Tonetu Partljiču zgodb ne bo zmanjkalo

Pokrajinski arhiv Maribor, ki letos obeležuje 90 let delovanja z različnimi prireditvami, razstavami in dogodki, je pretekli petek vabil na pogovor s pisateljem, dramatikom in nekdanjim politikom Tonetom Partljičem. S tem so obeležili tudi kulturni praznik. Partljič snov za svoje pisanje večinoma zajema iz okolja, ki ga dobro pozna. Toda koliko je pri pisanju umetniške svobode, fikcije, koliko pa so literarni junaki in njihove zgodbe resnične, zgodovinsko prepoznavne ter utemeljene, sta v pogovoru Partljiča spraševali direktorica Pokrajinskega arhiva Maribor Nina Gostenčnik in Špela Ribič.

Uvodoma je Partljič povedal, da vsako njegovo delo nastane iz posebnega vzgiba, ko ga kaj vznemiri, razveseli, tudi razžalosti. "Redko kakšna moja knjiga nastane, da ne bi bil pred tem 'noseč', da je ne bi donosil," je nekoliko karikiral. Omenil je, da je sicer knjigo Pesnica napisal na pobudo založbe Beletrina in da jim je dejal, da ne ve, kakšen roman bo, ko bo zunaj, a je nato vendarle, ko je bila končana, občutil, da je dal od sebe posebno breme. V zadnji knjigi Strnišča, ki je izšla pri Založbi Pivec, je popisal devet črtic, zgodb otrok, ki so žrtve vonj. Tudi to je čutil, da mora zapisati, da se ne pozabi, ne nazadnje je tudi sam otrok vojne. Gre za mozaik prvoosebnih izpovedi, pretresljivih, celo tragičnih. Zgodbe o otrocih v vojnah in o njihovem trpljenju, ki predvsem starejše bralce, ki so prav tako doživeli vojne in povojne grozote, ganejo. Navdajajo pa tudi z upanjem in optimizmom, saj govorijo o toplem zatočišču družine, božiču in luči …

"Naslov ima več pomenov, je del njive, na kateri je bilo požeto žito, česar se dobro spominjam, se je pa Strnišče nekdaj imenovalo tudi Kidričevo, kjer je bilo nekdaj taborišče." Pri tem je pisatelj dodal, da strahote, ki so jih počeli Nemci, gestapovci, niso nič kaj hujše od tistih, ki so jih po vojni počeli podivjani oznovci. V eni od črtic je popisal, kako sta dečka našla roko pilota, ki je z letalom strmoglavil v Pesnici med drugo svetovno vojno. Eden od teh dečkov ni bil Partljič, rojen leta 1940, je bil tudi premajhen. Sta pa roko ponesrečenca našla sosedova fanta, ki sta nato o tem pripovedovala. "Govorila sta, da je bilo na roki devet ur. Ne vem, ali res, gotovo pa je nekaj k temu prispevala tudi njuna domišljija," je dejal Partljič. Strmoglavljenje letala je sicer resnični dogodek, v arhivu so našli nekaj dokumentov, za Večer je pred časom to popisal Partljičev nečak Matjaž Partlič, za katerega je pisatelj dejal, da ga večkrat opomni in zalaga z zgodovinskimi viri. Informacije, dokumente sicer tudi sam išče v arhivu, kjer mu pomagajo sodelavci, ali pa v Muzeju narodne osvoboditve Maribor. "Pri pisanju je zmeraj bitka med fikcijo in viri, toda sam dajem prednost literaturi," pravi.

In še več od teh dokumentov, slike, so ta večer ob Partljičevem pripovedovanju o nastajanju knjig predstavili tudi na projekciji. Z arhivom je sodeloval tudi pri nastajanju knjige Sebastjan in most, lik pa si je izmislil. Partljič pravi, da ima še veliko zgodb v svoji glavi. Meni tudi, da hkrati določena zgodovinska dogajanja tudi še niso dovolj popisana, obdelana, kakor je denimo upor slovenskih vojakov proti srbskim med obema vojnama, s čimer je bila nato povezana tudi usoda generala Rudolfa Maistra. In prav z generalom je povezana še slikanica Deklica in general, ki jo je zapisal Partljič. In res je na Zavrhu živela Katrca, Katica, ki jo je Maister spoznal med bivanjem v tamkajšnji Štupičevi vili. Tukaj so še Partljičeve - Dupleška mornarica, ki je delno povezana s preteklostjo njegove družine, pa Ljudje iz Maribora, kjer se prav tako prepletata pisateljeva domišljija in resnični ljudje ter dogodki. "Hvala vam, bogovi, za te blodnje," še dodaja avtor, ki mu gradiva in zamisli ne bo zmanjkalo.