(MB-TEDEN) Ni še gotof

Mariborski župan Arsenovič v supervolilno leto 2022, v katerem bo vse politične karte stavil na zadnje dejanje, vstopa s solidno javnomnenjsko oceno dobro in zgodovinsko visokim proračunom. Morda je kdo pričakoval, da bo z eksplozijo cen ogrevanja izgubil več podpore in zaupanja volivcev, tudi njegovi nasprotniki so zaznali trenutek ranljivosti. Ko gre v Mariboru za položnice, lahko hitro oživijo spomini na letake Gotof je, facebook revolucijo in vstajniški zaključek leta 2012, toda slaba kopija ni niti malo vžgala. Arsenovič je pritiske odbil z bliskovitim odsekom "glavnega krivca", direktorja Energetike, meščanom pa bodo pri plačilu (pre)visokih računov pomagali občinske subvencije in energetski vavčerji.

Kljub dobremu namenu, pomagati ljudem zaradi občutne podražitve energentov kot doslej edina občina v državi, se je župan znašel na udaru kritik, da z vavčerjem za 15 evrov dela razlike med Energetikinimi odjemalci in drugimi občani, ki jih z miloščino ponižuje. Kdo ima prav, bo najbolje pokazal odziv ljudi na socialnem robu, skrajni čas pa je, da se v reševanje energetske revščine vsaj tako odločno kot s turističnimi boni vključi tudi država.

Padec javnomnenjske podpore županu Arsenoviču v primerjavi s preteklim letom (s povprečne ocene 3,31 na 3,08) lahko pripišemo več okoliščinam. Najbolj porazna je "šus iz demokracije", kot ga je neposredno zadel opozicijski svetnik Levice, bolj sramežljivo pa so temu prikimali tudi nekateri v koaliciji. V treh letih na županskem stolčku še vedno ni ponotranjil dejstva, da občina ni njegovo podjetje, v katerem bi zaposlene tu in tam obvestil o svojih odločitvah, njihova morebitna vprašanja pa bi razumel kot krajo svojega dragocenega časa. Podjetniški egosistem je sicer res lahko bolj učinkovit sistem vodenja mesta od demokratičnega ekosistema, toda pri tem se pozablja na zelo pomembno razliko: na zadnjih lokalnih volitvah je zanj glasovalo 27 odstotkov volilnih upravičencev, njegova lista pa je dobila 21 odstotkov glasov. Ob nujnem zavedanju, da javni interes običajno ni dobičkonosna panoga, bi v podjetju s takšnim deležem odločitve moral sprejemati skupaj z drugimi "lastniki", pogoj za uspeh pa bi bili medsebojno zaupanje, vključevanje, spoštovanje in sodelovanje.

Narašča pa še ena zamera, ki se razvija že v pravo mestno legendo, da si Arsenovič ureja predvsem okolico svojih nepremičnin, na druge dele mesta pa je pozabil. Vtis ni povsem točen (obnovil se je Ljudski vrt z okolico, zaživelo je Partnerstvo za Pohorje, kanalizacija se bo gradila v številnih naseljih zunaj središča mesta), je pa globoke korenine pognal z obnovo Glavnega trga, Vojašniškega trga in načrtovano obnovo Lenta. V mestu, ki se zavzema za večjo decentralizacijo države, bi moral biti bolj enakomeren razvoj občine prioritetna naloga. Pomemben izziv pred Arsenovičem je tudi, kako bo izpolnil obljubo o boljšem mestnem servisu. Ker od ustanovitve Javnega holdinga Maribor občani še nimajo prav veliko.

Konec prihodnjega leta Maribor še zagotovo ne bo na Mount Everestu, toda rekorden proračun napoveduje nadaljnje premike pri številnih projektih v mestu in okolici. ​ Arsenovič še ni gotof.