V lovskih družinah si prizadevajo, da bi vsaj nekaj naravnih remiz rešili pred uničenjem in s tem omogočili poljski divjadi trajni obstoj. Najslabše kaže poljski jerebici, ki je bila včasih velik in pomemben naravni zaveznik slovenskega kmeta. Pred leti začeti poskus njene revitalizacije se ni obnesel, saj so se njeni življenjski pogoji slabšali. Jerebičje kite so tako zelo skromne in sila redke. Ponekod pa jih sploh ni več. To je skupna ocena vseh lovskih družin iz lenarškega lovsko-gojitvenega bazena in nasploh iz celotnih Slovenskih goric, kjer si lovci želijo predvsem več razumevanja in učinkovitega sodelovanja z lastniki in upravljavci zemljišč. Sami namreč ostajajo nemočni.