Dobila sva se zjutraj, ko je Rado Škofič že prejel prvi klic pogrebnega podjetja in je v obrazec vpisoval ime, priimek in čas smrti. "Točna ura je za nas zelo pomembna, saj pokojnika ne smemo kremirati, preden ne poteče 36 ur od smrti," je pojasnil. Medtem je pred vhod že pripeljal črn kombi, iz katerega so na vozičku prestavili prepros7to krsto iz mehkega lesa, lakiranega le na vodni osnovi. Odprla je nisva, a Škofič je povedal, da je pokojnik notri oblečen v ekološki talar in zavit v vrečko. "Taki so standardi," je pojasnil in še enkrat pregledal podatke, ki jih je že prej dobil po telefonu. "Vsak pokojnik ima svojo številko, ki ga spremlja skozi cel postopek. Napisana je na krsti in na negorljivi šamotni tablici. Tako zagotavljamo sledljivost," je še dodal.
Po vpisu pokojnika pregleda patolog. Če ima umrli srčni spodbujevalnik, ga je namreč treba odstraniti, sicer bi ta zaradi baterije v peči eksplodiral. Šele po odobritvi patologa določijo termin za upepelitev, medtem pokojnega prestavijo v hladilnik z okoli petimi stopinjami Celzija. "Temperatura ne sme biti prenizka, ob zamrznitvi bi bilo vode preveč in gorenje težje. Če bi bilo pretoplo, pa bi lahko nastalo razkrajanje," razlaga Škofič.
Kitajca upepelili z denarjem
Tik pred upepelitvijo se lahko svojci od pokojnika poslovijo v posebnem prostoru, ki je podoben vežici. "Ljudje se odločajo različno. Nekateri sami v tišini tam preživijo zadnje minute z ljubo osebo, drugi naročijo duhovnika, pevce, morda imajo govore. Trikrat do zdaj se je zgodilo, da je prišel kipar in vzel odlitek obraza kot nekakšno posmrtno masko, najbolj posebno pa je bilo slovo od nekega Kitajca," se spominja Škofič. Pravi, da so prižgali približno tisoč dišečih palčk in da so pokojnika povsem prekrili z denarjem. "Ko smo krsto odpeljali, so še tekli za nami, med tem pa vse fotografirali in snemali. Denar je skupaj s pokojnikom zgorel, zunaj pa so potem v kovinski posodi zažgali tudi njegove slike. Od pokojnikovega sina sva s sodelavcem dobila rdečo vrvico, škatlo cigaret in kuverto s posvetilom v kitajščini. Tega najprej nisva želela sprejeti, a je vztrajal," je še pojasnil in povedal, da svojci sicer večkrat kaj dajo v krsto. Najpogosteje plišaste igračke, tudi risbice, pisma in podobice, ki potem zgorijo skupaj s pokojnikom.
Umetni kolk za spomin
Peči so segrete na 900 stopinj, telo pa je notri med uro in pol do dve uri. "To ni odvisno od teže, kot bi marsikdo mislil. Najpogosteje je razlog za daljše izgorevanje bolezen. Pokojni, ki so imeli raka, lahko zaradi zdravil in obsevanj gorijo veliko dlje. Tudi tkivo pogosto ostane v nekakšni črni gmoti," opisuje dolgoletni upepeljevalec, ki po koncu vsakega sežiga previdno z rokavico peč odpre in ven pomete pepel, tudi večje kosti, umetne zobe in kolke, ki ne zgorijo. Vse skupaj nato strese na posebno površino, kjer pepel prebere. Ostanek odvrže v poseben zaboj, pepel pa pomete v žarno posodo.
"Neki svojci so si želeli za spomin odnesti umetni kolk svoje mame. Temu se sicer skušamo izogniti, ne zdi se nam pietetno. Če pa že vztrajajo, jim stopimo nasproti," še dodaja. Vse želje pa, kot pravi, niso več uresničljive. Spominja se, da so še pred leti svojci svojega pokojnika lahko imeli doma, na svoji nočni omarici. Pepel so tudi lahko razdelili v več žar in tako so imeli tudi manjše žarne posode, kamor so vsuli spominski ščepec. Zakon se je leta 2016 zelo zaostril. Zdaj more biti ves pepel v eni posodi, možen pa je le pokop ali raztros.
"Rado bo zrihtal, da bo vse v redu"
"To je to, tako poteka naše delo," je sprehod po upepeljevalnici zaključil Rado Škofič. Stopila sva na zrak in lažje zadihala. No, vsaj jaz. Rado se namreč v svojem delovnem okolju dobro počuti: "Rad opravljam ta poklic. Veliko mi pomeni, da lahko v takih trenutkih ljudem pomagam. Predvsem svojcem. Pogosto me pokličejo prijatelji, sosedje, znanci. Ko jim nekdo od bližnjih umre, ne vedo, kam naj se obrnejo, kakšni so postopki. Lažje jim je, če jim pomagam. Vedo, da bo Rado zrihtal tako, da bo vse v redu. To je zame veliko zadoščenje. In zdi se mi tudi prav in spoštljivo, da tistega, ki sem ga poznal, jaz spremljam na zadnjo pot." Sicer priznava, da delo ni enostavno. Najtežje mu je bilo pred tremi leti, ko mu je umrla mama, lani pa še oče. "To niso lepi občutki. Takrat sem se nekaj tednov tudi sam ustavljal, preden sem krste potisnil v peč, in se zamislil nad življenjem in minevanjem," je povedal.
V Pogrebnem podjetju Maribor se veliko pogovarjajo o smrti in žalovanju. Z raznimi izobraževanji si pomagajo prebroditi težke trenutke. "Ni res, da so pogrebniki samo pijančki in ljudje, ki niso dokončali nobene šole. To je namreč za nas stereotipno veljalo v preteklosti. Menim, da je ravno nasprotno. Moramo biti psihično in fizično izredno močni ljudje. Je pa res, da o nas večina ve zelo malo ali nič. Smo služba, ki je potisnjena na rob." In kot pravi Škofič, se je to še posebej izkazalo v času koronakrize. "Delali smo tudi s covid pozitivnimi pokojniki in na začetku, ko o virusu nismo vedeli veliko, je bilo še bolj stresno. Kasneje smo se navadili, a ti časi so bili še bolj žalostni kot sicer. Nemalokrat smo umrle pokopali kar sami, saj na pogrebih ni bilo nikogar," se spominjajo na Dobravi.
Lani 4700 upepelitev
Upepeljevalnica na mariborskem pokopališču Dobrava je ena od dveh v Sloveniji in zato pokriva celo severovzhodno Slovenijo. Lani so opravili 4700 upepelitev in trendi kažejo, da jih bo v prihodnje še več. Kar 80 odstotkov vseh pokojnikov v Sloveniji že ima žarni pogreb, v mestih so te številke še višje. V Mariboru je upepeljenih kar 95 odstotkov vseh umrlih.
Sprva so predvideli 700 kremacij letno, zaradi večjega povpraševanja pa so dodali več peči. Trenutno imajo tri in kmalu bodo dodali še četrto. "Slovenija je glede tega posebna. V evropskem prostoru smo v samem vrhu po številu upepelitev. Krščanstvo je pri nas to kar hitro sprejelo, za svojce je tak pogreb manj boleč, razlog pa je tudi pomanjkanje prostora na pokopališčih," je pojasnila Darja Lampret, svetovalka direktorice Pogrebnega podjetja Maribor.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
