Kratka je ulica od Gosposke do Trga Leona Štuklja, a Jurčičeva ulica, nekoč imenovana Poštna, je bila nekoč trgovska arterija mestnega jedra. Stare fotografije iz petdesetih, šestdesetih let prejšnjega stoletja pričajo, da je bila takrat polna ljudi, a tudi avtomobilske pločevine. Danes je obiskovalcev manj, ulici so dušo okrnili tudi s pregonom prodajalk cvetja, ki jih včasih zamenjajo tuji berači.
Zaščitni znak Jurčičeve pa ostaja lutkar Josip Bračić z zajcem Srečkom, ki jima že nekaj časa dela družbo še mariborski zmaj, ki je mestu primerno, vijoličen. Bračić že 36 let na vogalu Jurčičeve in Gosposke opazuje Mariborčane, mesto ter riše nasmehe na obraze "malih žabic", kot imenuje najmlajše. "Tu so bile glavne trgovine, delavski razred je prihajal popoldan nakupovat, zdaj je to bolj mesto sprehodov, bolj kot park," pravi in doda, da so ljudje bolj prijazni, kulturni, razumevajoči in umirjeni kot nekoč. Rojeni Kninčan, ki ima kruto izkušnjo izbrisanega, je delal v TVT Boris Kidrič. Prebija se s pokojnino okoli 300 evrov in drobižem, ki ga zasluži na ulici.
Naslednji teden zadnji del
V seriji člankov o ulicah v središču Maribora smo že izmerili utrip na Partizanski cesti, v Gosposki ulici, na Koroški cesti, v Slovenski in Vetrinjski ulici, v zadnjem delu naslednji teden sledi še zgodba iz Poštne.
Jurčičeva pasaža bo Jurčičeva plaza Maribor
V Jurčičevi pasaži je bil prvi trgovski center v Mariboru, po zatonu se mu pod novim lastnikom obetajo boljši časi. Družba MRS oziroma njen edini družbenik Max Rahten je novi lastnik cele Jurčičeve pasaže. "To je bil takrat velik bum, saj ni bilo ne Europarka in ne Cityja. Tu so bile različne trgovinice in na nivoju. Vsi smo sem hodili," se spominja, a sčasoma je objekt zamiral. Rahten to pripisuje tudi razpršenemu lastništvu lokalov in izjemno širokemu naboru dejavnosti. Sam je tukaj posloval od leta 2001, ko je najemal poslovni prostor, s širitvijo svoje dejavnosti je potreboval več prostora. Postopoma ga je odkupoval.
Zadnji dve leti je bila pasaža zaradi obnove zaprta. Danes je novo vse, le kamnita talna obloga je ostala, a obrušena. In kmalu bo pasaža, ki bo dobila novo ime Jurčičeva plaza Maribor, ponovno odprla vrata. Rahten in njegova partnerica Urška Lebreht sta v precepu. "Prvotni namen je bil, da tu uredimo poslovni center, torej pisarne s kompatibilnimi dejavnosti z lepim gostinskim lokalom na sredi. Pri tej zgodbi sodelujemo z vsakim posameznikom, veliko je dogovarjanj in usklajevanj, saj je tu 39 lokalov oziroma poslovnih prostorov. Zdaj se odpira še možnost, da bi lahko tu zaživel trgovski center večjega trgovca, ki je izkazal interes. Odločiti se morava, katero pot ubrati," pravi Rahten. Kdo je trgovec, ne razkrije. V dveh tednih bosta odločitev sprejela in nato upata, da bo pasaža ponovno zaživela najkasneje septembra.
Kako dolgo bodo še ribice, ki že bledijo
V restavracijo Ancora, nekdanji Novi svet, še vedno vodijo na tleh narisane ribice, ki pa že bledijo. "Z veseljem bi jih osvežili, pa ne smemo, ker je takšna direktiva iz občinske komunale. Pravijo, da je to oglaševanje na javnih površinah. Če nam bodo dovolili, da osvežimo oplesk, tudi ob plačilu, bomo to naredili, a za zdaj na javnih površinah ne smemo pleskati," pravi Gregor Ferk, direktor podjetja Sidro&Sidro, ki je z življenjem v Jurčičevi sicer zadovoljen, bi si pa želel oživitev mestnega jedra: "Samo oživitev mestnega jedra lahko pripomore, da ima mesto in posledično mi nekaj od tega, torej več dogodkov in olajšano parkiranje, kar je največji hendikep za naše obiskovalce."
V Jurčičevi je bila desetletja mesnica, danes je tam restavracija s kitajsko hrano. Sosednja stavba je bila nekoč gostilna Pri Jelenu, ena najuglednejših v starem Mariboru, kasneje Železnina. Sedaj je stavba zaprta, obnavljajo jo. Celoten objekt v Jurčičevi 5 je prazen, izložbena okna so prelepljena s folijo. V tej zgradbi je bilo v sredini 19. stoletja najimenitnejše mariborsko gostišče, v njem so prenočili celo cesarji Jožef II., Leopold II., Franc I. in ruski car Aleksander I. s soprogo. Zdaj je lastnik objekta družba Colonia. Njen družbenik odvetnik Samo Kolnik napoveduje, da bo ulični poslovni prostor po obnovi ponovno odprt, a bivalni del objekta v nadstropju je prazen, "ker za bivanje v mestnem jedru ni zanimanja".
"Tu so bile glavne trgovine, delavski razred je prihajal popoldan nakupovat, zdaj je to bolj mesto sprehodov, bolj kot park"
Kako obnoviti stanovanje v mestnem jedru?
Kolnik pravi, da za Jurčičevo ulico velja enako kot za Gosposko (tam je posredno lastnik dveh za zdaj praznih zgradb), da kot trgovski ulici delita usodo mesta, ki gospodarsko ugaša. "Mesto bi nasploh in v prvi vrsti potrebovalo gospodarski razvoj, službe z dodano vrednostjo, ki bi ljudem prinesle denar, da bi ga ti lahko trošili, na primer v trgovinah in lokalih mestnega jedra, to pa bi ob tem zaživelo drugače," meni. Doda, da se prebivalci zaradi iskanja služb z boljšim zaslužkom iz mesta izseljujejo, tu pa jih nadomeščajo drugi, ki iščejo delo z nižjim ali kakršnimkoli zaslužkom. Pripomni, da mestno jedro bremenijo še številni drugi problemi, ki onemogočajo ali otežujejo bivanje in poslovanje.
"Kupili ste stanovanje v mestnem jedru in želite ga obnoviti. Da bo lahko vaš mojster prišel do vas z opremo in stroji, boste morali na občini zaprositi za dovolilnico za vstop v območje za pešce in za vlogo plačati 25 evrov takse. Če bo vaš poseg v stanovanje nekoliko večji in bo vaš mojster za to potreboval kamion z 20 tonami, vas bo dnevna prevoznina za mojstrov kamion stala 500 evrov, seveda lahko naročite tudi letno prevoznino, ki pa stane 4000 evrov," ponazori. Ob tem še izpostavi naslednjo težavo, to je "neobstoječa, iztrošena ali uničena skupna komunalna infrastruktura", pa še, da je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v mestnem jedru najvišje nadomestilo v mestu. "Če je takšna ureditev nekoč bila upravičena, ker je mestno jedro omogočalo višje prihodke, je danes preživela in ne ustreza realnosti," sklene.
Občutek, da je Maribor večje mesto kot v resnici
Jakob Andrej Žlebnik Vauhnik, vodja prodaje pri iFixu, servisu telefonov, tabličnih računalnikov in računalnikov, pravi, da delajo tu že štiri leta. Načrtno so v središču mesta s svojo dejavnostjo in ne na obrobju: "To je najbolj prometna ulica v mestu in je enostavno dostopna mladim in šolarjem, ki nimajo avtomobila, obiskujejo pa šole v mestu in mi jim vmes še popravimo telefon. Je ena izmed lepših ulic, vse je zelo blizu, lahko je dostopna. Daje občutek, da je Maribor večje mesto kot v resnici, in spominja na ulice v Ljubljani." Veseli ga ohranjena ulična arhitekturna podoba. A to ima svojo ceno. Kritičen je do omejitev, ki jih v mestnem jedru postavljata občina in zavod za varstvo kulturne dediščine. Zlatar Gregor Lavrenčič: "Seveda je prav, da ohranjamo kulturno dediščino, a ker hkrati ni rešitev, kako staro modernizirati, smo hendikepirani. Ko greste po Gradcu, ki je prav tako staro mesto, so trgovine spredaj opremljene s steklom, tako so lahko uredili večje površine izložb, mi pa se ne smemo ničesar dotikati. Govorim o majhni izložbi, ki jo imam, saj bi rad uporabil celotno površino, pa ne smem. Obnovili smo fasado, ni bil majhen strošek, a določili so nam barvo, ki ne pritegne pogleda. Določajo nam napise zunaj, ki ne smejo biti takšni, da ustrezajo dejavnosti, ampak spomeniškemu varstvu. Prepovedali so A-panoje v ulici. Se strinjam, da je lepše brez njih, a lahko bi bili urejeni, standardizirani in bi nam v smislu prodaje in stanja, v katerem smo, tudi zagotovo pomagali," navaja in si oddahne, ker mu ni ostalo več veliko let do upokojitve.
"Ko greste po Gradcu, ki je prav tako staro mesto, so trgovine spredaj opremljene s steklom, tako so lahko uredili večje površine izložb, mi pa se ne smemo ničesar dotikati"
Lavrenčič ponazori upadanje življenja v ulici s podatkom, da je v njegovem zlatarstvu pred 20 leti delalo pet ljudi, zdaj dela sam z le občasno pomočjo prodajalke: "Takrat so se ljudje s komolci prerivali na cesti, danes, če izvzamete srednješolce in študente, je mesto popoldne prazno."
Pogreša sonce in cenejše parkiranje
Jesenija Omanović iz butika Indid na vprašanje, kakšna je Jurčičeva ulica, izstreli: "Temna." In pojasni, da če na kakšno ulico ne posije sonce pol dneva, tu ne posije dva dni. Sicer pa je s poslovanjem zadovoljna, na tem mestu delajo že deset let, po covidu se je prodaja celo še izboljšala, tudi zaradi utečene spletne prodaje. Moti je pravzaprav nič, takšna je po naravi, le sonce pogreša in cenejše parkiranje. "Sprejmeš, kot je. Ljudje, ki imajo namen obleči se v centru mesta, bodo prišli. Pri nas je pomembno, da imamo raznoliko blago, dobro svetovanje, zato kupci prihajajo," poudari.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
