Branka Bezjak
Franček Jauk je bil od nekdaj prepoznan po svojih očalih in značilnih obraznih potezah.
V nadaljevanju preberite:
Kljub marsikateremu razočaranju, spodrsljaju v življenju ničesar ne obžaluje, pravi Franček Jauk ob izidu nove knjige Z njimi popotujem. "V življenju so pomembne majhne zmage. In ta knjiga je ena od teh, pa rojstvo sinov. V profesionalnem življenju pa denimo, ko sem bil izbran med 300 kandidati za radijskega reporterja v Ljubljani, pa za komentiranje spravne slovesnosti v Rogu in še kaj." Ena je gotovo tudi srečanje in nato tesna povezanost z olimpionikom Leonom Štukljem, kar se nadaljuje z vzdrževanjem stikov z njegovo hčerko Lidijo in drugimi potomci. Na neki način je bil privilegij spoznati vse te znamenite ljudi, o njih delati prispevke, kakor so bili denimo poleg Štuklja še akademik dr. Anton Trstenjak, pa dobitniki Borštnikovega prstana, med njimi Boris Kralj, s katerim je prav tako spletel trdnejšo vez. "Nekaj mora biti v človeku, neka toplina, da te sogovornik sprejme, da vidi, da ne blefiraš. Mislim, da smo ljudje, ki prihajamo z dežele, nekoliko bolj resnični, bolj nepotvorjeni. Sam sem prišel v mesto, kjer nisem poznal nikogar. Nekateri sošolci pa so bili prevzetni, domišljavi, a v resnici brez osnove. Ker so bili pač sinovi nekega delavca ali sindikalista ..."
Kljub marsikateremu razočaranju, spodrsljaju v življenju ničesar ne obžaluje, pravi Franček Jauk ob izidu nove knjige Z njimi popotujem. "V življenju so pomembne majhne zmage. In ta knjiga je ena od teh, pa rojstvo sinov. V profesionalnem življenju pa denimo, ko sem bil izbran med 300 kandidati za radijskega reporterja v Ljubljani, pa za komentiranje spravne slovesnosti v Rogu in še kaj." Ena je gotovo tudi srečanje in nato tesna povezanost z olimpionikom Leonom Štukljem, kar se nadaljuje z vzdrževanjem stikov z njegovo hčerko Lidijo in drugimi potomci. Na neki način je bil privilegij spoznati vse te znamenite ljudi, o njih delati prispevke, kakor so bili denimo poleg Štuklja še akademik dr. Anton Trstenjak, pa dobitniki Borštnikovega prstana, med njimi Boris Kralj, s katerim je prav tako spletel trdnejšo vez. "Nekaj mora biti v človeku, neka toplina, da te sogovornik sprejme, da vidi, da ne blefiraš. Mislim, da smo ljudje, ki prihajamo z dežele, nekoliko bolj resnični, bolj nepotvorjeni. Sam sem prišel v mesto, kjer nisem poznal nikogar. Nekateri sošolci pa so bili prevzetni, domišljavi, a v resnici brez osnove. Ker so bili pač sinovi nekega delavca ali sindikalista ..."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
