So vesti, ki udarijo silovito. Da obstaneš in zajameš sapo. Vest, da Borisa Šefa ni več, je bila takšna. Ker če si za koga vedel, da bo stalno tu s šalo, prijateljskim kramljanjem ali s pasjim nasvetom, je bil to on. Od Lenta navzgor jo je vsak dan primahala visoka, gostobesedna postava. Zadnje leto še s torbo za fitnes. Z nikoli ugaslim mladostnim fakinstvom in s filozofijo, da se v penziji življenje ne konča, temveč šele prav začne. Da moraš zato zanj biti - fit. Toda v najbolj iskrivem odštevanju do pokoja po štirih desetletjih pri Dravskih elektrarnah, v doživetem sanjarjenju o toplicah ... je naenkrat vsega konec. Še kar čakamo, da prileti kakšen njegov štos. Pa je tišina, ob kateri se nobena kava ali pir ne zdita več enaka.
Kdaj bova v Večeru, je rad vprašal, začela s kotičkom o kinologiji. O njegovi največji ljubezni. V vojski je vzplamtela, kjer je bil vodnik psov. Se utrdila v vlogi inštruktorja. Pred šestimi leti je šel na svoje z Akademijo šolanih in delovnih psov Maribor. V svoj svet, v katerem je užival z zanj tako značilnima črno čepico in navihanim nasmeškom. Ljubezen do vseh pasem se je v njem prepletala s samozavestjo, da lahko iz vsakega ščeneta naredi ponosnega psa. Ja, bil je več kot sodni izvedenec za kinologijo, mednarodni sodnik, učitelj. Bil je tak mojster, da vam je izšolal - mopsa. Ki je pod njegovim vodstvom naenkrat počel vse, kar so pri njem znala bolj učljiva in brihtna pasja bitja. Z nizozemskim ovčarjem Lundom sta bila v Primerih inšpektorja Vrenka. Nakar je Boris, ker smo imeli to ... khm ... srečo, da je na brzino usvojil sodobna omrežja, ure in ure žarel v predvajanju posnetkov svojega dela. Ljubil je film in kamero. Kot je kamera imela rada njega še iz časov, ko je v oddaji Živa pasje skrivnosti ponesel med ljudi.
In joj, njegove anekdote. Vsak od nas je imel najljubšo. Najsi je bila iz karateja, ki mu je dal prve športne zmage, iz tenisa, ki ga je pozneje tako rad igral, ali pa ... Ko je šel mimo v času šahovskega dvoboja Slovenija - Avstrija. In ga je slovenski selektor, ker mu je zadnji hip zbolel največji as, prosil, naj top šahista zamenja na prvi plošči, saj se je mudilo in je bilo treba za mizo posaditi prvega mimoidočega. Boris, ki ni znal več od pešaka na e4, je delal učene grimase, tako teatralno vstal in mozgal, da mu je avstrijski velemojster v drugi potezi raje ponudil remi. Boris ga je sprejel in Sloveniji prinesel pol pike. Je bilo res? Koga briga! Šefove zgodbe so bile za salve smeha. A vsak od nas v sebi nosi tudi srčno bolečino. Med ženskami svojega življenja Boris nikoli ni pozabil omeniti največjega ponosa. Hčerke Tine.
Prekleto, Boris ... Kot da je bilo včeraj, ko sva vozila fotrovega audija. In si pomolil komolec ven, ko si ga pičil čez Koroški most. Da si bil šef in se je Maribor zdel takšen, kot je nekoč bil. Maribor osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja. S sanjami o drugačnem življenju. Odšteval si tedne, kaj tedne, dneve do penzije. Do izletov v Malo Nedeljo, kjer so bojda brisače ob bazenu mehke. Pa se je zate v 61. letu z boleznijo vse končalo. Ampak ... "Pravi mentor nikoli zares ne umre!" so ti zapisali prijatelji iz akademije. In, veš, skoraj ga ni dneva, da ne bi družba, v kateri zdaj manjka najglasnejši člen, mučne tišine pretrgala s spominom na katero od tvojih anekdot. Da se Maribor zdi takšen, kot je bil s teboj. Takšen, kot mora biti.
