Zastavljanje vprašanja zakaj, kot sem vedno spraševala mamo, ta radovednost, želja po najdenju odgovorov, mi je ostala, dr. Simona Kostanjšek Brglez, umetnostna zgodovinarka, pojasni razloge za odločitev za svoj poklic. Začela je sicer s študijem na oddelku za likovno umetnost, a že kmalu ugotovila, da jo bolj kot ustvarjanje umetniških del zanima njihovo raziskovanje: "Med pripravami na izpit v drugem letniku se mi je začelo dozdevati, da bo umetnostna zgodovina tisto pravo, v četrtem letniku pa dvoma ni bilo več." Njen radovedni duh jo vodi tudi k sodelovanju pri številnih projektih, zlasti v Slovenski Bistrici. Zaposlena je sicer v Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU.
Že desetletje sodeluje pri projektu Dnevi evropske kulturne dediščine, svoja spoznanja in zanimivosti tudi redno objavlja v lokalnih medijih. Meni, da je pomembno, da prebivalci poznajo zgodovino in dediščino okolja, v katerem živijo. "V enem trenutku sem se vprašala, kaj sploh vem o svojem kraju in njegovi dediščini. Ugotovila sem, da skoraj nič. To je bil nekakšen klic, da začnem raziskovati in izsledke predstavljati ljudem. Verjamem v to, da lahko človek tisto, kar (s)pozna, tudi ceni in tako oblikuje primeren odnos do dediščine, kar dolgoročno prispeva k njeni ohranitvi. Zaželeno je tudi, da bodo ljudje to znanje znali prenašati svojim otrokom, sorodnikom in prijateljem," pravi Kostanjšek Brglezova.
Kako so živeli nekoč
V prvem znanstvenem članku, objavljenem leta 2011, se je posvetila delu baročnega kiparja Franca Krištofa. Ugotovila je, da je ta mariborski kipar avtor skoraj vseh kipov v slovenskobistriški Marijini cerkvi. Njegov kiparski opus raziskuje še naprej in pripravlja obširnejšo razpravo. Od aprila 2019 v okviru projekta Umetnost za turizem, umetnostnozgodovinske vsebine kot podlaga razvoju trajnostnega turizma vzhodne Slovenije, ki ga sofinancirata ministrstvo za izobraževanje in šport ter Evropski sklad za regionalni razvoj, pripravlja različne zadeve.
Ena teh, ki je pritegnila tudi pozornost širše javnosti, je dokumentarna fotografska razstava Preobrazbe mesta - Slovenska Bistrica med 18. stoletjem in letom 2020, ki je na ogled tudi na spletni strani projekta. Na razstavi so stavbe obdelane z umetnostnozgodovinskega vidika, upoštevani sta prejšnja in zdajšnja namembnost, predstavljeni so številni obrtniki, meščani, plemstvo, vse pospremljeno s primerjalnimi fotografijami nekoč in danes. Ker se s stavbno dediščino, posameznimi umetniškimi deli in zgodovino Slovenske Bistrice ukvarja že vrsto let, začela je že v diplomski nalogi pred enajstimi leti, je imela za to razstavo na voljo precej gradiva, pravi. "Ko je kolega Sašo Jug, on je tudi avtor preostalih fotografij, objavil prvo primerjalno fotografijo Slovenske Bistrice, sem rekla, da bi bilo zelo smiselno narediti primerjavo, kakšno je bilo mesto v času nastanka prve fotografije in kakšno je zdaj. V kratkem času sem pripravila koncept ter začela dodatno raziskovati in pripravljati besedila. Razstava bo kmalu objavljena tudi v knjižni obliki."
Ko je služba hobi
Raziskovanje preteklosti na različnih področjih ni le služba umetnostne zgodovinarke, ampak tudi način življenja. Simona Kostanjšek Brglez pravi, da se vseskozi ukvarja s svojim hobijem, "kar je darilo". "Z družino načrtujemo predvsem takšne izlete, da vključimo oglede kakšnih gradov, dvorcev, cerkva, samostanov," pove. Rada pa ima tudi sprehode v naravi.
Umetnostna zgodovinarka je zaslužna tudi za to, da je marca letos izšla zloženka z zemljevidoma Jernejeve poti in Slovenske Bistrice. Za publikacijo je napisala besedila, avtor idejne zasnove pa je Milan Sajko iz turistične agencije Sajko Turizem: "Ta projekt je namenjen povezavi znanosti in gospodarstva ter prenosu v praktično uporabo, ideja o povezavi umetnostne zgodovine s turizmom se mi je zdela zelo dobra. Res sem vesela, da so rezultati vidni, da projekt dosega svoj namen." Po njenih besedah je Jernejeva pot posebna tudi zato, ker združuje naravno in kulturno dediščino. Glavne postojanke na poti so cerkve in kapele, župnijska cerkev svetega Jerneja in štiri podružnice, ki so jim kasneje pridružili še kapelo svete Ane. "Ta še edina ni opremljena z informativno tablo, a bo kmalu, na njej bo reproducirana tudi velika dragocenost te kapele, oltarna slika Matere Božje z Detetom iz druge polovice 18. stoletja. Gre v bistvu za preoblečen portret, za podobo cesarice Marije Terezije s prestolonaslednikom," pojasnjuje Kostanjšek Brglezova.
Ob tablah pri cerkvah so pot opremili tudi z rumeno-belimi markacijami, letos še z znakom Jernejeve poti, v pripravi so prav tako usmerjevalne table. Tako lahko zainteresirani pot prehodijo tudi sami ali pri turistični agenciji Sajko Turizem rezervirajo celodnevni vodeni izlet z obogatenimi vsebinami. Pred kratkim je sogovornica vodila petnajst obiskovalcev. "Ob umetnostnih spomenikih so jih posebno pritegnili miti, legende, zgodbe, čudovita narava. Predvsem tisti, ki so prišli iz oddaljenih krajev, so bili zelo navdušeni nad gostoljubnostjo domačinov. V Ritoznoju so nas sprejeli zelo odprto," zadovoljno ugotavlja. Tovrstne dogodke bodo zato nadaljevali, produkt, ki je prav tako del projekta Umetnost za turizem, pa bo ostal v ponudbi agencije Sajko Turizem tudi po izteku projekta.
Umetnostna zgodovinarka je prav tako sodelovala pri označitvi devetih drevoredov v Slovenski Bistrici in jih umestila v zgodovinski kontekst. "Zdaj načrtujemo pripravo zemljevida oziroma brošure, v kateri bodo drevoredi predstavljeni. Naknadno smo izvedeli za še nekaj drevoredov, tako da jih bo v brošuro najverjetneje vključenih štirinajst. Tudi to je lahko zanimiva izkušnja za turiste," meni.
Nekoč izjemno pomembno mesto
Kot poudarja, je bila Slovenska Bistrica od srednjega veka zelo pomembno mesto, a danes si težko predstavljamo njen takratni pomen: "Ima izjemno lego ob nekdanji glavni cesti, ki je povezovala Dunaj in Trst, zato je bila vedno tranzitna. Skozi mesto je vseskozi potekal živahen promet, obrt in trgovina sta cveteli, zato se je lahko hitro razvijalo. Stagnacija se je začela šele sredi 19. stoletja, ko je bila Južna železnica speljana več kilometrov stran. Sicer so to poskušali leta 1908 nadoknaditi z vzpostavitvijo lokalne železnice, ki je Slovensko Bistrico povezovala s Črešnjevcem na Južni železnici, ampak se ni izšlo po pričakovanjih, zato so progo po manj kot 60 letih opustili. Je pa res, da se v zadnjih desetletjih mesto znova prebuja, zaradi bližine avtoceste je spet zelo priljubljeno za življenje v njem."
Simona Kostanjšek Brglez med drugim ugotavlja, da vključitev obrti in industrije v turistično ponudbo mesta pomeni še neizkoriščen potencial. V mestu deluje več uspešnih podjetij. Najdaljšo tradicijo imata podjetji Impol in Tovarna olja Gea. "Redkokateri Bistričan ve, kakšna je notranjost teh podjetij, kako poteka proizvodnja. Sta pa to podjetji z več kot stoletno tradicijo, zato menim, da bi bilo smiselno najti način, kako ju primerno predstaviti in vključiti v turistično ponudbo," še razmišlja umetnostna zgodovinarka, ki jo je industrija še posebno pritegnila po obisku mariborskih kolegov.
