Porušili vilo na Ruški cesti v Mariboru. Arhitekt Sapač: Agresivno izpeljana rušitev je nekulturno in barbarsko dejanje

Po podatkih je stavba s prizidanim rastlinjakom in velikim ograjenim vrtom na desnem bregu reke Drave nastala leta 1868 kot ena prvih vil v Mariboru in je bila leta 2013 na razstavi Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani izpostavljena kot ena najstarejših ohranjenih značilnih manjših meščanskih vil v Sloveniji. Vpisana je bila tudi v register nepremične kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo. Leta 2017 je bila v okviru priprave novelacije Odloka o razglasitvi kulturnih spomenikov na območju Mestne občine Maribor (MOM) predlagana za kulturni spomenik. "Stavba je bila v zadnjih letih sicer prazna in zanemarjena, a še v razmeroma dobrem gradbenem stanju in primerna za prenovo ter revitalizacijo. Agresivno izpeljano rušitev ocenjujem kot nekulturno in barbarsko dejanje, ki ga v evropskem dojemanju skrbi za kulturno dediščino ni mogoče razumeti, po drugi strani pa ga je mogoče zlahka primerjati z aktualnim uničevanjem kulturne dediščine v Siriji. Z rušitvijo vile smo izgubili še zadnji ohranjeni primer manjše zgodnje meščanske vile iz 19. stoletja v slovenskem prostoru in s tem je slovenski spomeniški patrimonij še dodatno okrnjen. Zelo je skrb zbujajoče, da se je to zgodilo v Mariboru, kjer predstavniki mestne občine že skoraj tri leta odlašajo s sprejetjem pripravljenega Odloka o razglasitvi kulturnih spomenikov. Obstaja utemeljena nevarnost, da bo podobnih primerov v prihodnosti še več," opozarja arhitekt in umetnostni zgodovinar dr. Igor Sapač.

Problem nesprejetega odloka

Inšpektorat za kulturo in medije, kamor so se pritožili iz mariborskega ZVKD-ja, ni ukrepal, saj bi lahko le v primeru, "ko ima za to pravno podlago. Na splošno se Maribor srečuje še s problemom, da mestna občina že več kot deset let ni sprejela občinskega prostorskega načrta, ki bi bil usklajen z zakonodajo s področja prostorskega načrtovanja in varstva kulturne dediščine," so nam sporočili z ministrstva. Srečko Štajnbaher, vodja mariborskega ZVKD-ja, dodaja, da bi vila s sprejetim odlokom dobila status kulturnega spomenika. Zakaj odlok še ni sprejet, ne ve, so pa mestno občino na to že večkrat opozorili. Na občini odgovarjajo, da so "v teku aktivnosti za njegov sprejem, sta pa obseg in vsebina strokovnih podlag tako zahtevna, da je za njihovo dokončno potrditev potreben natančni pregled kot interna uskladitev z izdelovalcem, področnim ZVKDS". Kdaj naj bi se to zgodilo, niso sporočili.
Zadnji odlok je občina sprejela leta 1992, ta pa ni vključeval številnih novejših arhitekturnih stvaritev, zlasti tistih iz 19. in 20. stoletja, ki jih je stroka po tem letu prepoznala in ovrednotila kot kulturnozgodovinsko pomembne. Te stvaritve imajo sedaj zgolj status kulturne dediščine in ne kulturnih spomenikov, kar pomeni, da so s pravnega vidika slabše varovane in jih lastniki lahko lažje uničijo.

Varčevati, pa naj stane, kolikor hoče

Ob problematiki nesprejetega odloka za Maribor pa obstaja tudi širša, vseslovenska problematika varstva stavbne dediščine, ki po mnenju Igorja Sapača izhaja iz političnih usmeritev na državnem nivoju v zadnjih dveh desetletjih. "Zanimiva je ugotovitev, da so bile različne politične opcije v zadnjih dveh desetletjih v odnosu do stavbne dediščine presenetljivo poenotene – vse so na račun tega segmenta dediščine varčevale po načelu: varčevati, pa naj stane, kar hoče. Zdi se, da je varstvo stavbne dediščine postalo nemoderno in da je izgubilo tisti pomen, ki ga je imelo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Posledično se je tudi spomeniškovarstvena služba po letu 1999 zelo zbirokratizirala in izgubila celovit pregled nad dogajanjem na terenu, njena strokovnost pa je močno upadla. V zadnjem času se vse bolj dogaja, da na vse številnejše propadajoče stavbe več ne opozarja javna spomeniškovarstvena služba, ki ima v slovenskem prostoru sicer okoli 200 zaposlenih, ampak družbeno angažirani posamezniki. Tako se, denimo, dogaja tudi, da na propadajoče pomembne zgodovinske stavbe na mariborskem območju opozarjajo ljudje iz drugih delov Slovenije, sami Mariborčani pa te problematike nismo zmožni dojeti," izpostavlja Sapač.
V zvezi s stavbno dediščino v Sloveniji so, dodaja, popolnoma prevladali kapitalski interesi in trdno se je zakoreninila miselnost, da je vse ceneno in zlahka nadomestljivo, stavbna dediščina je potrošniška kategorija. Zato ga tudi ne preseneča, da ZVKDS več sistematično ne evidentira ogroženih oziroma propadajočih stavbnih spomenikov, pristojna inšpekcijska služba, ki deluje v okviru ministrstva za kulturo, pa je vse bolj pasivna.