(MB-TEDEN) Lepilo popušča

Še štirje dnevi poletnih počitnic in začelo se bo novo šolsko leto. V mariborske osnovne šole bo prvič stopilo 960 najmlajših, ki se bodo pridružili skoraj že osem tisoč šolajočim. Prvi september je nov začetek, dan, ko je pozabljeno, kar je bilo slabega v preteklem šolskem letu. V šolstvu imajo to priložnost, da obrnejo nepopisan list, na katerega začno učenci in učitelji pisati novo zgodbo.

Te dni potekajo zadnje priprave na novo šolsko leto in na prihod otrok v šolo. Učitelji jih z veseljem pričakujejo. A ne moremo pričakovati, da bodo otroci radi hodili v zastarele šole, ko pa tudi sami radi bivamo v lepih, urejenih in modernih prostorih. V nekaterih šolah so učilnice z retro pohištvom. Mize pa razmajane do te mere, da jo otrok prekucne, če se nanjo nasloni. Ni izmišljen primer, da je zaradi presušenosti lepila na stolu učenec padel z delom stola na tla. V učilnicah se nabirajo stoli z vseh koncev šole. Dotrajane omare pa iznajdljivi hišniki redno popravljajo. Sto tisoč evrov je v letošnjem proračunu zagotovljenega denarja za opremo dvajsetih javnih osnovnih šol. Ja, prebrali ste prav. Sto tisoč evrov za dvajset šol! Dolgoletna zanemarjenost skrbi za šolsko opremo in infrastrukturo torej pljuska čez rob. A ne pri vseh šolah. Nekatere so bile zgrajene pod bolj nesrečno zvezdo, kot je recimo OŠ Tabor I. Obnova se tam še vedno ni začela, ker je nekdo v strokovnih občinskih službah spregledal ali pozabil na pomemben dokument in bi se lotil prenove kar mimo kulturnovarstvene stroke. V zasebnem sektorju bi ta oseba, zaradi katere bi se investicija začela nekaj mesecev kasneje od predvidenega roka, izgubila službo. Ni nepomembno varovanje dediščine. Tu se kaže naš odnos do preteklosti in do ljudi, ki so jo ustvarjali. Že tako grozi soseski S-23, kjer so stanovanjski bloki močno členjeni, z značilno zunanjo oblogo iz barvne alu pločevine, kot jo ima tudi šola, da bo izbrisana kot enota nepremičnine kulturne dediščine. Obnova takšnih stavb je pač nedvomno mnogo dražja kot z enostavnejšo sodobno izolacijsko fasado.

Res, da je skrb za šolsko infrastrukturo na plečih lokalnih skupnosti. Mariborska občina mora skrbeti kar za dvajset javnih osnovnih šol - pri tem gre za velike finančne zalogaje. V preteklosti so občinarji (pre)mnogokrat naleteli na gluha državna ušesa, zdaj bolj pospešeno pridobivajo sofinancerski denar, a tudi občina bo morala glede na potrebe povečati skromno odmerjen denar. Ob vsesplošni draginji pa tudi povečati skrb za najšibkejše najmlajše.

V mariborskem šolskem prostoru je v teku pomlajevanje, ki prinaša prevetritev, spremembe, entuziazem in nove ideje. V preteklih dveh letih je polovica osnovnih šol dobila nove ravnatelje. Da jim le togo zakonsko ozadje ne bi vzelo zagona. V odnosu mestnih oblasti in države se skriva odgovor na vprašanje, kako povrniti ugled šolstvu in znanju. Varne, urejene in sodobno opremljene šole so osnovni pogoj, ki je prevečkrat dojet kot nadstandard, za katerega ravnatelji mnogokrat neuspešno moledujejo. Naj bo novo šolsko leto na tem področju drugačno. Otroci pa naj bodo znanja željni in malo žleht.