Maribor spet na poti k sežigalnici

Mariborski mestni svetniki se bodo v ponedeljek med drugim ukvarjali tudi s strateškim gradivom podjetja Energetika, ta namreč pred svetnike prihaja z akcijskim načrtom trajnostne oskrbe mesta s toploto. Gre za enega najpomembnejših dokumentov mesta na področju samooskrbe z energijo, ki ni pomemben le zaradi načrtovane 6,8 milijona evrov vredne investicije v širjenje omrežja daljinskega ogrevanja na levem bregu Drave, kjer bi priključili večino javnih stavb, večstanovanjskih in poslovnih objektov ter zgradili večjo toplotno črpalko ob kopališču Pristan (do leta 2025), v nadaljevanju pa še širjenja na Pobrežje (do leta 2030), ampak predvsem zaradi vira, s katerim bi zagotovili oskrbo s toploto.

Skupaj s širitvijo omrežja Energetika namreč načrtuje tudi gradnjo objekta za termično predelavo odpadkov Maribor (TPOM), pogovorno bolj znanega kot sežigalnica. "To je tudi razlog, zakaj želimo, da mestni svet omenjeni dokument potrdi v dveh obravnavah, ker ko enkrat tak dokument dobi zeleno luč, ni več mogoče premišljevati, ali bi ali ne bi," pred prvo obravnavo na mestnem svetu pravi direktor Energetike Alan Perc.

Kot je sicer Perc za Večer povedal že avgusta, bi sežigalnica, ki jo želijo med letoma 2025 in 2027 zgraditi ob Snagini sortirnici odpadkov, po prvih ocenah stala okrog 50 milijonov evrov, financiralo pa bi jo mesto samo.

Ali Maribor prehiteva po desni?

In od kod sploh potreba za gradnjo sežigalnice v Mariboru? "S TPOM se bosta odpravili trenutna problematika kopičenja komunalnih odpadkov in problematika odstranjevanja blata iz centralne čistilne naprave (CČN), dolgoročno pa bomo lahko obvladovali nenehno in nekontrolirano rast cen odstranjevanja odpadkov in odvoza blata iz CČN," so prepričani v Energetiki.

Kljub temu se pojavi vprašanje, ali Maribor tu ne prehiteva po desni. Pri sežigalnici gre namreč za gospodarsko javno službo države, ki pa se še ni odločila, kje in koliko sežigalnic v državi bo sploh dovolila. "Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je ugotovilo, da je občinski OPPN za center krožnega gospodarjenja Maribor-1 na Taboru skladen z državnima programoma ravnanja z odpadki in preprečevanja odpadkov, in dalo soglasje k pobudi za načrtovanje prostorske ureditve skupnega pomena. To je podlaga za začetek aktivnosti umeščanja v prostor, bo pa morala občina pridobiti še vsa potrebna zemljišča, nekatera so namreč v lasti Elektra Maribor in Intereurope oziroma Pošte Slovenija," razlaga Perc.

Mestni svet bi torej s potrditvijo akcijskega načrta Energetiki podelil mandat za začetek umeščanja sežigalnice v prostor. "Smo si pa v Energetiki zadali pomembno varovalko. Vse študije, povezane z okoljem, torej zrakom, podtalnico, hrupom in podobno, bomo naročili vnaprej. Ljudem namreč želimo pokazati, da smo izbrali lokacijo, ki ustreza vsem najostrejšim okoljevarstvenim kriterijem. Res je, da te študije stanejo nekaj deset tisoč evrov, vendar res želimo dobiti informacijo, ali je predlagana lokacija primerna," še pojasni Perc.

Blato bi predelali v gradbeni kompozit

Medtem ko naj bi sežigalnica problem višanja cene ravnanja z odpadki in cene odvoza odpadnega blata odpravila dolgoročno, pa Energetika srednjeročno predlaga še en projekt za znižanje cen, izgradnjo objekta za predelavo odpadnega blata v gradbeni kompozit. Ko je namreč Madžarska lani zaprla trg za odpadno blato, je cena njegovega odvoza iz CČN za povprečno gospodinjstvo v Mariboru poskočila kar za okrog 200 odstotkov, z 1,8 evra na 5,3. Po vzoru Puconcev bi zato Energetika zgradila napravo, v kateri bi odpadno blato mešali s pucolanom (finozrnat vulkanski pepel) in tako pridobili kompozitni material, ki bi ga lahko uporabili za sanacijo odlagališč odpadkov, rudnikov in podobno, s čimer naj bi ceno ravnanja z odpadnim blatom znižali za najmanj 20 odstotkov.

​Ker naj bi stroške s sedanjih več kot 200 evrov zmanjšali na okrog 152 evrov za tono, naj bi se investicija povrnila že v petih letih. Tako naj bi bila gradnja objekta upravičena, četudi bi lahko blato po letu 2027 sosežigali v sežigalnici, zaradi česar objekt v bistvu ne bi bil več potreben. Odločitve, ali bo sosežig blata mogoč, EU sicer še ni sprejela.

Objekt bi zgradili v Dogošah ali na Pobrežju

Potencialne lokacije, kjer bi zgradili objekt, v katerega bi namestili napravo, so na zemljišču ob CČN v Dogošah, v gramoznici v Dogošah, na lokaciji zaprtega Snaginega odlagališča na Pobrežju ali v sodelovanju z Dravskimi elektrarnami Maribor na Ptuju. V Dogošah in na Pobrežju bi pridobljeni kompozit lahko uporabili tudi kat tam za utrjevanje nesanirane gramoznice oziroma odlagališča, iz katerega naj bi slej ali prej odložene odpadke odkopali in jih termično obdelali.

"Pri tem projektu smo šele na začetku. Preverili smo tehnologije in zakonodajo, pri čemer nova državna uredba proizvodnjo gradbenega kompozita iz odpadnega blata dovoljuje, a pod pogojem, da se pridobita certifikat zavoda za gradbeništvo in okoljevarstveno dovoljenje," razlaga Perc. Certifikat zavoda v tem primeru je sicer izjemno pomemben, saj se je v preteklosti že zgodilo, da se tako pridobljeni materiali dolgoročno niso izkazali za ustrezne za sanacijo vseh površin.

V Puconcih 306 tisoč evrov, v Mariboru 1,9 milijona

Ob tem v oči bode tudi višina ponudb, ki sta ju pridobili Energetika in občina. Luksemburško podjetje Pringest je postroj skupaj z objektom, v katerem bi stal, Energetiki ocenilo na kar 1,9 milijona evrov, občini pa brez objekta na 1,5 milijona evrov. Ponudba preseneča predvsem zato, ker so popolnoma identično napravo v Puconcih (brez objekta) postavili za zgolj 306 tisoč evrov. "Iskali smo ponudbo za napravo in dobili to ceno. Ponudnika bomo vsekakor iskali z razpisom, upamo, da se bo nanj prijavil več kot samo en ponudnik," pravi Perc.

Po naših informacijah je sicer projekt naročila občina, Energetika naj bi ga le izvedla. Neuradno naj bi v Energetiki menili, da je pridobljena ponudba bistveno predraga in realno ceno presega za več sto tisoč evrov. Kot je znano, je sicer sodelovanje z luksemburškim podjetjem občini že pred časom svetoval svetnik LPR Stojan Auer.

Zanimivo je tudi, da občina v tem primeru ni počakala niti na izsledke študije, ki jo je oktobra sama naročila pri ljubljanskem podjetju SL Consult. Ta naj bi smiselno predvidela ekološko najprimernejše in ekonomsko najsprejemljivejše variante za razpolaganje z odpadnim blatom iz CČN.