Med epidemijo koronavirusa so se številni otroci, ki iz različnih razlogov ne živijo v svojih matičnih družinah oziroma pri skrbnikih, ampak v vzgojno-varstvenih zavodih (razlogi za namestitev so zelo različni: lahko da otrok ni varen v družini, lahko da zaradi vzgojne nemoči družina sama začne postopke za sprejem v mladinski dom, lahko so razlog učne težave, zloraba substanc ...), vrnili domov. V prvem valu epidemije so bile stanovanjske skupine v Mladinskem domu Maribor sprva le polovično zasedene, v drugem valu je odšlo domov manj otrok in mladostnikov. Na novo so jih sprejemali le v primerih, ko je bilo treba otroka umakniti iz družine takoj, in to na osnovi začasne odredbe sodišča.
Izkušnje iz prvega vala
Kateri otroci in mladostniki pa se v času epidemije vrnejo domov? "Tisti, ki so že dlje časa pri nas in jih poznamo in poznamo tudi njihovo domače okolje in na podlagi poznavanja otrok in staršev ocenimo, da je domače okolje dovolj varno in spodbudno, da bi ta čas lahko preživeli doma. Z njimi smo ves čas v kontaktu: spremljamo jih na daljavo, sodelujemo s starši, šolami, centrom za socialno delo, in če se karkoli 'zakomplicira', pridejo nazaj v Mladinski dom," pravi Milan Došen, novi ravnatelj Mladinskega doma Maribor. V drugem valu epidemije jih je šlo domov manj tudi zaradi izkušenj, ki so jih pridobili prvem valu.
Z novim šolskim letom novi ravnatelj
Milan Došen je bil za ravnatelja Mladinskega doma Maribor imenovan oktobra lani. Izkušenj pri delu z mladimi mu ne manjka, saj je delal kot vzgojitelj v vzgojnem zavodu Slivnica, ki je pred petimi leti postal del Mladinskega doma Maribor. Ta je namenjen otrokom in mladostnikom osnovnošolske in srednješolske starosti, ki imajo čustvene in vedenjske težave in iz različnih razlogov ne morejo živeti s starši v matičnih družinah. Običajno imajo nizko samopodobo in imajo težave pri vključevanju v običajno življenjsko sredino. V Mladinskem domu Maribor delujejo deset stanovanjskih skupin, tri vzgojne skupine, skupina poldnevnega programa in mladinski stanovanji.
Kaj pa so opažali po vrnitvi otrok po prvem valu? "Opažali smo zaostanek pri šolskem delu in apatičnost, zmanjšano motiviranost, tudi zaradi tega, ker se je nabrala snov v šolah. Nekateri so prišli nazaj zaradi nesporazumov doma, konfliktov s starši in tudi zaradi težav, ki so veljale zaradi omejitev: ni bilo izhodov, življenja, ki bi v običajnih razmerah bilo, in so se zato čustvene in vedenjske težave, ki so jih otroci imeli, poglobile. Več je bilo anksioznosti, tesnobe, depresivnih stanj," našteva Došen.
Stiske se s trajanjem epidemije poglabljajo
Na splošno opažajo več duševnih in čustvenih težav pri mladih. Stiske se s trajanjem epidemije poglabljajo, občasno pride tudi do samopoškodovanj in agresivnega vedenja. "Skušamo preventivno delovati, da teh situacij ne bi bilo, vendar vedno nismo uspešni. Ko pride do hudih stisk, je otroku prvi v pomoč vzgojitelj, ki je vedno prisoten. Če nam ne uspe pomagati znotraj skupine, poiščemo pomoč zunanjih strokovnjakov - psihologov, pedopsihiatrov. To je zdaj potekalo na daljavo po telefonu, zoomu, skypu, kar seveda ni enako kot v živo, a je boljše kot nič," pravi Došen.
"Več je bilo anksioznosti, tesnobe, depresivnih stanj"
Napetosti pa se kopičijo tudi v družinah, več je nasilja v družinah. Zaznavajo večji pritisk za sprejem v Mladinski dom? "Pritisk je vedno - vedno je nekaj otrok, za katere je v prihodnosti načrtovan sprejem v mladinski dom. Ves čas smo zasedeni. Zdaj ga je nekoliko, a ne drastično več," ocenjuje Došen. Dodaja, da je januarja začel veljati nov zakon o obravnavi otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v vzgoji in izobraževanju, v okviru katerega so prevzeli še dodatno nalogo: preventivno delo z otroki, ki še niso nameščeni. "Te otroke skušamo s preventivnim svetovalnim delom in mobilnim timom 'ubraniti' pred namestitvijo v mladinski dom in omogočiti, da otroci pomoč, ki jo potrebujejo, dobijo v lokalnem okolju - v okviru šole, raznih društev, interesnih dejavnosti."
Življenje kot v družini
Življenje v Mladinskem domu poteka kot življenje v družini. Kakšen pa je nasploh utrip v skupinah? Veliko je omejitvenih ukrepov, prisiljeni so biti veliko drug z drugim ... "Ja, veliko je prilagajanja drug drugemu. Tu veliko delo opravijo vzgojitelji, da otroke zaposlijo in usmerjajo življenje in delo v posamezni skupini. Najbolj nas omejuje to, da ni interesnih dejavnosti, ki sicer predstavljajo velik del življenja otrok v Mladinskem domu. Zato je pa treba poiskati notranje resurse, da aktivnosti potekajo in so smiselne. Vsako skupino obravnavamo kot mehurček, kot skupno gospodinjstvo in skušamo živeti čim bolj običajno življenje, a omejitve, ki so, je seveda treba upoštevati," je poudaril ravnatelj.
Seveda so tudi otroci, ki živijo v Mladinskem domu, obiskovali pouk na daljavo. Težav z opremo nimajo - "za to smo poskrbeli mi in država", pravi Došen, problem pa je v nekaterih stanovanjskih enotah internet. "Ko se osem otrok hkrati vklopi na videokonferenco, je internetna povezava lahko problem. Tam smo improvizirali: pomagali smo si s prenosi preko mobilnih podatkov na telefonu, pa s tem, da niso bili vsi otroci hkrati na povezavi, s šolo smo se skušali dogovoriti, da lahko določene stvari pošljejo kasneje in podobno."
Kako pa je z okužbami s koronavirusom? "Par okužb je bilo med otroki, več med zaposlenimi. Zavedamo se, da je pri nas veliko možnosti za okužbo: v skupini je osem otrok, in ker je mogoče, da obiskujejo vsak svojo šolo, lahko pride v skupino okužba iz osmih različnih strani. Zato je zavedanje, da so ukrepi potrebni, še bolj pomembno. To zavedanje je v enotah precej visoko," še pravi ravnatelj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
