V mestni občini Maribor je okoli 650 kmetij, če k temu prištejemo še enajst okoliških občin, je na tem območju aktivnih dobrih 2300 kmetij. Zaledje Maribora z okolico je bogato s prirejo mesa in mleka, tudi s pridelavo sadja, zelenjave in poljščin. A kmetje imajo pogosto občutek, da so mestu odveč, da se jih sramuje. Občina jim omogoča prodajo na šestih tržnicah. Osrednja na Vodnikovem trgu ima veliko že znanih težav in nikakor ne zaživi kot mestna tržnica, izjema so sobote. Da lahko lokalno pridelano hrano prodajo meščanom, kmetje sami iščejo poti do potrošnikov v strogem središču mesta. Ob nedavno odprti Hiši kmetij so še kmetije, ki prodajajo v nekdanji Slaviji. S takšno ponudbo pridobivajo potrošniki, slabi pa se vloga mestne tržnice.
Koliko mesto čuti podeželje, ki je tudi del mestne občine? Ali bi morala biti skrb tudi urbane sredine, da zavestno v svojem zaledju vzpodbuja dejavnosti, ki pripomorejo k oskrbi, sploh z vrtninami, zelenjadnicami, ali naj bo to prepuščeno tržni in komercialni logiki? Mednarodni tokovi so neznanka in silno labilni. Že res, da morata pri samooskrbi odigrati vlogo država in regija, ampak tudi mesto, kajti simbioza med mestom in zaledjem je nujna. Brezbrižnost do teh vprašanj je skorajda slovenska posebnost, naši sosedje imajo drugačen odnos do zemljiške posesti, rodovitnih tal in pridelovalnih površin. V Sloveniji smo prepogosto pripravljeni njivo zamenjati za avto srednjega cenovnega razreda, trajno dobrino, ki je bila v lasti generacij, za nekaj, kar bo odpadek postalo prej kot v desetletju, medtem ko je njiva, kot posledica takšne "kupčije", trajno izgubljena. V zgodovini je lastništvo zemlje premikalo državne meje.
Seveda morajo tudi kmetje sami veliko narediti, a brez podpornega okolja, ki bi sistemsko vzpodbujalo kmetije, ki bodo v ponos mestu, jim ne bo uspelo. V letu 2021 pa se nekatere kmetije v mestni občini Maribor bojijo, ali jim bo po vsakem nalivu makadam odneslo v dolino. Nemogoče je izdajanje elektronskih računov brez povezave z internetom, ker so za telekomunikacijska podjetja predaleč. Že osnovna infrastruktura bi jim pomagala pri vlaganju v razvoj.
V zvezi s pridelavo varne, zdrave in domače hrane je pri nas več vprašanj kot odgovorov. Če ne bo uspelo kmetom, ne bo uspelo vsem nam. Pravi kmetje cen ne navijajo nerazumno, a so tudi med njimi gnila jabolka, potrošniki pa eni bolj, drugi manj razumejo, da so stroški pridelave pri nas visoki. Le za primerjavo, stročji fižol so letos morali namakati skorajda že kot riževo polje. Pa vendar, kvalitetno pridelana hrana pri nas še ni luksuz in skrb urbane sredine bi morala biti, da to tudi ne postane.
Vse skupaj nas za zdaj, kot kaže, še ne skrbi pretirano. Zadnja epidemija kuge je Budimpešto prizadela leta 1867, kolera je na Dunaju razsajala 1873., španska mrzlica leta 1918, od zadnje resne lakote v Evropi je minilo komaj 175 let. Nič zato, zgodovina že dolgo ni več učiteljica življenja, lahko pa je za nespametne njegova šiba.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
