Iz Štajerca: Slikar aktov nima težav pri iskanju modelov za poziranje

Vojko Kumer se od oktobra s svojimi deli predstavlja tudi v graščini v Oplotnici. Na ogled so različna njegova dela, poudarek je na portretih. "Zato me je zelo presenetilo, da je bila graščina na dan otvoritve polna, prišli so obiskovalci iz različnih krajev Slovenije, iz Šentilja, Lovrenca, Ljubljane, Celja, Maribora ... Odprtje je popestrila Ojstriška gospoda. Pred časom so me povabili v svoje vrste in postal sem njihov dvorski slikar. Po vsej Sloveniji hodimo na srednjeveške prireditve. Imamo se lepo, predvsem gre za prijetna druženja, na katerih spoznamo precej ljudi," pravi mojster, ki živi v naselju Malahorna v občini Oplotnica.

Za sabo ima že ogromno razstav, več kot sto. Z veseljem se odzove tudi povabilom na likovne kolonije. Sam je organiziral kolonijo na otoku Braču na Hrvaškem. "Slikam in se družim z umetniki, ki v slikarstvu nekaj pomenijo. Tako se izpopolnjujemo. Gre tudi za druženja, pridobivanje izkušenj in novih poznanstev. Če le imam čas, se rad udeležim takšnih srečanj," pravi. Med drugim je dve leti zapored sodeloval na dobrodelnem bazarju na sedežu zveze Nato v Bruslju.

Brez tečajev in mentorjev

Slikar je želel postati že od mladih nog. "Kot otrok sem opazoval zelo lepo poslikano cerkev v Čadramu. Vsi so se čudili, kako so mojstri lahko naredili nekaj tako izjemnega, meni pa je delovalo zelo enostavno. Neverjetno mi je bilo, zakaj se sploh čudijo. Ko sem šel k maši, nisem poslušal župnika, ampak sem gledal po stropih, naštudiral sem vsako sliko. Vse sem imel v glavi, zato mi je bilo kasneje veliko lažje slikati kapelice. Te imam v malem prstu," pojasnjuje. Čeprav je uspešno opravil izpit na Srednji oblikovalni šoli v Ljubljani, mu ni bilo dano nadaljevati na akademiji. Oče ga je dal učiti za mizarja. "A ni mi dalo miru, želel sem slikati. Rekel pa sem – če bom slikal tako kot nekateri, neham takoj. Čez noč sem se spremenil. V življenju nisem imel nobenega slikarskega tečaja in nobenega mentorja. Imel pa sem talent, da sem znal ugotoviti, kaj je pravilno in kaj ni. Znal sem opazovati slike na razstavah in jih kasneje tudi naštudirati. Ko sem gledal znane mojstre na razstavah, sem se spraševal, zakaj so nekaj naredili tako, zakaj ne drugače," še pove samouk.

Ko še ni veliko hodil po likovnih kolonijah po Sloveniji, je slikal krajino samo v domači okolici. "Zdelo se mi je pomembno, da je poslikan domači kraj. Poslikal sem tudi ogromno kapelic v bližnji in daljni okolici. Sicer pa me motiv krajine dolgočasi, ker je preveč enostaven. Veliko raje slikam ljudi, kar je precej bolj zahtevno." Včlanil se je v Likovno društvo Slovenske Konjice, kjer pa so mu rekli, da slikanje ljudi ni zanj, ampak za akademske slikarje. "Zadal sem si cilj, da bom to obvladal. Nabavil sem literaturo in začel študirati. Bil sem dovolj trmast in vztrajen, da sem naštudiral anatomijo, kar nikakor ni bilo enostavno. Vsi slikarji bi radi slikali akt, kar pa je zelo zahtevno. Zato sem zelo ponosen, da mi je uspelo in da sem ravno za akt pridobil certifikat kakovosti. Tudi sam vidim, kako napredujem. Na leto naslikam en realistični akt ali dva. Eno sliko modela naredim realistično, pri drugih delih se igram in grem v popolno abstrakcijo," razlaga.

Modeli ga poznajo in mu zaupajo

Prvi dogovori z modeli niso bili enostavni. Dekleta, ki so mu pozirala, so ga prosila, naj jim na sliki zakrije obraz. Zdaj je povsem drugače, ženske prihajajo same. "Nimam profesionalnega modela, to so prijateljice, ženske, ki me poznajo in mi zaupajo. Vse so tudi zelo izobražene in uspešne na svojih področjih. S svojimi partnerji ponosno pridejo na razstave. Ena od njih, Suzana Kodrič, zdaj celo vodi otvoritve mojih razstav. Zelo je pogumna, saj na razstavah ponosno pove, da je bila moj model," razlaga Kumer. Pri poziranju nastanejo tudi smešne situacije: "Enkrat me je ena punca vprašala, kako dolgo bo trajalo slikanje. V šali sem ji rekel, da bova največ časa porabila, ker se bo počasi slačila."

Slikar iz Malahorne se je izpopolnjeval tudi s slikanjem kopij del francoskega umetnika Renoirja. K sodelovanju ga je povabil Slovenec, akademski slikar Marcel Valentini, ki je živel v Milanu. "Akademski slikarji iz Italije so želeli, da bi bile slike čim bolj originalne in kvalitetne. To je bila zame mala akademija. Pri vsaki sliki so mi povedali, kaj bi še lahko naredil, da bi se originalu še bolj približal. Na primer, naslikal sem akt. Anatomsko je bilo vse v redu. Kljub temu pa mi je slikar dejal, da se ne vidi, da je pod kožo kri. Povedal mi je, naj si zapomnim, da je pod kožo krvavo meso," pravi o zanimivi izkušnji.

Vojko Kumer je zelo ponosen na mnenja priznanih slovenskih slikarjev. "Zelo me je pohvalil France Slana. Miro Zupančič, profesor z akademije v New Yorku, mi je dejal, da takšnega akta, kot ga naslikam jaz, sam ne bi nikoli znal ustvariti. Akademska slikarka Vanda Žužek, ki je bila dolgoletna tajnica Zveze likovnih društev Slovenije, mi je napisala, da sem s svojim sodelovanjem pripomogel h kvaliteti Zlate palete. Rad se spomnim tudi likovnih prijateljevanj v Slovenskih Konjicah, na katerih so sodelovali sami akademski slikarji. Čeprav nisem akademski slikar, sem bil povabljen na srečanja. Vsako leto smo slikali tudi akt. Akademska slikarka Jasna Kozar me je svojim kolegom predstavila z besedami - to je Vojko Kumer, najboljši slikar aktov v Sloveniji," zadovoljno pove. Kozarjeva je med drugim izpostavila, kako pogumno je slikanje po živih ženskih modelih, zlasti v okolju, v katerem živi.

Kljub številnim priznanjem, ki jih je prejel za ustvarjanje, prave podpore države ni dobil. Ko je bil zaposlen v podjetju Lip v Oplotnici, je veliko ustvarjal, imel je tudi veliko razstav. "Želel sem pridobiti status samostojnega kulturnega delavca. Podatke sem poslal na ministrstvo, od koder pa sem dobil odgovor, da ne delam za slovensko kulturo in da statusa ne morem dobiti. Zraven so bili napisani tisti, ki so status dobili. Zanimivo je, da so bili vsi iz Ljubljane in okolice. Zdaj, ko se me našli in me potrebujejo, pa je že prepozno," pravi.

Kumer pravzaprav slika malo, zato pa je hiter. "Vse delam v prvo, hitro in kvalitetno. Ni pomemben čas, ampak rezultat," pravi in zaključi, da mora biti vsaka njegova slika takšna, da jo lahko zagovarja pred vsakim slikarskim mojstrom.