Stražunski potok, kljub temu da je ob njem povirje vode, ki priteče izpod Pohorja, pravzaprav ni potok, ampak odprti kanal. In po njem teče onesnažena voda. Kljub odrivanju težave od inštitucije do uradov in ugotovitvi državne okoljske inšpekcije, da niso pristojni za ugotavljanje kršitev, ampak so zadevo odstopili medobčinskemu inšpektoratu, je vsakomur, ki se sprehodi ob kanalu, ki teče skozi Stražunski gozd, jasno - v Dravo se izlivajo odplake, ki v okolje nikakor ne sodijo.
Jarek naj bi bil kanal
Zadeva se vleče še iz 70. let prejšnjega stoletja. Po podatkih Uroša Krajnca, ki po več kot 40 letih projektantskega dela dobro pozna sistem mariborske kanalizacije, kanal nikoli ni bil končan: "Stražunski kanal je 5900 metrov dolg odprti jarek, zgrajen leta 1964 z namenom, da sprejema na območju Stražuna vode iz lokalnih izvirov (drenaža podtalnice na spodnji terasi) in hkrati služi kot odprti jarek za transport odpadnih voda s Pobrežja in Tezna na čistilno napravo za odpadne vode na območju Dogoš. Po konceptu projektanta Bogomirja Ranca naj bi se kanal v drugi fazi prekril." V šestdesetih letih je bil namreč koncept izgradnje kanalizacije za Maribor tak, da bi bil stražunski kanal glavni kolektor odpadnih voda s Pobrežja in Tezna in bi odvajal odpadne vode v smeri čistilne naprave na območju Dogoš.
Zamujena priložnost ureditve kanalizacije
Januarja 2008 je bila pripravljena kompletna vloga za financiranje projekta, obnove in gradnje kanalizacije v Mariboru in okolici. Vrednost projekta je bila nekaj manj kot 50 milijonov evrov, predvidena je bila gradnja 84,6 kilometra kanalizacije in 85 objektov, od tega v mestni občini Maribor 24,4 kilometra kanalizacije in 53 objektov. Predlog je že potrdila komisija JASPERS, ki za Evropsko komisijo preverja projekte, ki se sofinancirajo s sredstvi kohezijskega sklada.
Vendar je ministrstvo za okolje in prostor skoraj v celoti zavrnilo predlog investicij v mestni občini Maribor. Sklicevalo se je na (napačen) podatek, da je imel že takrat Maribor izgrajeno kanalizacijo v obsegu 85 odstotkov aglomeracije, kar je bil v tistih časih cilj Evropske unije. Tako je propadla priložnost za temeljito sanacijo stražunskega jarka. Sedanja zakonodaja zahteva izgradnjo zadrževalnih bazenov, kot so bili predvideni v projektu.
Danes so glavni napori na področju kanalizacije v Sloveniji izpolnitev zahteve Evropske unije po 98-odstotni pokritosti aglomeracije s kanalizacijo, navaja Uroš Krajnc.
Več vzrokov, več težav
A težave s kakovostjo vode v stražunskem kanalu imajo več vzrokov, našteva Krajnc: "Zbiralnik Tezno I je na več mestih porušen zaradi delovanja drevesnih korenin in posedkov cevovoda, na več odsekih pa zapolnjen z usedlinami, ki zmanjšujejo njegovo prevodnost. Na začetku stražunskega jarka je objekt CLOP - centralni lovilec olja in peska. Ta ima zaradi neprimerne oblike problem, ker nima vgrajene mehanske opreme za čiščenje. Zato je poln usedlin, včasih tudi živalskih kadavrov. Nekaj kanalizacije za odpadne vode je priključeno namesto na kolektor Tezno I kar direktno v stražunski jarek."
"Analiza je pokazala onesnaženost v kanalu, manjšo onesnaženost pa tudi v površinskih vodah bližnjih izvirov in mlak"
Sanacije se je treba lotiti celovito
Zato so v Medobčinskem uradu za varstvo okolja in ohranjanje narave dali v izdelavo podrobnejšo fizikalno-kemijsko analizo površinskih voda na osmih odvzemnih mestih na trasi Stražunskega potoka, ki jo je izdelal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Analiza, ki so jo v uradu prejeli nedavno, je pokazala obremenjenost kanala oziroma onesnaženost v njem, manjšo onesnaženost pa tudi v površinskih vodah bližnjih izvirov in mlak, od koder se voda izliva v potok in je na tak način po naravni poti poskrbljeno za dotok izvirske vode.
