Plenum Nadškofijske karitas Maribor: "​Nekateri so hvaležni vsake drobtinice, samo da imajo nekaj za v lonec"

Na plenumskem srečanju, letos je potekalo pod geslom Poklicani k upanju, se enkrat letno zberejo sodelavci in prostovoljci mreže Župnijskih karitas v mariborski nadškofiji in Nadškofijske karitas Maribor. Več kot 300 se jih je po maši zbralo v polni Slomškovi dvorani.V mreži menijo, da pomoč karitas ne smejo biti le obljube, temveč konkretna dejanja in v danih okoliščinah materialna oziroma nematerialna pomoč, primerna prosilčevemu gmotnemu, psihičnemu in duševnemu stanju. In številni konkretno pomagajo.

Osrednji govornik dr. Samo Repolusk, ravnatelj Gimnazije Antona Martina Slomška,​ je izpostavil več vidikov, ki so pomembni za poklicanost kristjanov za karitas in Karitas. "Delo sodelavcev Karitas je eden od načinov celovitega pristopa kristjanov k svetu, kjer ljudem kažete, da je življenje dragoceno in vredno našega truda na začetku (ob spočetju), vmes (ko sooblikujemo pravično družbo na mnogih ravneh življenja) in na koncu življenja. Karitas (karitas) je ena najbolj "pro-life" dejavnosti na svetu, saj skrbi za največjo množico ljudi na svetu, in sicer v razponu od rojstva do smrti. Papež Frančišek je rekel, da Cerkev brez dobrodelnosti ne obstaja in da je organizacija Karitas bistveni del Cerkve, saj Cerkev prek Karitas izkazuje skrb, nežnost in bližino ljudem tako, kot jih izkazuje mati do svojih otrok," je nagovoril zbrane. Kot ​ravnatelj se vsak dan srečuje z vse večjimi stiskami staršev, ki mesečni prispevek, ta znaša 85 evrov, stežka poravnajo, namreč država ne financira v celoti njihovega srednješolskega programa. Za vsako družino, ki ji opravičijo šolnino, mora poiskati nadomestni vir za delovanje šole, zato organizirajo mnoge dejavnosti in imajo nekaj dobrotnikov, ki mesečno prispevajo denar, a to še zdaleč ne pokrije vseh potreb in stisk, v katerih se znajdejo družine. Tako nekateri zaposleni še sami darujejo od lastne plače, da ob različnih priložnostih pomagajo kateri od družin. "Počutimo se kot misijonarji na misijonski postojanki, a s pomembno razliko glede na misijone v tujini: tukaj večina kristjanov ne prepoznava misijonske narave takšne vzgojno-izobraževalne ustanove. Skoraj vsak dan se vprašam, kolikšnemu delu slovenske Cerkve je dejansko mar za izredno pastoralno priložnost, da smo vsak dan v stiku s skoraj 900 otroki in mladimi ter z več kot 100 zaposlenimi in njihovimi družinami, in to ob dejstvu, da so statistike verskega življenja v Sloveniji neizprosne?" Meni, da je na področju dobrodelnosti v slovenski Cerkvi več kot dovolj izzivov.

"Drugače ne morem pomagati, lahko pa dam svoj čas"

V 93 župnijskih karitas, ki delujejo na območju Nadškofije Maribor, je aktivnih 1313 sodelavcev prostovoljcev. Število je naraslo od predlani, tudi več prostovoljnih ur so oddelali, skoraj 109 tisoč, in pomagali približno 8 odstotkom prosilcem več kot leta 2021. Lani so pomagali 18.033 osebam v stiski. Skupno so zbrali in razdelili 92 ton materialne in 243.906 evrov denarne pomoči. Pomagali 3944 družinam oziroma 10.357 družinskim članom, 5118 otrokom, 3252 starejšim, bolnim ali oviranim ter 1352 posameznikom. Večina prostovoljcev je starejših od 60 let, tako je eden od izzivov tudi, kako privabiti mlade v Karitas.

​Že več kot 30 let je v Karitas župnije Maribor – Sv. Janez Bosko, ki deluje v Don Boskovem centru, prostovoljka Olga, ki je to postala, ko je izgubila službo. Ko je začela, so imeli 20 prosilcev, danes jih je čez 100, pove. "V Novi vasi je socialni rob. Predvsem imamo veliko družin v stiski. Vsak dan je več prosilcev, vsak dan je več potreb in vsak dan imajo ljudje manj hrane. Pridejo in povedo, da nimajo kaj jesti. Skrajna stiska je pri določenih, določeni pa tudi izkoriščajo. Tudi to doživimo, ampak v vseh teh letih imamo že toliko prakse, da znamo in zmoremo to že prepoznati. Sploh takšni, ki si izbirajo, kaj bi in pa česa ne bi imeli. Nekateri so hvaležni vsake drobtinice, samo da imajo nekaj za v lonec," je povedala.

V Župnijski karitas Tezno svoj prosti čas karitativni dejavnosti že 15 let namenja Alenka Ranca: "Drugače ne morem pomagati, ne zmorem denarno, ne zmorem materialno, lahko pa dam svoj čas. In tako se je začelo. Najprej s pomočjo pri razdeljevanju hrane, danes pa sem vodja. Na Teznu imamo dosti prosilcev, ker opažam, da je Tezno vstopnica za Maribor. Tu so najcenejša stanovanja, zato se priseljenci tujci tu najprej ustalijo, nato pa gredo naprej. Tako imamo zelo veliko vedno novih prosilcev, saj priseljenci ostanejo običajno leto, dve, gredo in pridejo drugi. Veliko je tujcev, predvsem s Kosova, iz Albanije, z njimi se tudi malo težje sporazumevamo, nekaj pa je naših stalnih prosilcev, med njimi tudi romska populacija."

Pomagajo kot zmorejo, izvajajo akcije, kot je izdelava in prodaja adventnih venčkov, da zbirajo denar, s katerim potem izboljšajo paket hrane iz evropske pomoči, h kateremu dodajo sladkor, pralni prašek ... "Vse več je starejših, ki potrebujejo. Ko ostanejo sami v stanovanju v bloku, z najemnino in nizko penzijo. Enostavno težko zmorejo. Njim že ta osnovni paket veliko pomeni. Pripeljemo jim ga na dom, takrat se z njimi še lahko pogovorimo in si zanje vzamemo vedno dovolj časa," dodaja Ranca.

Pri večjih stiskah prosilcev se sodelavci župnijskih karitas povežejo z Nadškofijsko karitas Maribor, ki z 36 zaposlenimi, 67 prostovoljci in osebami, ki opravljajo družbenokoristno delo, izvaja številne programe na področju humanitarne dejavnosti in področju socialno-varstvene dejavnosti. Predsednik Nadškofijske karitas Maribor Branko Maček se je zahvalil vsem, da na raznolike in nebirokratske načine pomagajo številnim, in prosil, da to počno še v prihodnje, ter pozval vse, ki so se že znašli v stiski ali pa se še bodo - "meseci, ki sledijo bodo težki" -, naj se obrnejo na Karitas, da "skupaj poiščemo pravo pomoč".

​V vseh programih so bili lani izjemno aktivni. Podatke je povzel generalni tajnik Darko Bračun: "Skoraj 86 tisoč kilometrov so naredili v humanitarnem skladišču in razdelili 445 ton hrane iz sklada za EU-pomoč najbolj ogroženim. Sprejeli in sortirali so 49 ton oblačil in več kot 2000 parov obutve. 28 sodelavcev in prostovoljcev dnevno ob zaprtju 30 trgovskih centrov prevzema hrano. Lani so tako prevozili več kot 52 tisoč kilometrov. Kar 629 oseb vsaj enkrat tedensko prejme to pomoč." To sta le dva programa od številnih. ​

Oblikujejo pa tudi nove. V Ljudski kuhinji Betlehem, kjer razdelijo med 50 do 60 kosil na dan, so nabavili nove posode in načrtujejo, da bodo lahko kuhali za še več ljudi, pa tudi vozili hrano na dom. Tudi Bet.Ka je nov program, s katerim vključujejo osebe s težavami v duševnem zdravju. "Dolgotrajno brezposelne, nezmožne za delo, upokojene, vse, ki na kakršnekoli načine občutijo in se srečujejo z izključenostjo in osamljenostjo, po pripravljalnem obdobju, v katerem z njimi delamo na različnih področjih, aktivno vključimo kot prostovoljce. Tako najdejo koristnost v sebi, še okrepijo svoje kompetence, izboljšajo samopodobo in mnogi najdejo potem zaposlitev ali pa samo ostanejo v pozitivnem okolju. Veliko je tudi zgodb s pozitivnim rezultatom," je predstavila strokovna sodelavka Sibila Nidorfer in poudarila, da pri Karitas na človeka pogledajo celostno in mu tako tudi skušajo pomagati. 

Msgr. Alojzij Cvikl, nadškof metropolit, je izpostavil, da Karitas ni konkurenca drugim humanitarnim organizacijam. "Plenum je vedno priložnost, da pogledamo nazaj. In ko smo pogledali nazaj, lahko rečem le Bogu hvala. Veliko lepega in dobrega, kljub hudim izzivom," se je zahvalil. In med drugim poudaril, da je "verodostojnost največji dar, ki ga ima Karitas", pa tudi, da Karitas "ni in ne želi biti konkurenca drugim humanitarnim organizacijam", ampak "želimo pomagati služiti tam, kjer ni nobenega, zato sem vesel, da se odpirajo novi projekti. Tam, kjer ni nobenega, tam je naše poslanstvo. Predvsem pa biti odprti za vsakega in široki, za sodelovanje z vsakim. Sočutje je dobrodošlo med nami."