Mitja Sagaj
"Kaj je novega v mestu?" je domala dosledno vsako jutro začel mentorsko srečanje z nami, tedaj mladimi in nadobudnimi novinarji. In nas kdaj tudi, to je treba priznati, spravil v zadrego. A s tem je utrjeval le to, kar nam je vselej vcepljal, namreč, da smo novinarji oči in ušesa mesta. Mesta, ki ga je sam čutil in nikoli zapustil. Kot ne Večera, kjer je služboval, kaj služboval, živel je poslanstvo, od prvega do zadnjega delovnega dne. In se ni ustavil tudi po upokojitvi pred dobrima dvema desetletjema.
Milan Golob je bil, kot mu je v slovo zapisal kolega in prijatelj, tudi mentoriranec in dolgoletni večerovec, Branko Maksimovič Meksi, "med nosilci novega vala časnikarjev, ki so se začeli uveljavljati nekaj let po preimenovanju Vestnika v Večer (1952), ko so popuščale zahteve po izrazito transmisijski vlogi novinarstva". Da je bila znamenje takšne sprostitve akcija - kakršne so po ugotovitvah Meksija krasile Večer tudi pozneje -, ko se je Milan z Brankom Senico Bončijem in Mirkom Čepičem Fričkom podal z ranco od izvira do izliva Drave. Hkrati je bil to tudi zametek poznejših Večerovih rancarij. Pa tudi "teren", kot v žargonu rečemo novinarskemu delu na terenu, desetletje pozneje, ko sta s prijateljem in kolegom večerovcem Otmarjem Klipšteterjem Fredijem odpotovala na Dansko, da bi bralce prosvetlila o poteku seksualne revolucije in sploh o "problematiki" odnosov med spoloma.
Prav s Fredijem sta konec šestdesetih let prejšnjega stoletja novinarsko zakuhala cestno afero, ki je sprožila ogorčene odmeve najprej na Štajerskem, zatem še drugod po Sloveniji, v tedanji skupni državi pa je vznemirila celo Tita. Potem ko je Tanjug julija 1969 objavil skromno vest, da mednarodnega posojila za gradnjo predvidenih slovenskih cestnih odsekov Hoče-Levec in Postojna-Razdrto ne bo, kar je ostalo v javnosti skoraj spregledano, sta Fredi in Milan, opremljena s poglobljenimi informacijami, nekaj dni kasneje objavila članek o tem, kako je zvezni izvršni svet, ki mu je predsedoval Slovenec Mitja Ribičič, prav Slovence potegnil za nos. Kot je kasneje v Dnevniku zapisal Otmar Klipšteter Fredi, ki je z Večera na Dnevnik prešel leta 1980, je bil tak odkriti javni napad na jugoslovansko vlado in njenega predsednika - v Večeru so namreč objavili, da je "izvršni svet pokazal Sloveniji figo", več kot nenavaden. Čeprav ne Milan ne Fredi nista vedela, zakaj so zgodbo "prodali" prav Večeru in ne Delu, pa sta domnevala, da tedanji predsednik slovenske vlade Stane Kavčič in generalmajor Alojz Žokalj, ki sta novinarjema razkrila afero, nista zaupala osrednjemu dnevniku, Fredi pa je kasneje ugotavljal, da je "Večer zaradi svoje ugodne 'geostrateške' lege, odmaknjene od centrov vpliva v prestolnici, neredko objavljal stvari, ki si jih drugi mediji niso upali".
In tvorec takšnih je bil tudi Milan Golob, tudi kot urednik mariborske kronike, kjer je kot pronicljiv opazovalec dogajanja, ki je - in to je vcepljal tudi mladim kolegom - skušal videti in slišati več, tudi tisto, kar je bilo povedano mimo uradnih izjav. Učil nas je povezovanja dejstev in informacij, da so bile tako zgodbe poglobljene, za bralce bolj dragocene, za medijsko krajino bolj žlahtne in vselej verodostojne.
Milan in Fredi sta bila tudi nosilca prenove in transformacije dotedanje Večerove 14-dnevne in poznejše tedenske priloge Sedem dni v samostojni tednik 7D. Milanovo novinarsko delovanje je sovpadalo z razvojem zdravstva v Mariboru, ki ga je prepoznal kot primerno gradivo za poročanje. In to ni ostalo neopaženo. To je bil čas, ko so strokovnjaki Elektrostrojnega kluba TAM v sodelovanju z zdravniki Splošne bolnišnice Maribor izdelali pulmocor, aparat, ki je za določen čas nadomestil delovanje srca, pljuč in ledvic, in še celo vrsto drugih medicinskih pripomočkov, se v svojem poklonu Milanu Golobu spominjata zdravnika Elko Borko in Gregor Pivec. Milan je v svojih zapisih opozoril tudi na življenjsko delo Zore Janžekovič, svetovno znane pionirke na področju kirurškega zdravljenja opeklin z lastno izvirno metodo. Zdravnica, ki še danes sodi med 25 najvplivnejših zdravnikov 20. stoletja, je vse do svoje smrti izkazovala posebno strokovno naklonjenost njegovemu novinarskemu poročanju. Tudi zaradi privlačnosti medicine je še po upokojitvi urejal interni časopis UKC Maribor Naša bolnišnica, glasilo Medicinske fakultete ter glasilo Društva za bolezni srca in ožilja - za dolgoletno zavzeto in uspešno delo v tem zdravstvenem humanitarnem društvu je že leta 2014 prejel priznanje srčni vitez - ter pomagal urejati številne druge strokovne publikacije s področja zdravstva.
Milan, čeprav si odšel, tvoji zapisi in spomin nate ostajajo - živi.
