Bojan Tomažič
V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Maribor glasbeno dobesedno razgiban, ker je bilo veliko plesov. Ervin Hartman je z ansambli za ples igral na Prvi in II. gimnaziji, v Srednji kmetijski šoli, v dvorani v Strmi ulici, v Veliki kavarni, v kavarni Jadran, v Kino kavarni, v Astorii, v hotelih Orel in Slavija, v Baru in Dancingu. Glasbo v živo so imeli v gostilnah Triglav, Lauko, Lokomotiva, Union, Branik ... Plesi so bili na prostem, na športnih igriščih, gasilci in druga društva so organizirali veselice na obrobju mesta. V hotelih, restavraciji Center ali v hali C so bili plesi trgovcev, aranžerjev, tekstilcev, inženirjev in tehnikov, lovcev, poštarjev in drugih.
"Takrat nismo niti pomislili, kako zelo drugačna in nepredvidljiva bo prihodnost. Tako številnih in sproščenih druženj ni več. Plesi, igranje, druženje so zdaj samo še lepi spomini," ugotavlja dolgoletni kapelnik pihalnega orkestra KUD Pošta Maribor. Spomine in anekdote, večinoma iz glasbenega dogajanja, je zbral v knjigi Hartmanove prigode. "To so delčki mojega življenja, opisani na bolj ali manj zabaven način," komentira vsebino knjige, ki je, kot poudari urednik Dušan Hedl, tudi zgodba o Mariboru iz druge polovice prejšnjega stoletja.
Ervin Hartman je bil iz glasbene družine, njegov oče Ervin je tudi bil vsestranski glasbenik in dirigent, brat Oton - leta 1956 je pobegnil iz države prek zastražene meje z Avstrijo - je bil dirigent mestne godbe v Neu Ulmu, glasbeni učitelj, skladatelj in aranžer. Leta 1974 sta brata v Ulmu dirigirala orkestroma, ki sta skupaj zaigrala nekaj skladb, kasneje se jima je na podobnem nastopu pridružil še oče. Od otroštva in vajeništva v železnini v Jurčičevi ulici do zdaj se je v življenju Ervina Hartmana veliko dogajalo, spomini so zato, da jih z veseljem obujamo, pravi. "Smeh in glasba nam najbolj polepšata in popestrita življenje."
Celoten intervju si lahko preberete v jutrišnji izdaji Večera v nedeljo.
