Upokojena diplomirana medicinska sestra Jelka Černivec je dolgo živela z mariborsko bolnišnico in tudi za njo, z ekipo so vzpostavili tudi intenzivni oddelek v operacijskem bloku in velik del časa je delala točno tam, kjer je UKC Maribor leta 2020 koronavirus prisil v izredne razmere - na oddelku intenzivne terapije. Poročila "s fronte" je niso pustila ravnodušne, začela je aktivacijo nekdanjih kolegic, sprožilec za akcijo pa je bila vest, da UKC Maribor za covid bolnike pripravlja celo hudo dotrajani pljučni oddelek na Pohorju. Začelo se je v smislu prostovoljstva. "Ko sem preko medijev izvedela, da gredo opremljat pljučni oddelek, sem pričela malo klicati svoje znanke, češ, 'daj, stare, gremo, saj to še znamo' - postlati postelje, napolniti omare in podobno. Ideja je bila bolj v smislu, da pomagamo pripraviti pljučni oddelek, potem pa se je zavleklo z licencami, bilo je dosti birokratskih ovir. Pljučni je bil naseljen, preden smo uredili vso papirologijo, pa čeprav so nam na zbornici res prišli nasproti," pripoveduje Jelka Černivec. No, stvari so se odvile drugače in namesto prostovoljke so postale rekrutirana sila na oddelkih.
Ponosna na svoj poklic
Iz pripovedovanja Černivčeve sije perfekcionizem, ki izhaja iz njene aktivne delovne dobe. In res - težje je nekomu, ki ve, kako bi moralo biti, kot nekomu, ki pride v sistem neveden. Prostovoljstvo ni enostavna reč, sploh če poznaš vso težo in odgovornost nalog, ki jih opravljaš. Sedaj so nekdanje sestre stopile v drug svet. "Logično je, upokojene sestre ne moremo delati na prvi bojni črti, morda bolj ob pacientu, na svojem nekdanjem oddelku. Zagotovo bom šla prihodnji teden prevezovat, menjavat kanale, ampak vem, da potrebujejo veliko več. Kadri so z vseh oddelkov, a tim je v intenzivni pojem - ni ti treba ničesar reči, samo pogledaš in strežnica ter bolničarka vesta, kaj morata. Priznam, sem izgubljena in težko bi rekla, da sem koga razbremenila v teh dneh," prizna z nekaj grenkobe v glasu.
Je pa dragocen doprinos že sporočilo - da si nekdo upa in želi pomagati, sploh nekdanja avtoriteta bolnišnice. "V bistvu jim je všeč, težko verjamejo, da se nekdo iz penzije odloči za to. In kako delajo! Preden ti daš vso terapijo, preiskave, odvzameš brise, kužnine, in to po dve diplomirani sestri na 12 bolnikov, res, kapo dol! Jaz sem vedno bolj ponosna na svoj poklic," pove s ponosom.
Tri leta so pogoj za samozavest
Pogovor kakopak ne more zaobiti kadrovskih razmer v zdravstvu, kjer že desetletja zdravstveniki vlečejo (naj)krajši konec vrvice. "Leta 1994 smo ustanovile svoj sindikat z namenom, da popravimo kadrovski normativ. Tri mandate sem bila predsednica tega sindikata, pa nam ni uspelo. Če se trenutek te korone ne bo unovčil, da se razgali beda na področju zdravstvene nege, potem ne vem, kdaj se bo. Seveda lahko prostovoljci kaj pripomoremo, a pod črto potrebuješ strukturo, sistem," pravi Černivčeva.
Kako se kot intenzivna sestra počuti ob komentarjih, ki jih bruha facebook - kot recimo "Saj ste imeli celo poletje čas, zakaj niste usposobili sester za intenzivno terapijo?". Odgovori, kot bi jo nekdo zbodel: "To je bilo noro in neko obdobje sem se tudi odzivala na facebooku, dokler mi ni nečakinja rekla, naj le neham. Kot sestra 16 let v intenzivni zelo dobro vem, da sta dve leti minimum minimuma, da diplomirana medicinska sestra nastopi šele rahlo suvereno. Ti se moraš s situacijami, kot je oživljanje, soočiti večkrat, da si samozavesten. Tega se ne da naučiti, to lahko osvojiš le s časom in aktivnim sodelovanjem. In šele potem lahko dvigneš ramena in rečeš, sedaj me pa ni strah, zmorem to. Tega ne moreš preskočiti in tega ti šola ne more dati, traja tri, štiri leta in pika."
Dotik je osnova vsega
Najtežje je umiriti človeka z dihalno stisko, pravi Černivčeva. "Bolečino lahko potrpiš, dihalne stiske pa ne, bolniki so zato nemirni. Ko to gledam, se spomnim svoje prve učiteljice, moje glavne medicinske sestre, ki je vedno govorila: 'Dotik! Dotik je osnova vsega. Preden začneš karkoli delati pri bolniku, se ga dotakneš, mu rečeš, sedaj bova to in to ...' Čez dvojne rokavice in skafander tega bolniki seveda niso deležni. Biti moraš zelo glasen, da mu sploh karkoli poveš. Pacient s koronavirusom ni enostavno biti, že tako si v stiski, poleg tega pa imaš okoli sebe ljudi, ki se te ne morejo niti dotakniti. Že brez te opreme si se moral včasih zelo potruditi, da si umiril bolnika, sedaj pa ... Kapo dol, vsem!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
