Maribor (CSGM). Izbrani ste bili med štirimi kandidati. S čim ste prepričali svet zavoda?

"Ta razpis se je ponavljal. Kandidatov je bilo kar nekaj. Konkretnega odgovora na vaše vprašanje ne poznam. Dobil sem sklep o izboru. Bil sem vesel. Ne bom rekel, da presenečen. Verjetno sem jih prepričal s svojim videnjem osnovnih pogojev delovanja zavoda za prihodnje. Izpostavil sem odnos z zaposlenimi in seveda s starši, uporabniki in predvsem ključno stranko, našimi otroki."

Šlo bo za precej drugačno delo, kot ste ga vajeni. Ste pravnik, dolga leta ste delali na Pošti kot direktor področja kadrovskih in pravnih zadev.

"Pri prejšnjem delodajalcu sem šel od spodaj navzgor skozi ves spekter vodenja večjega podjetja. Nazadnje sem bil direktor upravljanja s človeškimi viri, reševali smo kadrovsko problematiko podjetja. Vodenje zaposlenih in odnos z zaposlenimi sta bila srž moje kariere doslej, zato menim, da bom s tem znanjem lahko tukaj uspešno krmaril. Problematika kadrov tukaj je še bolj zahtevna kot tam, ne glede na to, da gre za manjši kolektiv."

Torej to ni samo vmesna postaja pred naslednjo stopničko?

"Tukaj bi bil previden. Absolutno je moj osnovni namen, da pomagam. Rad delam z ljudmi. Zavod ima zelo lepo in bogato zgodovino, dober imidž, njegovo poslanstvo je poznano širši Sloveniji, res sem ponosen, da sem bil izbran in da lahko delam s temi srčnimi ljudmi. Redkokje srečaš toliko ljudi, ki so takšne pozitivne narave. Zato želim to energijo vzdrževati in nimam namena nikamor oditi, dokler bo tako. Vidim tudi precej izzivov, ne le z novogradnjo, ki se velikokrat pojavlja v medijih."

Novogradnja v Parku mladih, ki jo omenjate, je vaša prioriteta. Gre za projekt, ki ga CSGM čaka že leta. Končno se je začelo premikati, a se je zapletalo z revizijami, kar dve je morala presoditi Državna revizijska komisija. V kateri fazi je projekt zdaj, se torej končno nadaljuje?

"Zavod je lani praznoval 60 let svojega obstoja. In od prvega dne se že ukvarjajo s prostorsko problematiko, selili so se z ene lokacije na drugo. Ta prostorska rešitev nikoli ni bila dokončna. Smo utesnjeni. V kateri fazi je projekt, težko odgovorim, ker je investitor ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Omenjena druga revizija je bila rešena tako, da je naročnik javnega natečaja uspel, torej je bila revizija zavrnjena. Pričakujem, da bomo v prihodnjih dneh imeli sestanke na ministrstvu, kjer bomo dorekli nadaljnje korake."

Projekt, vreden 18,3 milijona evrov, je padel iz evropskega Načrta za okrevanje in odpornost, ker naj ne bi bil končan pravočasno. Je denar že zagotovljen v celoti?

"Projekt načrtuje in sredstva zagotavlja ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (MVI) oziroma država, ki je lastnik nepremičnine, mi smo le uporabnik. Obljube so. Ne vem pa, koliko lahko obljubam zaupamo, glede na to, da je veliko odprtih projektov. Z zavedanjem, da je ta projekt resnično potreben, za njim stojimo vsi in ga podpiramo. Za zdaj smo na dobri poti, da ga izpeljemo do konca."

Bo projekt kaj okrnjen, ker ni denarja EU?

"Za zdaj nimamo nobenih takih indicev."

Kaj pa bo z vašo vilo?

"Tudi to bo povedalo MVI. Ni še nič dorečenega. Mi se po idejni zasnovi v celoti preselimo, tukaj CSGM potem ne bo imel več prostorov."

Kakšna pa je časovnica in kaj točno bo pridobitev pomenila za CSGM?

"Če se zadeve ne bi zapletale in bodo ustrezna sredstva na razpolago, bi po optimistični verziji upal napovedati, da bo stavba stala do leta 2027/28. Mi se želimo oziroma moramo prostorsko razširiti, če želimo nuditi kvalitetne storitve. Danes s težavo zagotavljamo izvajanje vseh storitev. Število otrok v vrtcu in osnovni šoli se drastično povečuje. Samo v zadnjih petih letih je bilo v naše programe usmerjenih 30 do 40 odstotkov več otrok. Tudi napotitev v zdravstveno enoto je več. "

Odmikanje tega projekta in prostorska stiska imata posledice za vaše uporabnike. Delno delujete kar v študentskem domu na Gosposvetski cesti, kjer so v učilnice preurejene študentske sobe in skupni prostori. Učilnice so prehodne, premajhne, akustično neprimerne … Nimate telovadnice, najemate UŠC. Tudi tukaj v vili v Vinarski ulici so otroci v zelo majhnih prostorih. Zdi se prav neverjetno, da eden od treh tovrstnih zavodov v državi deluje v takih pogojih.

"Na dislocirani enoti Gosposvetska gostuje 30 oddelkov šole, deset oddelkov šole in vrtec pa so na enoti Vinarska. V obeh enotah smo ustvarili pogoje v skladu z zmožnostmi, ki so na razpolago. Število učencev se, kot rečeno, povečuje vsako leto. Seveda ne moremo in niti ne želimo reči, da nečesa ne bomo izvajali ali da bi omejevali prihod otrok v naše programe. Zaradi prostorske stiske pa žal ne moremo zadovoljiti vseh potreb. Dokler ne dobimo novih prostorov, bomo morali nekako shajati. Z danes na jutri se žal takih stvari ne da rešiti."

Govorilo se je tudi o začasni rešitvi v smislu logopedskih ambulant v kontejnerjih na vašem vrtu.

"To je bila začasna rešitev. Dva zabojnika smo preuredili v ambulante, namenjene zdravstveni enoti, ki smo jih namenili uporabi v času epidemije covida-19. Žal je prostorska stiska tako velika, da jih bomo morali ponovno aktivirati, ko se kadrovska ekipa popolni. Vse sile je treba usmeriti v to, da se projekt novega objekta premakne in čim prej izpelje ter da se pod eno streho ponovno združijo vrtec, osnovna šola in zdravstvena enota, kar omogoča vrhunsko obravnavo, kot si jo naši uporabniki zaslužijo."

Še na eno pomembno kljukico čakate že dolgo. CSGM je na "čakalni listi" za strokovni center za avtizem. Gre za izjemno pomemben segment, za zelo zahtevno populacijo otrok s posebnimi potrebami, ki tudi z leti narašča. Kako kaže s tem?

"Na CSGM smo izvajali pilotni projekt Strokovni center za avtizem, ki ga je financirala Evropska unija do 30. septembra 2020. Namen projekta je bil opredeliti potrebne kadrovske in materialne vire za izvajanje storitev strokovnega centra, ki bi bil sistemska podpora celostni obravnavi otrok in mladostnikov z avtizmom.

Želimo si in delamo v smeri strokovnega centra kot središča strokovnjakov, ki bodo z novimi rešitvami in strategijami ter metodami dela nudili podporo otrokom in mladostnikom z avtizmom, hkrati pa tudi celovito podporo njihovim družinam, vrtcem in šolam ter drugim institucijam, ki delajo z otroki oziroma mladostniki z avtizmom. Strokovni center bo povezovalna institucija med zdravstvom, socialo, vzgojno-izobraževalnimi ustanovami in družino. To CSGM s svojo zasnovo že leta dela na področju sluha in govora."

Kadrovska stiska je velik izziv. Logopedi so že vrsto let deficitarni poklic. Na drugi strani pa se odpira s tem tudi prostor za privatizacijo teh storitev. Prav nedavno se je v Mariboru odprla Logopedska hiška. Je to za vas neugodna konkurenca ali dobrodošla dopolnitev?

"Samozavestno lahko rečem, da se konkurence ne bojim. Edini v tem prostoru imamo kvalitetno, multidisciplinarno storitev, strokovnjake, ki se povezujejo tudi z UKC Maribor. Na nekaterih področjih smo pionirji. Imamo tradicijo in zgodovino. Računati, da bo prihodnost odvisna samo od tega, seveda ni realno. Vseeno opozarjam na kadrovsko strukturo. V prihodnjih letih se bo veliko logopedov upokojilo, lahko, da jih bo nekaj tudi zamenjalo službe iz takšnih ali drugačnih razlogov. Na trgu logopedov ni konkurence. In tega profila je bistveno premalo za naš prostor. Za 'produkcijo' kadrov pa je zadolžena ljubljanska pedagoška fakulteta."

Je na potezi ministrstvo, da odredi povečanje vpisa, kot na medicini in psihologiji ?

"Vpis je nedvomno treba povečati, saj tako omogočiš institucijam, kot je naša, da svobodno zadihajo. Letno imamo že zdaj 5200 obdelanih pacientov v 27.500 pregledih. Se bo pa to število še povečevalo, saj je vedno več otrok z različnimi primanjkljaji, posebnostmi. Prepoznavanje in diagnostika sta vedno boljša, slediti mora tudi obravnava, za kar je potreben ustrezno izobražen kader. Zaposleni v našem zavodu so visoko usposobljeni, z bogatimi izkušnjami, pridobljenimi v praksi, so inovatorji na mnogih področjih, srčni in empatični. A ko kateri od njih odide (upokojevanje, novi izzivi), je iskanje novega sodelavca pravi izziv, saj ustreznih prijav na razpis praktično ni."

Kje vidite rešitev?

"Kot ste že povedali, s povečanjem vpisa, kot so to storili na obeh medicinskih fakultetah in psihologiji ter tako odprli prostor pridobivanju novega kadra in tudi konkurenčnosti oziroma možnosti izbire najboljšega kandidata. Tudi če gre del zdravnikov potem delat v tujino, še vedno ostane dovolj baze. Mi pa te baze praktično nimamo."

Kar je slabo za otroke, ki potrebujejo obravnavo. Že zdaj se zelo čaka. Na to opozarjajo starši, društva, tudi varuhinja pacientovih pravic. Ko se zato zamika obravnave, je to za otroka, ki je v tej situaciji, nezaslišano.

"To je velika težava. Za zdaj izpolnjujemo planske obveznosti do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zagotovo pa je tukaj prostor, kjer je možno z ustrezno kadrovsko politiko veliko narediti v dobrobit uporabnikov. Opozarjati ni dovolj. Mi svoj del naloge opravimo. Dejstvo pa je, če imaš neko normalno situacijo, dokler ni nekih nepričakovanih odsotnosti, zadeve dobro delujejo. Ko se pojavijo odsotnosti, pa se sistem poruši. Ljudi, ki so že obremenjeni, obremeniš še bolj. Začnejo izgorevati in na koncu lahko zadeva pade. Tega si ne želimo. Eno je ta srčnost, na katero stavim. Klima v zavodu je dobra. To je pogoj. Vsak potem lahko malo stisne. Ne more pa to stiskanje trajati v nedogled. Zato se moramo dotakniti tudi plačne politike, ki je popolnoma nestimulativna. Tudi v javnem zdravstvu ter vzgoji in šolstvu mora biti konkurenca in morajo biti dobri kadri ustrezno nagrajeni. Žal nimamo vzvodov, da bi ljudi lahko motivirali. V službo ljudje na koncu koncev hodijo tudi zaradi zaslužka. Tudi ta pozitivna klima ugasne, če ni ustrezne stimulativne plačne politike. Za zdaj sicer te zadeve relativno dobro blažimo."

Je dolgoročna rešitev v popolni inkluziji otrok s slušnimi težavami v običajnih šolah?

"Vprašanje. Do tega sem sam skeptičen. Premalo sem sicer strokovno podkovan, da bi lahko o tem sodil. Inkluzija oziroma vključujoča šola je imperativ in želja vseh, a ne za vsako ceno in za vsakega otroka. Še vedno je veliko otrok, ki potrebujejo poseben pristop in usposobljene strokovnjake za optimalen razvoj. Manko ustreznih strokovnjakov pa pesti tako specialne ustanove kot običajne šole."

Naglušni otroci, ki hodijo v običajne šole, so sicer upravičeni do spremljevalcev, ampak le za 30 ur. Zdi se, da se za te otroke bori zelo malo ljudi. Društva, starši in zavodi, kot je vaš. Ker gre za vpetost med več resorjev, pa se zdi, da pogosto izvisijo.

"Vi govorite o pravicah, ki pripadajo gluhim na splošno. Vsakemu gluhemu pripada 30 vavčerjev, kar pomeni poplačilo stroškov tolmačenja v obsegu 30 ur letno za individualne potrebe gluhega. Dijakom in študentom, ki zaradi potreb, povezanih s šolanjem, potrebujejo povečan obseg storitev tolmačenja, pripada 100 vavčerjev, kar pomeni, da lahko uveljavljajo plačilo storitev tolmačenja skupaj največ 100 ur letno. Toda otroci v vrtcu in učenci v šoli s posebnimi potrebami imajo v odločbi o usmeritvi opredeljene tudi prilagoditve, ki jih v šoli potrebujejo, lahko pa tudi dodatno strokovno pomoč. Ta se izvaja kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj, učna pomoč in svetovalna storitev. Učna pomoč se praviloma izvaja tedensko, vendar skupno število ur naj ne bi preseglo pet ur tedensko, od tega mora biti vsaj ena ura svetovalne storitve. Gluhim in naglušnim učencem, ki so uporabniki slovenskega znakovnega jezika (SZJ), pripada tudi tolmač za SZJ. Želimo si, da bi pomoč izvajali usposobljeni strokovnjaki, in tako se spet vrnem na zagotavljanje kadrov.

Status tolmačev in njihovo vključevanje v šolo pa se pravkar zakonsko urejata. MVI je decembra 2020 ustanovil delovno skupino za pripravo umestitve SZJ v predšolsko, osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje. Na podlagi tega poteka pri nas spremljava uporabe SZJ v šoli s strani Zavoda Republike Slovenije za šolstvo."

Društvo za gluhe in naglušne obstaja že 90 let, vaš center 60 let.

"Govorim o statusu SZJ v Sloveniji. Pri noveli zakona o osnovnem šolstvu je napredek pri otrocih s posebnimi potrebami. Prepričan sem, da ministrstvo vleče ustrezne poteze. Sprememba zakona uvaja pouk slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih. Omogoča se organizacija počitniškega varstva za otroke s posebnimi potrebami in s tem rešuje problematika težavnejšega vključevanja otrok s posebnimi potrebami v ostale organizirane oblike varstva. Ureja se namreč možnost bolj prilagodljivih oblik izobraževanja. Na našem centru imamo v prilagojenem programu z EIS za gluhe in naglušne otroke sedem učencev."

Privatizacija.

"Ki se je ne bojimo s strokovnega vidika, ker smo tukaj v vrhu. Nismo pa v vrhu po stimulacijskih plačnih modelih in delovnem okolju. Na to tveganje moramo biti pripravljeni in ga poskušati ustaviti. Na koncu noben lep nov prostor ne pomaga, če ni kvalitetnega kadra, ki bi izvajal storitve. Zato nas poleg prostorske stiske čaka ta izziv. Smo sicer le en zavod, politika se sprejema na nivoju države."

V šolstvu je precej nejevolje zaradi nove zakonodaje, ki omogoča vstop v šolstvo tudi nekvalificiranim. Pri otrocih s posebnimi potrebami je lahko to še posebno težavno. Boste v luči kadrovske stiske upoštevali zakon ali strogo gledali na stroko?

"Želimo si in se trudimo zaposlovati usposobljen kader, ki pa ga, kot smo ugotavljali, na trgu ni dovolj. Vsak učitelj pri nas mora, ob osnovni izobrazbi učitelj razrednega oziroma predmetnega pouka, v najkrajšem možnem času še pridobiti ustrezno izobrazbo za delo z učenci s posebnimi potrebami (defektološka dokvalifikacija ali inkluzivna pedagogika). Osnovna paradigma mojega razmišljanja pa je, da se učiš vse življenje. To velja tudi za naše zaposlene. Spodbujamo, organiziramo in podpiramo vse vrste izobraževanj, ki delavce opolnomočijo pri delu s tako zahtevno in raznoliko populacijo otrok."

Kar je lahko past. Poglejmo področje psihoterapije, ki ni regulirano in lahko kdorkoli opravi krajše izobraževanje, pa je na trgu izenačen z nekom, ki je študiral psihologijo.

"Se strinjam. Dejstvo pa je, da smo pri kreiranju resursov, ki jih bomo potrebovali, očitno zgrešili. Na eni strani je preveč določenih profilov, manjka pa logopedov, zdravnikov, vzgojiteljev in učiteljev s specifičnimi znanji … Tega ne moreš reševati na način, da rečeš, da nečesa ne boš delal. Če danes ne morem dobiti logopeda in psihiatra, bodo na koncu to delali tisti, ki so v sistemu. Ki gredo potem preko svojih meja, da vidijo na koncu žar v očeh naših najmlajših. Osebni angažma je pri nas res močno prisoten. Ampak to ne more trajati v nedogled. Strateško, na nivoju države, je treba identifiticati manko in začeti polniti kadrovski bazen. Gledati pa moramo ne dve leti, ampak 15 let naprej."

Kje pa vidite možnost zapolnitve te vrzeli pri tehnologiji?

"To bo moralo iti z roko v roki. Ne znam si predstavljati, da bo umetna inteligenca reševala problem otrok s posebnimi potrebami. Smo živa bitja in osebni angažma bo vedno prisoten. Da pa sledimo razvoju tehnologije, nesporno dokazuje naš diagnostično-rehabilitacijski tim za polžev vsadek, ki je pionirsko začel rehabilitacijo otrok in odraslih s polževim vsadkom in sodeluje z UKC Maribor. Naši strokovni delavci vključujejo v svoje delo vse tehnološke pridobitve, ki pripomorejo k rehabilitaciji otrok in odraslih, pri tem pa se zavedajo, da smo socialna bitja in da se optimalno razvijamo samo v sobivanju."