Je stroga, a tudi popustljiva in otroci to cenijo in spoštujejo. Veliko se šali, tako ji uspe ohranjati sproščeno in pozitivno vzdušje v razredu. Sabina Ozmec prizna, da je že malo utrujena, a da jo učenci ohranjajo mladostno. Pri 60 letih ideje še vedno vrejo iz nje. Lani je za pedagoško delo in predanost učencem, kolektivu, stroki in šoli prejela Šilihovo priznanje. Letošnji prejemniki priznanj bodo znani v začetku oktobra.
Fakulteta ne pripravi na razred
Spominja se, kako je bilo na začetku. Ko je pri 22 letih stopila v razred, so se ji porušili skoraj vsi stereotipi. "Na resnično delo v razredu te fakulteta ne pripravi. Ko prideš v razred, ugotoviš, da avtoriteta ne pride sama od sebe. Vsi otroci niso ubogali, niso delali domačih nalog, klepetali so. Si lahko mislite? (Se glasno nasmeji, op. a.) Takrat sem bila kar malo poklapana. Saj je zdaj enako, isto poskušajo. Želeli so me malo osmešiti in so me spraševali, kako se v nemščini reče to in ono. Ko si začetnik, si revež. Imaš znanje, ni pa to niti slučajno tisto, kar bi potreboval v razredu. Z leti pridobiš prakso in vidiš, kaj vžge. Če se delaš pametnega, če ne poslušaš otrok, če jim ne verjameš, te to drago stane. Jaz jim vedno rečem: 'Vsak dan se naučim nekaj od vas in upam, da tudi vi od mene.' Marsikaj me naučijo. Vsak dan je presenečenje. Res sem hvaležna za to," razlaga.
Četrt stoletja je poučevala nemščino. Ob spremembi prvega tujega jezika na OŠ Rače se zadnjih 13 let trudi in predaja znanje slovenskega jezika. Prizna, da je bil prehod težak, a zdaj uživa. Rada ima slovenski jezik, obožuje literaturo, a obžaluje, da je nemški jezik izgubil veljavo na tej šoli in postal drugi tuji jezik. "Angleščina obdaja otroke in odrasle povsod. Nemščina pa je jezik naše sosede in mnogi otroci, ko odrastejo, gredo v Avstrijo v službo. Velikokrat mi rečejo: 'Kaj nas niste malo bolj prijeli, zdaj pa se moram učiti nemščino.' Sicer pa najboljši učitelj je okolica. Mi, učitelji, smo moderatorji, ki otroke učimo, kako naj se učijo in kje naj poiščejo znanje."
Tudi plonkanja se morajo naučiti, je jasna. Včasih se pošali in v razredu vpraša, ali mora organizirati krožek plonkanja. "V življenju moraš znati plonkati, samo pametno, ne tako, da te učitelj vidi, jim rečem," pravi in se smeji. Koliko ji zaupajo, pove dejstvo, da ko so se vrnili v šolske klopi po učenju od doma, so ji kar sami povedali, kako so plonkali. Če ji tako zaupajo, ji pustijo priti blizu in ji zaupajo tudi osebne skrbi. Otrokom je neizmerno predana. Najbrž se tudi tako oblikuje njen pristni odnos z učenci. In tudi s starši, s katerimi nikoli ni imela večjih nesoglasij.
Kaj je danes učiteljeva avtoriteta?
"Učitelj si avtoriteto pridobi s svojim nastopom. Predvsem pa s tem, da ne obljublja nekaj, česar ne more narediti. Da se drži pravil. Da včasih tudi popusti, ampak pove, da to ne more biti vedno. Da se približa mladim, ampak jim zna postaviti meje. In spoštovati mora učence, ker če jih ne spoštuje, ga tudi oni ne spoštujejo. Pa da se ne pretvarja, da je vseved. Če vedo, da si ti zmotljiv, se lahko tudi oni zmotijo. In če se zmotim, priznam, da sem se zmotila. Sram bi me bilo, če bi trdila drugače. Da učenci vedo, kaj zahtevaš. Če pa prestopijo mejo, takrat jim je pač treba povedati, da vsega si pa ne smejo dovoliti," našteje Sabina Ozmec.
Nekatere vsebine je treba skrčiti
Kar nekaj sprememb šolskega prostora je doživela v slabih štirih desetletjih poučevanja. "Spremembe so vedno dobrodošle. Toda nikoli nisem doživela, da bi bolj prisluhnili praktikom pri načrtovanju učnega načrta, da bi skrčili nekatere učne vsebine. Želela bi, da bi bilo več časa za utrjevanje, za stvari, ki morda niso v učnem načrtu, pa so za življenje tudi pomembne. Otroci pa morajo tako danes vpijati veliko informacij in znanja. Želela bi več časa za privzgajanje ljubezni do materinščine. Učenci slovenščine nimajo preveč radi, ker ne berejo preveč radi, ker je pri slovenščini še vedno domača naloga, ker ima predmet v tednu precej ur in ker je ne nazadnje zahtevna. Ampak mi se še vedno pošalimo v razredu, se pogovarjamo še o čem drugem, ne samo o snovi, čeprav sem tudi sitna in vztrajna. Branje prinaša besedni zaklad in lepše izražanje. Pravopis in slovnica sta za življenje potrebna. Neke stvari moramo znati in obvladati in to je pri slovenščini velika začetnica, ki se je vsako leto na novo učimo in jo pozabijo, ko so pri geografiji, kajti Afrika se piše tudi pri geografiji z veliko začetnico," pove Sabina Ozmec.
Rada ima literaturo. Za literaturo navdušuje učence, ki se na mnogih literarnih natečajih izkažejo kot najboljši literati. Vsako leto na šoli pod njenim vodstvom razpišejo šolski literarni natečaj ob dnevu poezije. Na njeno pobudo so uvedli, da v devetem razredu najuspešnejši ustvarjalci prejmejo zbirko s svojimi najboljšimi literarnimi prispevki. Na šolo vsako leto povabijo zanimive ljudi, ki pritegnejo otroke, da jih vzpodbudijo in navdušijo za bralno značko. Tudi to je njena zasluga. Letos bo to Boštjan Gorenc - Pižama.
Ob začetku šolskega leta sporoča učencem, staršem, kolegom učiteljem, ministrici: "Izobraževanje je pomembno. Strašno bi si želela, da ostanemo v šoli. Medsebojni odnosi so na našem področju zelo pomembni. Ne obupajmo, čeprav smo včasih jezni na vse skupaj. Želela bi si, da bi se naša ministrica večkrat oglasila, da bi jo večkrat videli. Verjamem, da je z nami, ampak jo pogrešamo v javnosti. Želela bi si, da bi učitelji dobili malo več veljave. Starše bi prosila, da držijo z nami, tudi če so kdaj jezni na nas. Naj pred otroki ne govorijo proti nam, ker si tako drug drugemu delamo težave. Otrokom pa le, naj uživajo v mladosti, pa četudi je z maskami."
