133. člen

Komaj se je pri tistih, ki so se prepoznali, malo polegel prah okoli zmagovalne izjave v Večerovi akciji Bob leta (Lev Kreft: Danes nismo v položaju, da bi bilo treba varovati predstavnike ljudstva pred ljudstvom, ampak bi bilo treba varovati ljudstvo pred njegovimi predstavniki), že je lucidna misel dobila svojo potrditev v praksi. Direktor policije Anton Olaj, ob menjavi na oblasti pred slabima dvema letoma potegnjen iz penzije za vodenje represivnega aparata, je začutil nena(va)dno prizadetost ob tvitu bivšega politika, nekdaj tudi predsednika državnega zbora Pavla Gantarja, ki je ob vrhuncu protestov, ki so lani jeseni hromili Ljubljano, in čezmerni uporabi policijske sile ironično zapisal: "Res je! Po mestu krožijo organizirane tolpe državljanov, ki na nič hudega sluteče ljudi mečejo solzivec in jih polivajo z vodo!" In Gantarju so v policijski postaji Dolenjske toplice, tako rekoč na Olajevem domačem terenu, po zakonu o varstvu javnega reda in miru udarili globo 250 evrov.

Gantarjev odgovor je bil kratek in enaka misel se je porodila v marsikateri glavi: 133. člen. Le malce zgodovine: to je bila dikcija kazenskega zakona SFRJ o verbalnem deliktu. Skratka, proti narobe mislečim. Kdor je s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače pozival ali ščuval ... k rušenju oblasti, če poenostavimo, je tvegal do deset let aresta. Prav takšne in podobne "državotvorne" nebuloze, obstajal je namreč tudi zakon o zaščiti lika in dela Josipa Broza - Tita, so bile med glavnimi razlogi, da se je začela slovenska pomlad. Ki je vodila do osamosvojitve države z iskreno željo, da se takšni časi nikdar ne bi ponovili.

V povodnji verbalnih odplak na družbenih omrežij, in sedanji oblasti je Twitter še posebno ljub, se vsakodnevno najde na stotine, če ne tisoče dosti bolj žaljivih tvitov. Tudi s fašistično vsebino, da o kseno- in homofobnih niti ne govorimo. In v tem morju kratkih povedi je bila prav tista Gantarjeva žaljiva oziroma je vsebovala elemente nasilnega in drznega vedenja. Aja? Aha. Če bi malo vlekli paralele, bi hitro našli podobnost z zloglasnim 133. členom. Tega danes uporabljajo le v skrajno avtoritarnih državah, kot so Kitajska, Kuba in Severna Koreja. Res lepa družba za Slovenijo, ki naj bi bila demokratična, svobodna država. Če bi lani jeseni koaliciji uspelo spraviti skozi parlamentarni postopek še novelo zakona o javnem redu in miru, ki je predvideval globe za nedostojno vedenje do uradne osebe pri uradnem poslovanju ter najvišjih predstavnikov oblasti in njihovih bližnjih, bi lahko ob (pre)široki interpretaciji tega člena kaznovali vse, kakorkoli kritične do oblasti. Prosto po Vanču iz Partljičevega filma Moj Ata, socialistični kulak: V svobodi nikoli ne veš, kaj lahko govoriš in kaj ne smeš. Lahko te zaprejo za eno napačno besedo.

Smo res prišli že tako daleč oziroma se vrnili tako globoko v preteklost? Seveda obstajajo za tako abotne vloge tudi sodne instance, kar nekaj jih je, na koncu pa Evropsko sodišče za človekove pravice. Zanimivo, a hkrati sramotno bi bilo izvedeti, kaj o dveh ironičnih stavkih mislijo sodniki v Strasbourgu.