Anita Kirbiš
Malečničan z dušo in srcem Franc Duh bo v teh dneh praznoval okrogli jubilej, 80 let. Ne gre dvomiti, da bo družba ob slavljencu velika, saj ga ni Malečničana, ki ne bi poznal Lanceja, kakor ga kličejo prijatelji. Od mladosti je aktiven na skorajda vseh področjih v svojem domačem kraju - od nogometa do gasilstva, rancarije in flosarstva, je pohodnik in planinec ter dolgoletni delavec v vodstvu Krajevne skupnosti Malečnik. Tukaj je bil tudi zaposlen zadnjih 20 let pred upokojitvijo ter za opravljeno dobil najvišje priznanje krajevne skupnosti zlati Petrov ključ.
"Človek mora svoj čas, ki mu je namenjen za časa življenja, izkoristiti maksimalno, biti koristen sebi in družbi. Že od otroštva sem nenehno v gibanju, vedno med ljudmi, kujem ideje in iz življenjskih izkušenj tudi rešitve. In tako čil in v dobri kondiciji dočakaš zrela leta. Še preden sem se upokojil, sem imel v glavi že izdelan načrt, kaj bom še počel v zasluženem pokoju," pa pravi Duh, ki na dolgih sprehodih s psom ob Dravi razmišlja o vsem mogočem, skrbi za kraj še zmeraj ni odložil.
Vnuki so že flosarji
Duh ni nikoli zapustil rodnega Šempetra, kakor se je nekdaj imenoval Malečnik. Tukaj živi že četrti rod Duhovih, ki so imeli nekoč zadnji mlin na reki Dravi. Oče, izučen krojač, je nato delal kot poštni uslužbenec, 40 let je tudi igral pri poštni godbi, mama pa je gospodinjila in skrbela za družino. Rodili so se štirje fantje, vendar sta dva umrla že majhna. Lanca se je izučil za mizarja oziroma lesarskega tehnika in bil najprej zaposlen pri Marlesu. Leta 1967 se je poročil s svojo Marijo, s katero imata dva otroka, tri vnuke in štiri pravnuke, ki so jima v največje veselje. Vsi trije vnuki Nejc, Luka in Žiga so že tudi krščeni dravski flosarji.
"Človek mora biti koristen sebi in družbi"
Nekoč je bila ranca, pomožen, rešilni čoln pri splavarjenju, pri vsaki hiši. Izdelovala sta jih že Duhov dedek in oče. Kmetje so tako prevažali pridelke čez reko, uporabna je bila tudi pri ribolovu. Rancarija in splavarjenje segata v Malečniku daleč v preteklost, kakor je staro naseljevanje tod ob mogočni Dravi. Zaradi izgradnje hidroelektrarne v Zlatoličju je bil tok reke speljan v kanal, splavov tukaj ni več, mogoča pa je še vožnja z rancami kot turistična atrakcija v tistem naravnem delu Drave, ki se v vsej svoji lepoti vije od Malečnika proti Ptuju. Rancarsko društvo Malečnik je bilo ustanovljeno leta 1994 in ves čas mu predseduje prekaljeni rancar Franc Duh. Do danes so izdelali že več kot 200 ranc. Ne gre prezreti, da je Festival Lent v Mariboru začel nastajati tudi ob množičnih spustih s flosi po Dravi, kar so obudili pred kakšnimi 40 leti.
Duh je tudi član in v nadzornem odboru Turističnega društva Maribor in Mariborskih flosarjev. In s tem že dobra štiri desetletja tudi nepogrešljiv pri vožnjah s splavom od Koblerjevega zaliva do Lenta. S splavarji so lani izvedli že 38. splavarski krst, Duh pa je bil pomemben del ekipe pri obnovi in izdelavi splavov, tudi velikega hlodovca, ki je lani nastal pred mostom na Mariborski otok. Zadnjič je splav po reki Dravi odpeljal les do Barscha na Madžarskem leta 1968. In prav na tem splavu je bil tudi Duh, danes še edini živeči iz tiste posadke. Za izjemno delo na področju turizma je leta 2019 prejel zlati znak Štajerske turistične zveze, leta 2001 priznanje Turistične zveze Slovenije.
Nogometaš in nogometni funkcionar
Že kot osnovnošolec se je vključil v PGD Šempeter oziroma Malečnik in se ob tem tudi izobraževal (opravil gasilske tečaje, tečaj za vodjo čolna, reševanja iz vode) ter napredoval do poveljnika gasilske enote, bil je član upravnega odbora PGD, danes ima status gasilca veterana. Za svoje plemenito delo v PGD je prejel številna priznanja ob jubilejih društva, leta 1989 je od Gasilske zveze Slovenije prejel odlikovanje za hrabrost, leta 2019 pa listino o častnem članstvu.
Tudi nogometa v kraju ni bilo brez Duha. Ob koncu leta 1950 so fantje igrali na gostilniškem vrtu Sande, nato pa se z ranco ali brodom vozili na travnike v Zrkovce. V letih 1958-1959 so si sami uredili igrišče v Berlu (današnji športni park Malečnik). Leta 1960, nekaj mesecev pred NK Maribor, pa so že registrirali NK Malečnik, kateremu je kot prva predsedovala ženska. Aktivno je Duh igral do leta 1980. Leta 1984 je pridobil diplomo z uspešno opravljenim izpitom za trenerja nogometa ter bil trener NK Malečnik do leta 1990. Leta 2005 je bila ustanovljena Nogometna šola NK Malečnik, kjer je bil prvi in dolgoletni vodja. Bil je tudi gonilna sila pri izgradnji športnih objektov. Še vedno je predsednik nadzornega odbora v klubu. Bil je tudi v več odborih in komisijah pri Medobčinski nogometni zvezi (MNZ) Maribor. Deset let je bil predsednik organizacijskega odbora malonogometnega novoletnega turnirja v dvorani Tabor (izkupiček je bil namenjen za mlajše selekcije). Pod okriljem MNZ Maribor je v zimskih počitnicah deset let organiziral in vodil nogometno šolo v Malem Lošinju. V okviru pobratenja Kraljeva z MNZ Maribor, je bil vrsto let organizator srečanj nogometnih ekip v Kraljevu in zato prejemnik priznanja Bratstvo i jedinstvo Kraljevo 88. Deloval je tudi v organih Nogometne zveze Slovenije in Zveze nogometnih trenerjev Slovenije. Aprila 2016 je prejel priznanje zaslužni član zveze nogometnih trenerjev Slovenije.
Poskrbel za več poti po Lošinju
Navdušen nad naravo se je že od mladosti zapisal tudi pohodništvu in planinarjenju. Leta 1986 je bil med ustanovnimi člani Planinskega društva Jakoba Aljaža, od leta 2007 je predsednik društva. Planinaril je po številnih slovenskih vrhovih in nekajkrat osvojil tudi Triglav, se potepal po Črni gori, Velebitu in splavaril po reki Tari. Novembra 2004 je prejel srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije. Celih 40 let organizirano vodi ljubitelje pohodništva na Lošinj in Cres. Leta 2014 je ob občinskem prazniku Malega Lošinja postal častni občan, kamor se vsako leto z največjim veseljem vrača.
In njegovih udejstvovanj kar ni konca. V mlajših letih je, ob ustanovitvi, pel v MoPZ Franceta Marolta Malečnik. Vključeval se je v Ljudsko mladino, vrsto let je član Rdečega križa Malečnik, danes je tudi član Društva upokojencev Malečnik. Štirideset let je bil tudi sodnik porotnik na okrajnem in okrožnem sodišču v Mariboru in bil priča številnim sodnim procesom, ki bi jih najraje kar pozabil, pravi.
Kot dolgoletnemu tajniku KS Malečnik so mu ljudje in njegov Malečnik še prioriteta, ni mu vseeno, kaj se v kraju dogaja. O svojem delu je izdal celo almanah Mojih 15 let v KS Malečnik. Veliko je pripomogel k ureditvi kraja, širitvi vodovodnega in kanalizacijskega omrežja, telefonski priključki so bili nekoč prava redkost, kraj ni imel mrliške vežice, tudi društva niso imela primernih prostorov. Z vaščani se je nato po mukah, da so marsikaj postorili, veselil vseh novih pridobitev in razvoja kraja. Ne gre pozabiti, da je bil leta 1976 "glavni" pri demonstracijah za zaporo nevarne ceste pod Meljskih hribom, kar je privedlo do izgradnje malečniškega mostu, pa upokojitvi pa vseh njegovih prizadevanj ob najhujših poplavah leta 2012, ko se je Drava dvignila za osem metrov.
Med osamosvojitveno vojno, leta 1991, se je aktivno vključeval tudi v obrambo, zaščito in reševanje ter za prizadevanja prejel zahvalo Občine Maribor, danes ima tudi status vojnega veterana. Z veseljem se spominja tudi obiska bivšega predsednika države Milana Kučana z ženo Štefko leta 1992 pa na številne rešene socialne stiske družin. Hvaležen je, da mu dobro služi zdravje, saj se skoraj pod vse te dejavnosti lahko podpiše s "še aktiven". Mu bo ob vsem ostalo še časa za pisanje spominov, avtobiografije, kar tli v njem?
