Dan zmage z okusom poraza

Kako praznovati dan zmage iz nekega čisto drugega zgodovinskega obdobja, če se ti domov vsakodnevno vračajo krste s posmrtnimi ostanki do še nedavnega veselih mož in fantov? Če te vsaj obsoja, če ne sovraži ves demokratičen svet, če tvoja država tone v politično, gospodarsko in socialno krizo, iz katere ni videti izhoda?

Vse to bi morali vprašati ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki se je danes na moskovskem Rdečem trgu pred defileji strumnih vojakov, ki bodo morda kmalu postali topovska hrana, in kolonami oklepnikov, ki bodo lahko že čez mesec ali dva kup neuporabnega železja z mrtvimi posadkami, delal, kot da je vse v najlepšem redu. Toda ni, niti najmanj. Natanko dva meseca in pol po tistem februarskem jutru, ko je mogočna ruska vojska na njegov ukaz sprožila invazijo na sosednjo neodvisno in mednarodno priznano državo, Ukrajino, se kljub vojaški premoči ne more pohvaliti niti z uspehi na fronti. Nič ni bilo od bliskovite vojne z zavzetjem Kijeva, ta se je spremenila v pozicijsko bojevanje, ki lahko traja še mesece, če ne leta. Nič ni bilo od iluzije, da si svet niti ne bo niti opomogel od presenečenja, pa bo ob zmagi in lakoti po ruskih energentih zatisnil na obe očesi. Svet se je presenetljivo poenotil in stisnil Rusko federacijo brez primere v svetovni zgodovini. Le večina Rusov, ujetih v popolni medijski blokadi in izpostavljena propagandni mašineriji, še verjame, da v Ukrajini bijejo bitko proti nacistom, da Zahod z zvezo Nato ogroža Rusijo in da bo kmalu vse tako, kot je bilo.

Mednarodna skupnost in ruska javnost, ki sta s tesnobo pričakovali moskovsko proslavo, sta si lahko nekoliko oddahnili. Putin razen nekaj jedrskih puhlic ni izrekel resne grožnje, uradno ni razglasil vojne, kar bi pomenilo splošno mobilizacijo in preusmeritev civilne industrije v vojaško, ni pa niti razglasil zmage, saj je ni mogel, četudi si je to verjetno še tako želel. Ukrajinci so s svojim domoljubjem, nekdaj zasmehovanim predsednikom Volodimirjem Zelenskim in enoglasno (beri oboroževalno in finančno) podporo Zahoda skoraj gotovi poraz spremenili vsaj v status quo, če ne napoved oddaljene zmage. To pa ni tisto, kar so Putinu verjetno zagotavljali njegovi svetovalci in generali, ampak povsem nasprotno.

Seveda ostaja povsem odprto vprašanje, kako se bo Putinova krvava "posebna operacija" končala - zanj in ves svet. Ankete kažejo, da predsednik še vedno uživa podporo velike večine Rusov, da posledice vojaške avanture še ne vplivajo na prebivalstvo. Toda Putinov položaj le ni tako nedotakljiv, kot se zdi; milijarde dolarjev težki oligarhi, ki so bili prvi na udaru mednarodnih sankcij, in tako imenovani siloviki, sedanji in upokojeni vplivneži iz obveščevalnih in armadnih vrst, menda že vidijo katastrofo, proti kateri drvi Ruska federacija. Jo vidi tudi Putin? Očitno še ne. Dobro pa ve, da ga čez dve leti čakajo volitve. Slej ko prej bo spoznal, da se njegov ruski imperij, s katerim je verjetno želel obuditi slavo nekdanje Sovjetske zveze, sesuva pred njegovimi očmi.

Ne, na letošnji dan zmage res ni bilo česa praznovati. Ne v Rusiji ne drugod.