Anita Kirbiš
Po očetu Gorenjka, po mami Štajerka je v otroštvu živela v Slivnici pri Mariboru, kamor se je družina preselila, ker je bil oče železničar. Fini, kakor Jožefino kličejo od nekdaj, je po osnovni šoli šla v uk za šiviljo, opravila mojstrski izpit in imela nekaj let svojo obrt. Leta 1952 si je ustvarila družino in se preselila v Maribor. Po poroki je skrbela za gospodinjstvo in vzgojo hčere Cirile in sina Vida. Mož Slavko je bil profesor in ravnatelj takratnega Elektrogospodarskega šolskega centra Maribor in spremljala ga je na več službenih poteh. "Tudi v Ameriki sem bila leta 1972, prvič in zadnjič z letalom, celih šest mesecev sem preživela pri sorodnikih, danes ni nikogar več, vsi so že pokojni," pobrska po spominih.
"Več kot dvajset let smo dobivali mleko iz Metave in še danes ga jemljem pri sosednjem kmetu. Mleko je botrovalo, da smo se iz Maribora preselili na podeželje. Veliko let smo hodili semkaj v Metavo na trgatve. Vedno me je vleklo na deželo, v to tišino narave," pove Fini. Tako sta si leta 1980, ko sta otroka že odrasla, z možem tukaj zgradila hiško. Skrbela sta za dobro kondicijo in vsak dan pešačila. Pred 26 leti je ovdovela. Je pa še pri svojih 90-ih letih po gričevnatih bližnjicah hodila v nekaj kilometrov oddaljeni Malečnik, nazaj pa z avtobusom. Tudi danes neverjetno strumno vstane, hodi po stopnicah, brklja med rožicami, pobira orehe in kuha. Ima tudi izjemna soseda - Stanka in Ivico, ki ji pomagata pri urejanju okolice doma.
"V življenju tako pride, kar ima za priti"
Vsaj enkrat na mesec jo obišče hči Cirila, ki sicer živi v Novem mestu. Skupaj gresta na pokopališče, po nakupih in na obvezno kavo. Sin Vid jo obišče vsak drugi dan, saj živi bliže, v Mariboru. "Z mamo se slišiva vsak dan po telefonu. Ne prezgodaj, saj se želi zjutraj v miru urediti in pozajtrkovati. Še vedno vsak dan kuha, naredi najboljšo polnjeno papriko na svetu, posodo tudi pomije sama," jo pohvali sin. Na starost ji delajo veselje tudi trije vnuki in pet pravnukov.
Vzpostavljeno ima E-oskrbo, ki omogoča starejšim bolj varno bivanje doma. Je članica študijskega krožka Potujemo po Sloveniji za Tretje življenjsko obdobje pri Mariborski knjižnici in do epidemije je še hodila na izlete, na potopisna predavanja še do nedavnega. V zadnjem času je obiskovala tudi Univerzo za tretje življenjsko obdobje in za rojstni dan so jo poleg drugih gostov obiskale "sošolke". Tudi prostovoljka Manca Klobasa je prišla, ki gospo Fini obiskuje v okviru programa DU Malečnik Starejši za starejše. Z njo imata posebno prijateljsko vez, za kar je celotna družina hvaležna. Ob visokem jubileju sta jo razveselila s cvetjem in ji čestitala še malečniški župnik dr. Sebastijan Valentan in podpredsednik DU Malečnik Karli Jaušovec.
Zanimivo, da 102-letnica kljub častitljivi starosti jemlje preventivno le aspirin. Posebnega recepta za tako dolgo in zdravo življenje nima, je pa nasprotnica kajenja. "Imam urejen ritem spanja. Uživam vso hrano, prisegam na doma pridelano, vendar je potrebna zmernost. Ko imam mesni obrok, ga poplaknem s kozarčkom vina, sicer ne. Kave ne kuham, sedaj jo skuha sin. Včasih me razvaja in pripravi kavo s smetano, cimetom in čokoladnim posipom," je duhovita Fini, ki rada posedi v senci ali na popoldanskem soncu na zahodni terasi, od koder segajo pogledi čez pokrajino vse tja do Pohorja. "Prijazni raznašalec časopisa mi Večer zatakne za vrata, tega pa res ne smem pozabiti," je hvaležna za to gesto. Večer je bil vedno pri hiši, dolgo časa tudi Delo, zelo rada je prebirala revijo Vzajemna. Nekoč je veliko kvačkala in pletla, zato je bila vrsto let naročena na revijo Burda. Čas si krajša in bistri um tudi z branjem knjig: "Že od nekdaj rada berem potopisne knjige, slovenske in nemške, berem pa tudi gotico. Televizije ne gledam veliko. Rada pogledam kak dokumentarni film ali oddajo, morda še poročila."
"V življenju moraš biti korajžen, ničesar se smeš ne bati vnaprej, ker ti življenje tako prinese, kar ima za prinesti," deli še jubilantka modrost in prijazno pomaha v slovo.
