Intervju z Anjo Golob: Z Mariborom flirtava, čuj

Ne bom po dobrem mesecu življenja v mestu ljudem, ki tu živijo desetletja, solila pameti. Ne!" je nekje proti koncu pogovora rekla Anja Golob. V Mariboru je tri tedne. Za intervju sva se dogovorila takoj. Ena, dve, tri in že sva bila v Living Roomu. Edini pogoj pesnice, letnik 1976, dobitnice dveh Jenkovih nagrad za zbirki Vesa v zgibi (2014) in Didaskalije k dihanju (2016), urednice založbe VigeVageKnjige, dramaturginje, prevajalke? Da k intervjuju ne objavimo fotografije, temveč karikaturo. Seveda. Pa naj bo ... Zakaj pa ne? Artiš.
"A že zdaj mi je žal, da me bo ta naivni idealizem o Mariboru, ki me zdaj še drži, spustil. Bila sem že marsikje, ampak tovrstne dobrodušne robate norosti nisem izkusila še nikjer. To se mora realizirati v umetnosti, to je ključno. Glej, tam so mariborski fotografi, živ spomenik, zaščititi bi jih morali!" je pokazala proti oknu. "Od kod ste to vzeli? Pa Davida, pesnika za piskri, pa vso to kreativnost v zraku, pa ... ?" V njeni prihajajoči pesniški zbirki bo ob samozaložbi pisalo - 2019, Maribor.
Anja, kakšen je Maribor?
"Pa super, čuj!"
Zelo všeč vam je beseda "čuj". Kako (bi) funkcionira(l) kot pesniška figura?
"Heh, 'čuj' je moja moja prva lekcija iz štajerščine. Ob svoj podpis pod maili sem ga domontirala, za vajo. Štajerščine se sicer učim tudi z navdušenim rednim spremljanjem štajerskega argoja. Po novem nosim pulover z napisom 'Jebeno' - gledajo me sicer malo čudno, ko grem čez mesto, ampak me niti ne moti, čuj."
Kaj vas je pripeljalo sem?
"Ljubljana (smeh). Prestolnico imam povsem rada, ampak naenkrat tam zame ni bilo več prostora. Odšla sem zaradi njene turistične in stanovanjske politike, zlasti airbnbja, saj so se stanovanja tako podražila, da si najemnine nisem več niti mogla niti hotela privoščiti. Zdi se mi skrajno nedopustno, da Ljubljana dopušča nekontrolirano višanje najemnin in daje prednost turistom pred lokalci in študentarijo - ker to najemnina 500 evrov plus stroški za garsonjero namreč je."
Torej ko postane Ljubljana predraga, se seli v Maribor?
"Ne. Jaz sem, ko sem se odločala, kam se seliti, Maribor izbrala povsem zavestno."

Medena tedna

V vsakem mestu je drugače, če si v njem kot turist, zlasti za en dan, kot če ostaneš. Kakšen je Maribor drugi dan?
"Še boljši, ker zagrabi. Pri meni so 'medeni tedni' z mestom trajali ne en dan, marveč kaka dva tedna, nato pa je, pričakovano, udarilo realno življenje. Imela sem pričakovanja, kako bo, seveda, vendar se stvari vedno odvijejo drugače, kot kakor si zamišljamo. Je pa res, da v mesto nisem prispela kot popolna neznanka, zaradi branj poezije in pisanja so me nekateri poznali že od prej. A podarjenega mi je bilo bolj malo - in mesto je tudi takšno: nič ni podarjeno. Počasi gre, to ljubezensko razmerje z mestom ti je morebiti dano, a zgolj kot možnost, ki jo moraš upravičiti. Zdi se mi, da Mariboru dolgo nosiš rože, preden ti odpre duri."
Smo dejansko v praksi, ne le pregovorno odprti?
"Jaz sem bila dobesedno prvi dan - oziroma večer, mariborska ustreznica je večer - krasno sprejeta, a vem, da to ni vsakodnevnost. Tu ti nič od tega, kar je zares, kar je pomembno, trajno, ne bo dano na lepe oči, kar spoštujem in cenim, ker se mi zdi prav, da se je za stvari treba potruditi, da niso samoumevne. Poleg tega, kot pravi star čebelji pregovor, kar se hitro vžge, se hitro pogasi. Mentaliteta tukajšnjih ljudi mi je blizu, všeč mi je, da so po eni strani resnično prijazni, a po drugi tudi nedostopni, ostri ali trdi. Srečam tudi aroganco, pasivno agresijo, amaterizem, a ne bi rekla, da prevladujejo ali da jih je več kot sicer, morda so samo drugače zašpiljeni, ubrani na drug ton, ki mi je osebno boleč. Tu bi seveda rekli, da sem samo razvajena, heh. No, o tem govorim. Sama sem prišla sem, ker sem si želela neposrednega srečanja z mestom. Izkazalo se je, da bi si težko naredila večjo uslugo, ravno v tem času sem namreč zaključevala svojo četrto pesniško zbirko. Potrebovala sem točno to izkušnjo. Po tem, ko sem se preselila, sem jo končala v dveh tednih."

Skoraj kap

Kak(šn)o literarno mesto je Maribor?
"Ima zelo živo sceno, veliko ljudi se tako ali drugače ukvarja z literaturo, veliko je zelo različnih iniciativ na področju umetnosti, kar je sijajno, saj je skrajno redko in bi mestu moralo biti ne le v ponos, temveč bi moralo to aktivno podpirati. Mesto bi se moralo dičiti s svojo umetnostjo, jo dati na vse promocijske materiale, prva reklama so posamezniki, nevladniki, neodvisna scena, ki je izjemno močna. Po drugi strani pa me je skoraj kap, ko sem šla prvič v mariborsko knjižnico!"
Ker da je zgolj takšna kot na Prevaljah?
"Na oddelku s poezijo se ne moreš obrniti, ja. Za mesto je popolna sramota, da to dopušča. Če mesto ne razume, kaj pomeni biti mesto, in za to ne prevzame odgovornosti, potem ni mesto. Sama sem z vasi, kar zame ni pejorativna oznaka, vas me je naredila in izoblikovala, ne govorim o tem, temveč da Maribor pa de facto je drugo največje mesto v državi, mi pa se pogovarjamo, ali bi razširili knjižnico in zgradili artkino, da ni knjigarne, kjer bi male založbe pod normalnimi pogoji prodajale svoje knjige?! Knjigarna, človek, v kateri so knjige, ne šalčke. Pogovarjamo se o tem, ali artkino bo?! Brutalno! To ni nekaj, o čemer bi se pogovarjali. Mesto svojim prebivalcem omogoča umetnost, sicer ni mesto. Ljubljana v tem oziru mesto je."

"Maridren"

Kaj vam je doslej dala mariborska kultura?
"Šla sem, recimo, gledat Peera Gynta v SNG Maribor. Kot da bi nekdo stresel svet in ga nazaj sestavil! Sama sebe sem že med odmorom mentalno oklofutala, ker tega nisem videla že prej. Samo čakam, kdaj bo spet na programu, ker bom na vseh ponovitvah. To je bil moment, ko se mi je zazdelo noro, da je to možno, da je to možno tukaj. Kakšna radost! Pa čakam na kak koncert v Satchmu. Tudi sicer so mi ljudje zelo prijazno pokazali, kje se kaj dogaja. Sem sredi postopka odkrivanja. (Smeh.)"
V katerem delu mesta stanujete?
"Na levem bregu."
Je urban, živahen, siv, turoben?
"Dala si bom delati majico Maridren, ki zelo dobro opisuje, kakšno je mesto med tednom zvečer. Rečete vi tudi gužvi 'dren'? Mi rečemo. Všeč mi je samotnost temačnih ulic, po katerih lahko hodiš v neskončnost in ne srečaš nikogar. Sproščenost in pristop do življenja tu mi je všeč. Ko nekdo da nekaj težkega skozi, kot se je zgodilo temu mestu, in se ponovno postavlja na noge, se to pozna. Vidi se tako na mestu kot na ljudeh."
Kako?
"Nekaj je v zraku. Za zunanjega opazovalca je domala nemogoče opisati, ljudje tu pa v hipu vedo, o čem govorim, ko rečem, to je Maribor. Grem v trafiko po cajtnge in stopim ven drugačen človek. Grem čez trg in dva razpravljata, eden naenkrat reče - nena se tak unterfuzlaj, čuj! Sedim v čajnici in zraven mene mularija razpravlja o Leibnizu in predsokratikih. Sredi dneva, ob čaju. Da reke sploh ne omenjam. The Maribor state of mind."

"Mam jaz to čez!"

Kako pa si razlagate navado "jaz mam to (čez)"? Tadej Toš pravi, da smo si s Primorci baje zelo podobni, ampak da tam še ni slišal, da bi kdo rekel "daj še vsem tu, kar bojo".
"Heh, to lekcijo sem pa najprej vzela! Upam sicer, da navada ne izhaja iz nekega zdravljenja kompleksa, ko bi se ljudje radi trdoglavo postavili, češ, ima-se-može-se. Jaz jo v bistvu razumem drugače, nekako v registru veselega in pristnega slavljenja življenja - družimo se, lepo se imamo, fajn nam je skup, mam jaz to čez, ne bo nam zdaj neki račun kvaril večera, denar ni tako bistven, tu nekje smo, se mi zdi."
Pa tista druga plat mesta, ki ste jo omenili?
"Jo opazim, seveda. V neki pretekli kolumni v Večeru, ki jih zdaj žal ne pišem več, sem zapisala, da obstajajo tudi transspolni ljudje, čeprav je bila poanta kolumne povsem drugje, pa so se ljudje spravili na točno ta del: kaj te ova govori, čuj? To sem v Ljubljani občutila mehkeje. Če imam z Mariborom kak problem, potem je ta, da sem premehka in jih znam zato fasati, ker mi mesto tega verjetno ne bo dovolilo."
Moraš biti trd, surov?
"Očitno tudi. Premalo časa sem tukaj, morda bom čez kak mesec ugotovila, da mi mesto ne pusti, da sem takšna, kakršna sem, in da od mene pričakuje in zahteva le to, da se ne smem pustiti zjebat'. Ampak ne da se mi nenehno tekmovati v kazanju mišic, nimam časa za to in ne zanima me. Obstaja mora tudi polje, kjer si lahko mehak, občutljiv in nežen. Sama vse to v Mariboru vidim, celo z zaprtimi očmi. A vidi to Maribor sam v sebi in ali si to dopusti biti, je pa drugo vprašanje."
Torej če malo izstopaš, jih dobiš po glavi?
"Tega še ne vem, prekratek čas sem tukaj. Ampak če bi jemala kredit za stanovanje, bi me zdaj od Maribora odvrnilo tisto, o čemer sem govorila prej: da ni knjižnice, kina, knjigarne, še kakšnega gledališča."
Koliko novih ljudi ste spoznali?
"Hm. Nisem sicer tip človeka, ki gre zadnji z gavde, bolj sedim v kotu in žulim svoj drink, ampak vidim pa, da mesto možnosti spoznavanja ponuja, da je odprto in da ima smisel za humor. Nekaj ljudi, ki tu živijo, sem poznala že prej, z njimi se zdaj več družim. Koga novega sem pa tudi spoznala. (Smeh.)"

Maribor je sedanjost

Vas je presenetilo, da se je na vašo pesniško delavnico prijavilo ...?
"(Navdušeno vskoči v besedo) ... Dvanajst ljudi? Me je, seveda. In prav to govori, kakšno mesto je Maribor. Ne samo, da se jih je dvanajst prijavilo, ampak jih je deset naredilo domačo nalogo pred drugim srečanjem, kar se mi zdi povsem fascinantno. Izgubljam stavo, kolikšen bo na delavnici osip, za zdaj imam izjemno fajn skupino, ne bi si mogla želeti boljše. Ko sem prišla sem, se mi je zdelo, da moram mestu kaj dati tudi nazaj, ko me je že tako dobrotljivo sprejelo. Priložnost sem zagrabila z obema rokama. V treh tednih, odkar sem prišla v Maribor s tremi škatlami in potovalko, nam je uspelo narediti vse od ideje do izvedbe. Tri tedne! Pri tem me je skrajno pozitivno presenetilo, kako hitro so se odzvali v MKC-ju in v Vetrinjskem dvoru. V Ljubljani takega prostora ni."
Ponudili ste možnost, da udeleženci plačajo za vsako od osmih srečanj od enega do petih evrov. Je dal kdo več kot evro?
"Je. Imamo kozarec, v katerega ljudje dajo, kolikor lahko, ne vem pa, koliko da kdo. Plačilna politika je namenjena eni sami stvari: da se ljudje naučijo, da njihovo delo ni zastonj. Ko oni plačajo za moje delo, se naučijo, da bodo znali za svoje delo zahtevati plačilo. Delavnica je skupek vaj - to je ena od njih."
Kako razumete geslo "Maribor is the future"?
"Spremenila bi ga predvsem v Maribor is now, Maribor je sedanjost, je zdaj - zame v tem trenutku tudi kar se da dobesedno."