Ker nimajo avta, zdravniki in medicinske sestre k bolnikom tudi s kolesom

Mobilna paliativna enota, ki od oktobra deluje pod okriljem onkologije UKC Maribor, je doslej obiskala že 50 bolnikov. To so ljudje, ki imajo neozdravljive bolezni (ne nujno raka) in ne potrebujejo več aktivnega zdravljenja, vendar prejemajo predvsem protibolečinske terapije. So zelo oslabeli in popolnoma odvisni od tuje nege in pomoči. Prevoz v ambulanto bi bil zanje neizmeren napor. Zato je pet novih mobilnih timov dobrodošla pridobitev v razvoju paliative v Sloveniji. "Med tistimi, ki so v tem času umrli, jih je večina lahko umrla doma, mirno, spokojno, dostojanstveno, v krogu svojih najbližjih. Brez nepotrebnih in zelo obremenjujočih in stresnih prevozov v bolnišnico in oziroma ali urgentne ambulante," pove vodja mariborske paliativne enote in mobilnega tima dr. Vesna Ribarič Zupanc.

V varnem domačem okolju

Ljudi, katere obiščejo, večinoma pestijo bolečine, slabosti, težko dihajo, so nemirni. "Včasih je treba opraviti kak poseg (npr. izprazniti tekočino iz trebušne votline), popraviti cevko drenaže, urediti in priključiti brotibolečinsko mešanico. Bolniki in svojci potrebujejo pogovor in psihološko podporo. Ko se bližajo zadnji dnevi življenja, bližnji potrebujejo razlago, kaj se dogaja in kaj lahko pričakujejo. Predvsem je potrebna vzpodbuda, da sta za bolnika najpomembnejša udobje in varnost domačega okolja in bližnjih," razlaga zdravnica, ki v podravski regiji skrbi za področje paliative.

V paliativni enoti UKC Maribor sta zaposleni dve zdravnici, ki poleg rednega dela trikrat tedensko opravljata terensko delo v okviru mobilne paliativne enote. V to enoto so se vključili tudi drugi zdravniki - poleg onkologov nekaj družinskih in urgentnih zdravnikov ter dve upokojeni anesteziologinji. Enota namreč pokriva celotno Podravje. V timu so še tri medicinske sestre, želijo si še socialnega delavca in psihologa.

Potrebujejo zanesljivo vozilo

Pri svojem delovanju imajo tehnično oviro. Enota namreč nima službenega avtomobila, s katerim bi se lahko vozila do bolnikov. Tako delujejo dobesedno na lastni pogon. Do bolnikov v bližini se odpeljejo kar s kolesom, se nasmeji predstojnica onkologije v UKC Maribor dr. Maja Ravnik. Podravje je razvejeno, tereni so ponekod težje dostopni, zato si želijo zanesljivo vozilo s pogonom na štiri kolesa. Ker so finančna sredstva v zdravstvu omejena in danes fokusirana na covid-19, so se odločili za poziv vsem okoliškim občinam in podjetjem, če bi bila pripravljena pomagati z donacijo.

Takšno pot so pred leti ubrali na Jesenicah, kjer pod vodstvom dr. Mateje Lopuh že desetletje deluje prva mobilna paliativna enota. Tam so združili moči Splošna bolnišnica Jesenice, okoliške občine in podjetja, skupaj so zbrali za 25.000 evrov donacij, s katerimi so leta 2016 kupili avtomobil in opremili sobo, v kateri so začeli orati ledino na tem področju v Sloveniji.

Ne gre za posebno vozilo, temveč za običajen osebni avtomobil, s katerim bi se tudi v Podravju paliativni tim pripeljal do vsakogar, ki potrebuje takšno oskrbo na domu. Za zdaj je bil odziv okoliških občin minimalen. Na mariborski občini pravijo, da o pozivu ne vedo ničesar. Poziv s prošnjo za donacijo so preko Črnelčevega sklada, ki v UKC skrbi za donacije, že septembra poslali 41 občinam. Zagotovljenih imajo le dobrih 2000 evrov, to so jim skupaj obljubile občine Duplek, Hoče - Slivnica, Lenart, Markovci, Pesnica, Rače - Fram in Starše. Ker se približuje konec leta, nekatere občine ne morejo več zagotoviti takšne donacije znotraj letošnjega proračuna. Občini Benedikt in Vitomarci sta jim denimo sporočili, da v letošnjem letu za to nimajo predvidenih finančnih sredstev, Občini Ormož in Ruše sta napovedali, da bodo denar v proračunu zagotovili prihodnje leto, enako so sporočili iz Občine Slovenska Bistrica.

Večina želi umreti doma

"Ne gre za velike zneske. Gre za simboliko, za ljudi naše regije, ki jim želimo zagotoviti našo pomoč. S tem bi župani lahko sporočili, da jim je mar tudi za ljudi, ki umirajo. V covidnih časih je takim obnemoglim ne samo lažje, da pridemo do njih, ampak je to zanje tudi bolj varno," razlaga Ravnikova. In sklene: "Večina si želi umreti doma. Ne v reševalnem avtomobilu na poti do urgence ali v bolnišnici. Takšnega bolnika tudi ni treba voziti na urgenco. Ne le, ker je tam gneča, ampak predvsem zato, da lahko dostojno zaključi življenje v domačem okolju, kjer se dobro počuti, in v prisotnosti svojcev."